Tiskane izdaje
Način kreiranja in sprejemanja zakonov v suvereni državi je eden od zelo zanesljivih pokazateljev zrelosti, smelosti, razvitosti, socialnosti, suverenosti. Včasih, žal, tudi skorumpiranosti države. Že uveljavljen model novodobnih tatvin je namreč tak, da tatovi s svojo tatvino niso več v zakonskem prekršku, saj so si predhodno, s svojim vplivom, denarjem, medijsko močjo itd. prikrojili zakonodajo na tak način, da njihova tatvina ni več tatvina, pač pa humano, transparentno, demokratično in do malih ljudi prijazno početje. Robinhoodovska delitev imetja. Tokrat, žal, od bogatih k še bolj bogatim.
Saj ni res, pa je.
Živim od avtorskega ustvarjanja. Zakonski okvir delovanja na področju zaščite avtorskih in sorodnih pravic mi predstavlja temelj vrednotenja in zaščite mojih del, ki se komercialno uporabljajo. Na mnogotere načine. Če svoje intelektualne stvaritve primerjam z izdelavo šibic, bi lahko trdil, da se ogenj v slovenskih domovih velikokrat kuri z mojimi šibicami. Menda so dobre, zanesljive, lepo oblikovane in skoraj vedno »kresnejo«. Moja težava je v tem, da živim v državi, kjer vse bolj domuje mnenje, da moje delo ni kaj dosti vredno in da bi moralo biti brezplačno. Da sem pač umetnik, ki itak uživam že ob svojem delu.
Seveda. Tolažim se z dejstvom, da je na svetu kar precejšnje število držav, ki razmišljajo podobno. A posebnost Slovenije je v tem, da še iz časov Jugoslavije, pa prek samostojne Slovenije, na njeni poti v EU, ta zaščita iz leta v leto nazaduje. Treba se je zamisliti. Kaj je vzrok za takšno tendenco?
Slovenija gre
Vse skupaj postane zanimivo, ko avtorji ugotovimo, da Slovenija svojo zakonodajo regulira v nasprotni smeri evropskega priporočila. Slovenija vedno, ob vsaki harmonizaciji zakonodaj, deluje nekoliko po svoje, v svojo smer, ponavadi tudi prepočasi. Vse to niti ne bi bilo slabo, ko bi na ta način Slovenija zase in za svoje ljudi ustvarjala boljše pogoje od evropskega povprečja. A je obratno. Že danes je jasno, da je večina sprememb, ki so sprejete ali pa se še obetajo, slabih. Za državo in državljane. Država si v zakon o zaščiti kreativnosti piše člene, ki bodo to isto domačo kreativnost (kar je je doma sploh še ostalo) popolnoma uničili. Norost? Ali del načrta?
Avtorji že dolgo opozarjamo, da je na daleč videti, da se ponujajo členi zakona, ki so pisani na kožo uporabnikov avtorskih vsebin. Kolikor toliko pameten človek takoj posumi, da so bogati uporabniki avtorskih vsebin (to so največkrat mediji, kabelski sistemi, telekomunikacijski subjekti, veliki trgovci itd.) s svojim denarjem in medijskim vplivom vstopili v igro kreiranja zakonodaje, ki si jo žele prikrojili tako, da bo intelektualno lastnino (glasbo, video, literaturo ...) mogoče dobiti zastonj. Ali za smešno nizka plačila.
Razlastninjenje avtorjev
Sami seveda svojo ponudbo, ki avtorska dela vsebuje, ponujajo končnim odjemnikom krepko zasoljeno. Sanjski poslovni model novodobno okravatanega kapitalista je jasen. Material dobivam zastonj ali skoraj zastonj, prodajam ga po visoki ceni in moj finančni uspeh je zagotovljen. Sveta preproščina. In v daljavi zgolj vizija novih felten bavarskega avta in bleščeče zlato sidro jahte v tropskih krajih.
Obstajajo izračuni, analize, projekcije, ki so jih na prigovarjanje nekaterih avtorjev naredili resni ekonomski strokovnjaki, da se da na tak način v Sloveniji, v enem letu, avtorjem »ukrasti« preko 30 milijonov evrov. In kar je zelo pomembno: gre za sofisticirano »krajo«, ki jo dobro razume le peščica ljudi v državi. Tudi sodstvo in policija ne najbolje. Novinarji, ki so tudi sami avtorji, pa sploh ne. Menim, da sofisticiranega razlastninjenja avtorjev niti poslanci ne zastopijo najbolje. In prav ti so sprejeli tak zakon.
Skrb vzbujajoče je tudi dejstvo, da se avtorji, zaradi svojih težav in neznosnega stanja, ne obračamo več na URSIL (danes je to urad za intelektualno lastnino, do pred nekaj leti se je imenoval Urad za zaščito [!] intelektualne lastnine), ker smo globoko prepričani, da celoten urad ne opravlja več zaščite ustvarjalcev in njihovih pravic, pač pa izvaja administrativni uboj intelektualne lastnine. Urad mnogokrat izvaja sila zanimive poteze – ali pa leta in leta ne naredi poteze, ki bi jo moral narediti. Za vse skupaj se zdi, da je zelo po meri uporabnikov avtorskih del. Finančni tokovi na trgu intelektualne lastnine takšno bojazen potrjujejo. Uporabniki so močnejši od avtorjev in izvajalcev. Za nekaj deset milijonov evrov letno. Temu primerno se Urad, skoraj očitno, skladno z norim časom turbokapitalizma, vse bolj smehlja in udinja bogatejši stranki?
Preizkus: klic v sili
Avtorji smo dolga leta trpeli krajo svojega dela. Z neplačevanjem našega dela so uporabniki ustvarjali dodatne zaslužke, iz katerih so lahko zelo uspešno in hitro gradili svoje sisteme ali zgolj povečevali svoj profit. Povedano drugače. Avtorji smo verjetno veliki delničarji nekaterih najuspešnejših slovenskih podjetij. Vseh tistih, ki se izogibajo (vsaj delnemu) poplačilu uporabe avtorskih del, ki pa so osnovni derivat njihovega »pogona«.
Zamislite si sanjski model kakega trgovca. Pri izdelovalcih, pridelovalcih itd. z mizernimi plačili ali pa celo brezplačno leta in leta jemlje izdelke. Prodaja jih, seveda, po evropskih cenah. Ni mu hudega. In brez težav del svojega dobička vlaga v spremembe zakonodaje, ki bo njegovo početje prepoznala kot zakonito.
Za veliki finale in preizkus zatohlosti naše »demokratične« družbe pa še preizkus.
Spoštovani raziskovalni novinarji, policija, sodstvo, varuhinja človekovih pravic, poslanci in drugi državni uradniki. Slovenski avtorji razpolagamo z zelo jasnimi dokazi in indici, da je pričujoči klic na pomoč realen. Opozarjamo, moledujemo, trkamo na zaprta vrata od Poncija do Pilata, podpisujemo peticije. Nič. Zdaj vas pozivamo, da opravite svoje delo, svoje poslanstvo. Odziv na klic v sili bo razkril stopnjo poštenosti in razvitosti naše družbe. Njene demokratičnosti, suverenosti in perspektive za (boljše) preživetje.
***
Tomaž Grubar,
v imenu avtorske iniciative
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
