Tiskane izdaje
Evropska komisija je v začetku julija objavila podatek, da je lani v prometnih nesrečah umrlo 31.000 ljudi. Cilj, zastavljen v beli knjigi Evropska prometna politika do leta 2010: največ 25.000 mrtvih, je tako oddaljen za približno 6000 žrtev.
Kljub zmanjševanju števila žrtev pa evropska komisija upravičeno opozarja, da ni vzroka za zadovoljstvo. Razlike med državami so namreč zelo velike. Lani je v prometnih nesrečah v EU umrlo povprečno 62 ljudi na milijon prebivalcev, pri čemer jih je v Grčiji 116, v Romuniji 111, na Poljskem in v Bolgariji 102, najmanj, 28, pa na Švedskem in 31 v Veliki Britaniji.
V Sloveniji je po uradnih podatkih umrlo 68 ljudi na milijon prebivalcev in tako smo po številu smrtnih žrtev na cestah na 15. mestu med 27 državami Unije. Po uradnih podatkih, ki jih sporoča tudi Eurostatu, je Slovenija dosegla cilj: 138 mrtvih lani v primerjavi z 278 mrtvimi leta 2001. Evropska komisija je postavila že naslednji cilj: leta 2020 naj bi se število mrtvih glede na leto 2010 zmanjšalo za polovico. Za Slovenijo to, po uradnih podatkih, pomeni od 60 do 70 žrtev.
Toda ali uradna statistika res opisuje dejansko stanje, ali upošteva načelo natančnosti in zanesljivosti (eno od petnajstih načel kodeksa evropske statistike)? Vsako odstopanje od tega načela bi pomenilo tudi zavajanje domače javnosti.
Rezultat primerjave podatkov o prometnih nesrečah s smrtnim izidom v letu 2010, objavljenih na spletnih straneh generalne policijske uprave in v različnih medijih, kaže kar 17 žrtev več kakor uradna statistika, ki navaja 138 mrtvih. Če izhajamo iz števila 155, je uradna statistika prikazala samo 89 odstotkov mrtvih.
Uradna statistika
naj upošteva vse mrtve
Prometna nesreča je nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda.
Uradna statistika med mrtve v prometnih nesrečah očitno ne šteje primerov, pri katerih se nesreča zgodi zaradi nenadnega zastoja srca voznika oziroma nenadnih izpadov možganskih funkcij. Toda nedvomno je v nesreči udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej umrla najmanj ena oseba, in to na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet (1. odstavek 109. člena zakona o pravilih cestnega prometa). Gre torej za prometno nesrečo IV. kategorije (4. točka 2. odstavka 109. člena: če je oseba v nesreči umrla oziroma je umrla zaradi posledic nesreče v 30 dneh po nesreči, gre za prometno nesrečo IV. kategorije).
Čeprav so med 17 žrtvami, ki niso zajete v statistiko mrtvih v letu 2010, večinoma starejši – vozniki osebnih avtomobilov, pešci, kolesar in traktorista, ni verjetno, da so vsi umrli zaradi zastoja srca. Že pomislek, da upravljavci uradne statistike prometnih nesreč na ta način prikazujejo boljšo prometno varnost doma in v tujini, je nekorekten, kaj šele, če bi se to res dogajalo. Da bi se izognili dvomom, naj uradna statistika mrtvih v prometnih nesrečah upošteva dejansko vse mrtve. Tako zahteva tudi 109. člen zakona o pravilih cestnega prometa.
Neujemanje statistik se nadaljuje tudi letos. Po uradni je do 18. julija 2011 v prometnih nesrečah umrlo 75 ljudi oziroma 2,7 odstotka več kot lani. Po naših podatkih pa je bilo žrtev do 18. julija že 80, in če upoštevamo lanske dejanske podatke, ko se je v istem času smrtno ponesrečilo 84 ljudi, se je letos število mrtvih od začetka leta do 18. julija zmanjšalo za 4,8 odstotka, in ne povečalo za 2,7 odstotka, kakor prikazuje policija.
Nova prometna zakonodaja
Prvega julija so začela veljati nova pravila varnosti cestnega prometa. Ali so bila potrebna? Po mnenju pripravljavcev in zakonodajalcev očitno da, po mnenju nekaterih strokovnjakov ne, mnenja anketiranih udeležencev pa so približno enako porazdeljena: pol jih podpira višje kazni iz nove zakonodaje, pol ne (anketa Dela, 11. 7. 2011).
Ugodni uradni statistični podatki o zaporednem zmanjšanju števila mrtvih in poškodovanih v prometnih nesrečah v letih 2008–2010 (primerjava med letoma 2010 in 2009: 20 odstotkov manj mrtvih, 17 odstotkov manj hudo telesih poškodovanih, 16 odstotkov manj lahko telesnih poškodovanih) ne kažejo potrebe po zaostrovanju kazni. Zakaj je bilo torej to potrebno?
Očitno policija in druge odgovorne institucije za varnost cestnega prometa ne zaupajo ugodnim trendom, ki pa so, kakor radi poudarijo, rezultat njihovega dela. Grožnje s strožjimi kaznimi bodo za nekaj časa vplivale na ugodnejšo statistiko prometnih nesreč, predvsem tistih z lažjo telesno poškodbo in samo materialno škodo, manj na število prometnih nesreč s težjo telesno poškodbo in še manj na število prometnih nesreč s smrtnim izidom.
V prvih osemnajstih dneh nove zakonodaje so na cestah v Sloveniji umrli štirje ljudje. Primerjava z istim obdobjem – med 1. in 18. julijem – v posameznih preteklih desetih letih kaže, da je letos žrtev najmanj (največ, 21, jih je v istem obdobju umrlo leta 2007, najmanj, šest, pa leta 2009; lani 16 ljudi). Statistično obdobje je kratko, zato ne moremo o ničemer sklepati, kljub temu pa je podatek o najmanj žrtvah v zadnjih desetih letih spodbuden, zlasti če upoštevamo povečanje njihovega števila v letošnjem prvem polletju.
Vse institucije čaka trdo delo
Kolikšen bo dejanski vpliv zagroženih kazni in kako dolgo bo trajal, bomo videli. Vsekakor morajo pristojne institucije, predvsem pa policija in Javna agencija za varnost cestnega prometa s svojimi ukrepi in programi zagotoviti dolgoročno postopno večjo varnost v cestnem prometu, brez noveliranja nove zakonodaje z namenom zviševanja kazni v prihodnjih letih. Čaka jih težko delo. Za takšno trditev je več vzrokov.
Statistika preteklega desetletja kaže visoko korelacijo med številom novih kilometrov avtocest po posameznih letih in zmanjševanjem števila mrtvih ter hudo poškodovanih v prometnih nesrečah. V prihodnjih letih bo novih kilometrov avtocest vedno manj, država pa zmanjšuje tudi sredstva za vzdrževanje drugih državnih cest. Zelo pomemben dejavnik varnosti cestnega prometa v preteklem obdobju slabi.
Med udeleženimi vozili v hudih prometnih nesrečah je vedno manj »nevarnih« brez varnostne opreme. Upoštevati je treba še, da ljudje umirajo tudi v »varnih« avtomobilih in s tehnično brezhibnimi motornimi kolesi.
Tretji, prav tako zelo pomemben dejavnik varnosti cestnega prometa pa sta varnostna kultura (spoštovanje soudeležencev in sebe) in z njo povezana ozaveščenost oziroma dovzetnost posameznega udeleženca. Z raziskavami, ki bi na dovolj velikih vzorcih z ustrezno metodologijo longitudinalno ocenjevale varnostno kulturo udeležencev v prometu, se ne moremo pohvaliti. Ocene so zato večinoma rezultat včasih tudi poglobljenih medijskih razprav, predvsem po hudih prometnih nesrečah. V že omenjeni anketi Dela skoraj polovica anketirancev podpira strožje kazni iz nove zakonodaje. Verjetno bi ti anketiranci slabo ocenili varnostno kulturo udeležencev v prometu. Njeno dviganje, ki se kaže kot sestavni del splošnega družbenega statusa in počutja posameznika, pa je dolgotrajen proces.
Za zanesljivo
in natančno statistiko
Novo zakonodajo spremljata dva očitka: polnjenje proračuna in grožnja z visokimi kaznimi vsem udeležencem v prometu zaradi majhnega števila hudih kršiteljev. Če seštejemo vse denarne kazni iz novega zakona o pravilih cestnega prometa in jih primerjamo z denarnimi kaznimi iz prejšnjega zakona o varnosti cestnega prometa, je nova vsota 45 odstotkov večja od prejšnje.
Ali očitek o polnjenju proračuna ni upravičen in ali bo policija tudi s strožjimi kaznimi res umirila večkratne kršitelje ter predvsem preprečila hude prometne nesreče, bo pokazal čas. Javnost naj seznanja tudi s statističnimi podatki, iz katerih bo razvidno, kateri prekrški največ prispevajo v proračun, koliko je med kršitelji povratnikov, v dnevni kroniki naj objavlja vse prometne nesreče s smrtnim izidom in hudo telesno poškodbo, statistika dnevnega dogajanja naj bo popolna. Zanesljiva in natančna statistika krepi zaupanje med njenimi upravljavci in javnostjo.
--------------------------------------------------------
Bogomil Brvar je spec. kriminologije, prof. matematike in fizike, sodelavec Inštituta za kriminologijo
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
