Usklajevanje interesov družbe

Skrajni čas je, da se v Sloveniji končno vendarle že enkrat dogovorimo, kakšno zasnovo podjetja in korporacijskega upravljanja bomo zagovarjali in uresničevali v praksi – sodobni deležniški koncept, temelječ na teoriji o družbeni odgovornosti podjetij, ali klasičen lastniški koncept iz 18. in 19. stoletja. To, kar se nam na tem področju dogaja zdaj, je namreč – kot je še posebno nazorno razkril razvpiti primer Luke Koper – popolnoma navadna hipokrizija, vsesplošno licemerje, ki kaže na zelo veliko razliko med splošnimi proklamiranimi načeli na eni ter popolnoma konkretnimi ravnanji v vsakdanji praksi na drugi strani.

Osebno ne poznam prav nobenega opaznejšega slovenskega teoretika korporacijskega upravljanja, politika ali menedžerja, ki ne bi – ker je to pač moderno – vsaj načelno sveto prisegal na nujnost uveljavljanja družbene odgovornosti podjetij v sodobnih pogojih gospodarjenja in s tem pogojenega deležniškega koncepta upravljanja. Ne vem sicer, koliko jih ta koncept in njegovo bistvo v primerjavi s klasičnim lastniškim tudi v resnici razume in vanj verjame, a le redki ga poskušajo uresničevati tudi v praksi. Večina ga ima torej le na jeziku.

Bistvo obeh konceptov

Klasičen lastniški koncept korporacijskega upravljanja razume podjetje kot izključno ekonomski subjekt, katerega edino poslanstvo, cilj in odgovornost je maksimalno zadovoljevanje materialnih interesov lastnikov kapitala (maksimiranje vrednosti družbe za delničarje), vsi interesi družbenih skupin v podjetju in zunaj podjetja pa se morajo absolutno in samodejno podrejati temu vrhovnemu interesu, ki je hkrati »interes družbe«. Sodobna deležniška teorija pa uči popolnoma drugače: podjetje je družbenoekonomski subjekt, katerega poslanstvo in odgovornost je uravnoteženo uresničevanje interesov vseh svojih notranjih in zunanjih deležnikov, tj. lastnikov, zaposlenih, lokalne in širše družbene skupnosti z vsemi najrazličnejšimi entitetami, ki so tako ali drugače odvisni od podjetja, podjetje pa od njih. Logično, kajti podjetje vse vire za svoje poslovanje črpa iz svojega družbenega in naravnega okolja, zato je dolžno temu okolju (ne pa samo lastnikom kapitala) tudi ustrezno vračati. Lastniki kapitala so torej samo ena od enakopravnih deležniških skupin, ki svojih interesov ne more »vsijevati« vsem drugim deležnikom, ampak je dolžna te interese z njimi »usklajevati«.

Prav iz navedenih razlogov koncept družbene odgovornosti in deležniškega upravljanja podjetij pomeni tudi temeljno teoretično podstat celotnemu sistemu participacije zaposlenih pri upravljanju oziroma delavskega soupravljanja prek svetov delavcev in delavskih predstavnikov v organih družb. Le-to namreč po svojem bistvu ni prav nič drugega kot konkreten upravljavski mehanizem prek katerega se lahko interesi zaposlenih kot – poleg lastnikov kapitala – zagotovo najpomembnejše skupine deležnikov učinkovito prelivajo v procese sprejemanja pomembnejših poslovnih odločitev oziroma upravljanja podjetij. Toliko na splošno, zdaj pa spet k Luki Koper.

V čem je problem primera Luke Koper

V okviru sicer povsem legalno izvedenega postopka za izbiro novega predsednika uprave so, kot je znano, svoje glasove za kandidata Gašparja Gašparja Mišiča, ki je bil potem tudi izbran, prispevali trije predstavniki delavcev v NS, predstavnik lokalne skupnosti in eden od predstavnikov kapitala. Posledica? Širša politika, vlada in Sod so s pozicije predstavnikov države kot večinske lastnice kapitala konkretno glasovanje predstavnikov delavcev (ti naj bi sicer vedeli za odklonilno stališče lastnikov, a so si kljub temu drznili glasovati drugače) takoj razglasili preprosto za nelegitimno in – glede na napovedane ukrepe – v končni posledici celo tudi kot nelegalno. Po besedah predsednika uprave Sod, je namreč nedopustno, da so predstavniki delavcev v NS glasovali v nasprotju z voljo lastnikov kapitala, kar upravičuje tudi že napovedano ponovitev (nelegalnega?) postopka na podlagi predhodne zamenjave nadzornikov na že sklicani izredni seji skupščine družbe. Menda naj bi na tej skupščini celo tudi spremenili statut v smeri »kazenskega« zmanjšanja števila delavskih predstavnikov v NS. Halo?

Si je sploh mogoče predstavljati bolj nazoren konkreten primer očitne hipokrizije, ki sem jo omenil v uvodu? Ko gre zares, zaposleni s svojimi interesi nenadoma niso več pomembni deležniki, njihovi predstavniki v organih družbe pa ne dovolj zrele osebe, da bi bili sposobni oceniti, kaj je resnični »interes družbe«. Če njihovo glasovanje ni skladno z interesi lastnikov kapitala, so preprosto obtoženi, da delujejo v škodo »interesov družbe« in da so sankcionirani z zmanjšanjem njihovega števila v nadzornem svetu oziroma upravnem odboru. Kakšen gromozanski nesmisel! Naj bo tega končno dovolj.

Zaposleni – verjetno najboljši nadzorniki

Zaposleni, lastniki človeškega kapitala, ki je zdaj, v eri znanja za konkurenčnost in poslovno uspešnost podjetij nesporno pomemben najmanj toliko, če ne celo bolj kot lastniški finančni kapital, brez dvoma zaslužijo svoje predstavnike v nadzornih svetih oziroma upravnih odborih družb. In to morda celo več ko le eno tretjino. Vendar ne v vlogi nekakšnega priveska predstavnikom lastnikov (finančnega) kapitala in njihovim interesom, ampak kot zastopnike avtentičnih interesov kolektiva zaposlenih. Brez upoštevanja interesov zaposlenih je v sodobnih pogojih gospodarjenja seveda povsem iluzorno sanjati o učinkovitem upravljanju podjetij. In to ni nobena puhlica, ampak nova družbenoekonomska realnost, ki bi jo bilo treba čim prej sprejeti.

Če je tako, potem je seveda tudi jasno, da v bistvu ni prav nobenega pomembnejšega vprašanja v podjetju ali v zvezi s podjetjem, ki ne bi tako ali drugače zadevalo tudi zaposlenih in njihovih interesov. Še najmanj pa je to lahko imenovanje poslovodstva. Pametni lastniki kapitala nikoli ne bi smeli imenovati poslovodstva mimo ali celo v nasprotju z voljo kolektiva zaposlenih, kajti morebitna trenja na tej relaciji so zagotovo najzanesljivejša pot v slabo, če ne že katastrofalno poslovanje. Največ škode podjetjem namreč naredijo prav menedžerji, ki ne znajo upravljati (sicer neizmernim razpoložljivim, a zdaj pri nas močno podoptimalno izkoriščenim) človeškega kapitala.

In še nekaj bi moralo biti jasno. Nihče ni že objektivno tako zelo močno zainteresiran za dobro in dolgoročno uspešnost podjetij, kot so prav zaposleni, ki so seveda – v nasprotju z lastniki kapitala – od njih tudi eksistenčno odvisni. Zato so zaposleni in njihovi predstavniki zagotovo zadnji, ki bi – spet v nasprotju s številnimi lastniki kapitala – v resnici lahko delovali v škodo podjetij. Nasprotno, če jim je to dovoljeno, so lahko (in v praksi pogosto tudi so) daleč najboljši nadzorniki. Zato lahko samo upamo, da neumnosti, ki jih v primeru Luke Koper zdaj počneta politika in Sod, ne bodo služile kot podlaga za kako morebitno ponovno vsesplošno gonjo ali celo pogrom nad delavskimi predstavništvi v organih družb na splošno. Proti morebitni takšni norosti pa bo vsekakor treba tudi širše povzdigniti glas.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.