Usodna privlačnost inovacij

Človeštvo se je že pred časom odločilo, da bo pri vprašanju tveganj najprej zaupalo novi tehnologiji, šele nato bo postalo previdno.
Objavljeno
25. marec 2018 19.37
Božiček, pravljične vile in Muca Copatarica na ljubljanski železniški postaji, Ljubljana, 30. november 2016 [Božiček,motivi,vlaki,železniška postaja,Ljubljana]
Jure Stojan
Jure Stojan
Kar je novo, je privlačno. Usodno privlačno. To še najlažje vidimo pri novostih, ki so navdušile naše babice in dedke, prababice in pradedke. Bolje rečeno, ki so navdušile sodobnike naših prednikov – ker nas drugače danes ne bi bilo.

V tridesetih letih je bila, denimo, modni hit kozmetika, ki je vsebovala radioaktivna elementa radij in torij. »Zdravo rdečilo za ustnice,« se je oglaševala francoska znamka Tho-Radia, ki je bila na prodaj izključno v lekarnah (trik, ki ga še danes s pridom uporabljajo kozmetične firme). V češkem zdraviliškem mestu Jáchymov (takrat bolje poznanem kot St. Joachimstal) so se lahko zdravja željni okrepčali z radioaktivnim prepečencem. Petični nemški potrošniki so lahko zase storili še več: najprej so lahko snedli (patentirano!) čokolado Burkbraun z delci radija, nato pa si zobe umili z radioaktivno zobno pasto znamke Doramad. Američani, ki jih je bilo strah spolno prenosljivih bolezni, pa so se lahko zaščitili z dezinfekcijskimi kondomi Nutex – za posebno »zaščito« je spet enkrat poskrbel radij.

Kar bi se nam danes zdelo posebno zavržno smrtonosno orožje, peklenski izum iz vohunskih laboratorijev, je še v prvi polovici dvajsetega stoletja veljalo za nekaj novega, inovativnega, zdravega in zaželenega. Ljudje pač še niso vedeli, kakšna tveganja so povezana z radioaktivnostjo. Ko so jih spoznali, so radioaktivni izdelki potonili v pozabo. Do takrat pa je bila novost radioaktivnosti prevelika, njene obljube pa preveč čarobne, da bi se lahko ljudje uprli.

Smo danes kaj drugačni? Seveda je nepredstavljivo, da bi na prodajnih policah našli radioaktivne izdelke. Ne nazadnje imamo pravila, ki kaj takega preprečujejo. A kaj, ko ta pravila ne zajamejo novosti na drugih področjih, takšnih torej, kjer tveganja še niso znana, kjer nevarnosti še niso imela priložnosti, da se pokažejo. Ko enkrat pride do novosti, smo jim pripravljeni dati priložnost. Začnemo s predpostavko, da so inovacije nekaj dobrega, zdravega, zaželenega. In tako ravnamo, dokler se teoretična tveganja ne potrdijo. Pri tem pa veliko vprašanje ni, ali se bodo nevarnosti uresničile, pač pa kdaj se bodo.

To je kontekst tragičnega dogodka minulih dni, ko je prišlo na dan, da je Uberjev samovozeči avtomobil med testno vožnjo do smrti povozil Elaine Herzberg. Pešačila je po ulicah Tempe v predmestju Phoenixa. (Kakšna simetrija zgodovine, tudi prva žrtev »običajnega« avtomobila, sicer na parni pogon, je bila ženska, Irka Mary Ward leta 1869.) Nezgoda s samovozečim uberjem je bila šokantna, zlasti ker so mediji poročali, da avtomobil ni kazal znamenja predhodnega zaviranja. Vendarle pa je bilo vnaprej jasno, da povsem brez smrtnih žrtev niti pri tej inovaciji ne bo šlo. Promet je pač promet. Po podatkih ameriškega Nacionalnega sveta za varnost je zgolj v letu 2017 v prometnih nesrečah umrlo 40.100 prebivalk in prebivalcev ZDA. Res je, samovozeči avtomobili naj bi to število zmanjšali. A jasno je bilo tudi, da bo tehnologija samovozečih avtomobilov, ko bo enkrat dovršena, bolj varna, kot je v svojih začetnih, poskusnih fazah. Resnična dilema je torej bila, kdaj bo tehnologija vsaj v teoriji dovolj varna, da jo bodo lahko testirati na resničnih cestah, ne zgolj v laboratoriju.

Kaj je torej pravi odnos do uvajanja novih tehnologij v naš vsakdanjik? Če se zdi, da smo v današnjem času preveč optimistični, kar se tiče novosti, se velja spomniti, da smo takšni z razlogom. Iz izkušenj več stoletij preteklosti smo se naučili, da prevelika previdnost tudi ni prava rešitev.

Če ostanemo pri transportnih sredstvih – v viktorijanski dobi so, denimo, Britanci sprejeli zakon, ki naj bi zagotovil varnost pred sumljivimi samovozečimi vozili (kar je takrat pomenilo prevozna sredstva, ki so se vozila brez konjske ali druge živalske vprege, seveda pa so še zmeraj imela človeške krmarje oziroma šoferje). Zakon o lokomotivah iz leta 1865 je tako predvidel, da mora pred vozilom hoditi (!) človek z rdečo zastavo in opozarjati mimoidoče na prihajajočo nevarnost. Zakon je zdržal do leta 1896.

Globje ko gremo v zgodovino, jasneje se vidi nevarnost domnevnih varoval pred nevarnostjo novosti. Potlačijo tudi novosti, ki bi lahko koristile širši družbi. Angleška kraljica Elizabeta I. je tako zavrnila prošnjo izumitelja Williama Leeja, da podeli patent njegovemu stroju za pletenje nogavic. Kraljico je bilo preveč strah, da bi iznajdba zmanjšala število delovnih mest v tekstilni industriji. Pa je inovacija vendarle prodrla. Kdo ve, ali bi se z večjo kraljičino podporo industrijska revolucija začela dve stoletji prej.

Človeštvo se je torej že pred časom odločilo, da bo pri vprašanju tveganj zmeraj najprej zaupalo novi tehnologiji, šele nato bo postalo previdno, če bodo nesreče in nezgode razkrile, da tehnologija predstavlja nevarnosti. A to načelo bo vedno bolj pod udarom, ne nazadnje zato, ker so novosti vedno bolj kompleksne, posledično pa so takšna tudi tveganja, povezane z novo tehnologijo. Debata se je šele začela.

***

Jure Stojan je partner ter direktor raziskav in razvoja na Inštitutu za strateške rešitve.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.