V nadaljevanju preberite:

Državni, narodovi in osebni uspehi/dosežki so lahko trenutni in kratkotrajni, lahko pa zdržijo daljši čas in celo prestanejo različne zgodovinske preizkuse. Nekateri uspehi navsezadnje propadejo, zato državniki in diplomati (na primer na mirovnih konferencah) skrbno tehtajo, kako jih upravljati. Dunajski kongres Svete alianse (1814–1815) ni zlorabil zmagoslavja nad Napoleonom, ampak je – ob razumljivih pogojih glede spremembe francoskega režima – izkazal spoštovanje do premagancev. Ta formula je zagotovila evropski mir skoraj sto let, vse do prve svetovne vojne, ko v Versaillesu (1919) niso premogli dunajske modrosti. Napetost se je stopnjevala in grenila življenje Evropejcev vse do konca hladne vojne. Po drugi vojni Zahod ni ponovil versajske napake, saj je zahodni del poražene Nemčije vključil v EU in Nato; pač pa je ostalo nerešeno vprašanje sovjetskih osvojitev. Sovjetska zveza se je razširila do železne zavese, ki je (kljub nekaterim oportunizmom in koncesijam) v bistvu zakrila tudi Jugoslavijo. Leta 1815 si Angleži, Avstrijci, Nemci in Rusi niso priključili polovice Francije!

Po petinštiridesetih letih, kar je vsekakor dolga doba, se je sovjetska okupacija polovice Evrope izkazala za neuspešno in je celo prinesla konec Sovjetske zveze in njenega revolucionarnega režima. Kot je pokazala rusko-ukrajinska vojna, naslednica SZ in njen predsednik ne upoštevata dejstva, da je bil nekdanji komunistični blok postavljen na krivičnih in kljub vsemu krhkih načelih.

Če so bile revolucije navzven vsaj na dolgi rok neuspešne, so bile »navznoter« pač uspešne. Uspešne so bile francoska, oktobrska, Mussolinijeva in Francova fašistična, nacistična, jugoslovanska in na primer kubanska revolucija. Resda s pomočjo terorja, koncentracijskih taborišč, genocida, zatiranja človekovih pravic in pravne države.