Tiskane izdaje
O svetovalcih in svetovanju, ki so bili v devetih mesecih sposobni odnesti več kot tri milijone in še malo »drobiža«, približno 200.000 evrov, moram nekaj napisati. Toliko je uprava naše nove slabe banke v lanskih devetih mesecih porabila za različne tuje svetovalne storitve. Upravo te banke sestavljajo gospodje iz tujine, menda iz Švedske, ker domačih, primerno usposobljenih, po prepričanju (verjetno vlade in Banke Slovenije) nimamo, ali pa jim ne zaupamo.
Že sam podatek tri milijone in še nekaj je osupljiv, pa ne le za navadne državljane. Tudi poznavalce razmer na svetovalnem področju je pretresla. Tudi sam sodim mednje, sicer sem zelo navaden državljan in davkoplačevalec, vendar z dolgoletnimi svetovalnimi izkušnjami v gospodarstvu, v javnem sektorju Slovenije in še prej SFRJ. Imeli smo zelo tesne stike s tujimi svetovalci in njihovimi institucijami, gospodarskimi družbami, raziskovalnimi ter izobraževalnimi institucijami vseh vrst. Na tej podlagi si upam trditi, da mi je zelo jasno, kaj svetovalne institucije gospodarskim družbam in tudi vladam lahko ponudijo. Najpogostejše oblike tovrstnega sodelovanja so: klasično svetovanje na določenih področjih, na katerih naročnik nima svojih primerno usposobljenih sodelavcev ali pa jim (domačim) ne verjamejo, izdelujejo posamezne ciljno usmerjene projekte in elaborate ter ne nazadnje, česar vsak svetovalec ne zmore, sodelujejo pri izvedbi teh projektov v prakso, kar je vrhunec in cilj vsake svetovalne storitve. Za takšno svetovalno delo so edino primerni vrhunsko izobraženi, izkušeni, strokovno kompetentni ter ne nazadnje tudi čustveno stabilni in zanesljivi ljudje. Če je tako – v večini primerov, kot mi je znano, tudi je – so temu primerne tudi cene teh svetovalnih storitev, ki jih določa trg. Čim uglednejša je svetovalna institucija, čim bolj eminentne (ugledne) svetovalce z dolgoletnimi izkušnjami in uspešno izvedenimi projekti ima, tem višja je tudi njihova cena, kar je logično in tudi pošteno.
Ceniki domačih in tujih institucij
V svetovnem merilu so se uveljavile nekatere svetovalne institucije – multinacionalke, ki zaposlujejo tudi po 15.000 svetovalcev. Svoje poslovalnice imajo večinoma po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Nasproti njim pa je bila naša največja domača svetovalna institucija Institut za trženje, ekonomiko in organizacijo poslovanja s sedežem v Ljubljani (znani ITEO), ki je na svojem vrhuncu in v najboljših letih, to je ob osamosvojitvi in še kakih deset let po tem, imel približno 70 svetovalcev. To je, žal, le še zgodovina in lep spomin. Poleg njega je bilo v Sloveniji še veliko, sicer nekoliko manjših svetovalnih institucij, ki pa so večinoma doživele usodo mojega ITEO. Razlogov za to je kar nekaj, glavni pa je po mojem prepričanju ta, da je v Slovenijo prišlo veliko tujih gospodarskih družb, ki so hotele imeti tudi svoje preverjene svetovalce. Izkušnje so precej hitro pokazale, da so bili ti pred nami, vsaj v prvih letih, le po cenah, vsebinsko pa nikakor ne. Tudi v Sloveniji se je zelo hitro uveljavilo prepričanje, da s podjetjem, ki v hiši nima svetovalcev, nekaj ni v redu, če pa so bili povrhu še tuji, pa je bilo toliko bolje. Ker se v Sloveniji zelo dobro »počuti« znani latinski pregovor V domači vasi ni nihče prerok oziroma mu ne verjamejo, so se tuji svetovalci ne glede na kakovost in cene zelo uveljavili. Zelo pogosto se je dogajalo, da so domače gospodarske družbe najemale tuje svetovalne institucije, ki so tja pogosto podcenjujoče pošiljale svoje »vajence« brez potrebnih izkušenj in referenc. Zaradi tega in nepoznavanja naše zakonodaje ter tudi nekaterih drugih naših značilnosti so bili pogosto neuspešni in na koncu smo domači svetovalci popravljali ter reševali zavožene projekte.
Kaj pa cene? Cene domačih svetovalcev so se določale glede na status svetovalne institucije in še bolj glede na konkretnega svetovalca. Najnižje so bile in so še okoli 300 evrov (»one man operation« – en človek, ena firma) plus morebitni potni stroški in DDV, do tisoč evrov na dan za res vrhunske, ki bi jih doma lahko prešteli na prste ene roke. Pri tem pa je treba vedeti, da svetovalnih dni pri naročniku ne more biti toliko, kot je delovnih dni v tednu ali mesecu, ampak so v to vštete še vse priprave, dajatve in podobno, kar se ponavadi ne zaračunava.
Pri tujih svetovalcih so cene znašale od tisoč evrov za »vajence« (naj mi bo oproščeno za ta izraz, ker so to resnično bili) pa do dva tisoč, tri in tudi do pet tisoč evrov na dan. Zadnje postavke so bile rezervirane le za vrhunske specialiste z izjemnimi izkušnjami, avtoriteto in referencami, kar je naročnikom zagotavljalo tudi pričakovane uspehe. Ti vrhunski svetovalci so bili večinoma tudi nosilci točno določenih projektov pri naročniku. Vodstvo pa je moralo določiti tudi kompetentnega sogovornika, to je nosilca določenega projekta in vodjo delovne skupine, ki je moral usklajevati delo tujih svetovalcev, jim pravočasno dajati vse potrebne podatke in informacije ter vsebinsko in časovno usklajevati delo po točno v naprej določenem programu. Če je bilo tako, potem so se načrtovani rezultati večinoma tudi uresničili.
Kaj so tuji svetovalci naredili za našo »slabo banko«
Iz vsega tega lahko bolj nazorno potegnemo nekatere pomembne sklepe glede ne najbolj gospodarno porabljenih naših proračunskih milijonov, ki jih omenjam na začetku (to je sicer hipoteza, ki je jaz ne znam pojasniti, le razmišljam lahko, če mi je dovoljeno). Čeprav so bili svetovalci iz tujih podjetij, iz katerih prihajajo tudi sedanji vodilni te banke, v tem načelno ne vidim nič slabega. Za njihovo kompetentnost so bili polno odgovorni naročniki teh svetovalnih storitev.
Najprej: kaj je bila po mojem prepričanju in vedenju lahko vsebina teh svetovalnih pogodb tujih svetovalcev za našo »slabo banko«? Ker gre za novo, sicer bančno institucijo, je bilo glede na njeno poslanstvo, treba postaviti ustrezno organizacijsko formo: kaj, kdo in kako se bo poslovalo in tudi po čem. To bi sicer morala storiti že naša vlada in verjetno tudi Banka Slovenije; morda sta kot ustanoviteljici to celo storili. Najverjetneje je bilo treba postaviti natančno določene cilje (tudi to bi morali predhodno storiti ustanovitelji; če so, se opravičujem) in poti za njihovo doseganje (kako »unovčiti« slabe kredite in čim več denarja spet vrniti v državni proračun, pa še kaj). Tudi podrobnosti, katera delovna mesta sistemizirati in kolikšne naj bi bile plače zaposlenih, je bila temeljna dolžnost ustanoviteljev, ne pa da so si jih, kot nas mediji obveščajo, določili sami, zdaj pa ne vedo, kako bi jih uskladili s slovensko zakonodajo.
Kako bi na podlagi zgornjih predpostavk lahko prišli do porabljenih 3,2 milijona evrov? Predvidevamo lahko, da če so bili vključeni vrhunski svetovalci s po pet tisoč evri na dan, bi to zneslo natančno 640 svetovalnih dni. Če pa so bili sami vrhunski specialisti, ki jih je na svetu za prste ene ali največ dveh rok (recimo, à la dr. Peter Kraljič, Slovenec, svetovalec svetovnega slovesa), ki bi si zaslužili, predpostavljamo, še enkrat toliko, bi še vedno zneslo 320 svetovalnih dni. Če pa bi upoštevali format nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona, ki je za enkratno predavanje v Evropi zaračunaval po sto tisoč evrov, bi še vedno potrebovali 32 svetovalnih dni. Pri tem je treba opozoriti, da je bilo v devetih mesecih, kolikor je trajalo to svetovanje, na voljo le okoli 200 delovnih dni.
Spoštovane dame in gospodje, naj verjame, kdor zmore, jaz ne. Ampak to ljudstvo je upravičeno, da izve, kaj se je s temi milijoni in preplačanimi svetovanji resnično dogajalo. Za to, da se ta »štala« pospravi, so odgovorni ustanovitelji te banke.
Pa še to: slovenski svetovalci bi bili sposobni enak posel, v enakem obsegu, času in kakovosti opraviti za deset odstotkov omenjenega zneska. To si glede na poznavanje naših razmer in znanja upam s polno odgovornostjo trditi.
––––––
Mag. Janez Zeni je svetovalec za organiziranost poslovanja in plačne sisteme
