V javnosti je odmevala ena izmed zadnjih sodb Upravnega sodišča v Ljubljani z nekoliko tendencioznim naslovom Sodni svet bo moral skrbneje voditi izbirne postopke (Delo, 17. 1. 2015), s katero je omenjeno sodišče pri izbiri Sodnega sveta RS glede predsednika celjskega okrožnega sodišča na podlagi tožbe našlo določene nepravilnosti in zahtevalo ponovitev postopka. S to »precedenčno« sodbo naj bi upravno sodišče določilo nova jasna merila ter zahtevno metodologijo pri izbiri predsednikov sodišč, pri čemer naj bi se sklicevalo na obsežno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ustavnega in vrhovnega sodišča.
Ker način poročanja o tej sodbi v Delu bralcu daje na pladenj težke očitke o arbitrarnosti sodnega sveta v tem primeru, se je bilo (tudi v interesu javnosti) treba javno odzvati. Sodni svet ravna pri svojih postopkih s polno odgovornostjo, in to bo normalno počel tudi v prihodnje. Sodbo upravnega sodišča je sodni svet seveda spoštoval, kar je edino logično v pravni državi, vendar ker je bila tudi v širši javnosti izpostavljena njena vsebina, se zdi primerno pojasniti tudi drugo plat zadeve. Navsezadnje je načelo »audiatur et altera pars« ključno za vsakršno demokratično komuniciranje. Še posebno je ta odziv smiseln, ker po zakonu o sodiščih sodni svet nima pravnega sredstva proti taki odločitvi upravnega sodišča. Kar se zdi tudi sistemska pomanjkljivost celotne pravne ureditve takega izbirnega postopka, a o tem povsem na koncu.
Jasno je, da nihče, še posebno pa državni organ ne sme ravnati arbitrarno. To navsezadnje zapoveduje načelo pravne države. Ena od glavnih varovalk proti arbitrarnemu odločanju je tudi primerna obrazložitev. Zato je ključno vprašanje, to je poudarilo tudi upravno sodišče v svoji sodbi, kako podrobna obrazložitev neke pravne odločitev je, na primer, skladna z 22. členom naše ustave, ki govori o enakem varstvu pravic.
Ustavna pot, po kateri
V piramidi sodniških funkcij je funkcija predsednika sodišča gotovo še bolj javno izpostavljena glede na (običajno) sodniško funkcijo. Presoja v smislu njenega varstva je zato nujno manj stroga, kot to velja za pravice v zvezi z izvrševanjem sodniške funkcije. Vsi družbeni podsistemi temeljijo na ureditvi, ko so vodje določenih organizacij bolj izpostavljeni odgovornosti kot njeni člani.
V tem smislu se zdi sodba upravnega sodišča, sicer popolnoma legalna in formalno korektna (zakonita), vsebinsko nekoliko zgrešena. Prva njena pomanjkljivost je, da za svoje odločilne argumente uporablja judikate zgoraj omenjenih najvišjih sodišč, ki se ne nanašajo natančno oziroma ozko gledano na omenjeno (to je predsedniško) zadevo, čeprav sodišče zatrjuje, da so to »primerljive« zadeve. To v novinarskem prispevku, na primer, sploh ni omenjeno, je pa za javnost lahko še kako pomembno. Najbolj v oči bode citiranje prakse ESČP, kjer gre za judikate, ki se nanašajo na sodniško (vrhovni in ustavni sodniki), in nikakor ne na predsedniško funkcijo. Ti funkciji pa se po svoji odgovornosti vendarle razlikujeta, saj je, kot že omenjeno, glede na njuno »differentio specifico« varstvo pravic sodniške funkcije gotovo strožje kot pri predsedniški funkciji, zato uporaba teh judikatov pri argumentaciji upravnega sodišča bode v oči.
Sicer pa se zdi razvitje tako podrobnih standardov za obrazložitve sodnega sveta v postopkih izbire na predsedniške (in druge sodniške) funkcije nekakšna semantična avantura, ustavna pot, po kateri se ne pride nikamor. Upravno sodišče je pri takih obrazložitvah zahtevalo zelo podrobno uporabo določb zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), četudi je zakon o sodiščih, ki ureja postopke sodnega sveta, sploh ne zahteva. Tu se je upravno sodišče sklicevalo na sodno prakso vrhovnega sodišča, ki v takšnih primerih nakazuje vsaj na »smiselno« uporabo ZUP. Jasno, da mora tudi sodni svet upoštevati zakon, a razlika je, kako podrobne obrazložitve njegovih odločitev morajo biti pri tem. Lahko se sicer zgodi, da je tudi kakšna odločitev sodnega sveta kdaj pomanjkljivo obrazložena in da se to potem popravi, a postavljati nekakšno novo izbirno, povsem natančno metodologijo, ki naj bo celo »pilotska« ali precedenčna (»landmark«), v smislu nekaterih odločb ESČP ali ustavnega sodišča, se zdi, najbolj milo rečeno, prenapihnjeno glede na siceršnjo pozicijo, ki jo ima upravno sodišče v ustavnem sistemu naše republike. Kaže pa tudi na popolno nerazumevanje dela, ki ga opravlja sodni svet. Ostaja grenak priokus, da si je upravno sodišče »privoščilo« sodni svet kot nekakšen upravni (in ne ustavni!) organ. V naslovu zato izraz ustavna avantura.
Vse več normiranja
Člani sodnega sveta so vrhunski pravni strokovnjaki, izbrani po zelo zapletenem in dolgotrajnem postopku, po drugi strani je tudi sodni svet ustavni organ, ki ni le eden izmed sodnih ali upravnih organov, ampak je popolnoma neodvisen od vsakršne veje oblasti. Tudi od sodstva. Seveda mora tudi zanj veljati nekakšen nadzor v sistemu nadzorov in ravnovesij (»checks and balances«), a vprašamo se lahko, ali je upravno sodišče kot sodišče v rangu le višjih sodišč, primeren organ za takšen nadzor, še posebno zato, ker sodni svet sploh nima možnosti pritožbe proti njegovi sodbi. Precej bolje bi bilo, če bi tak nadzor izvajalo, denimo, vrhovno sodišče kot sodišče primernejše ravni, morebiti pa celo ustavno sodišče, ki bi verjetno bil najprimernejši forum za take pravne »sistemske« spore. Ali bi bila vsaj primerna pritožba sodnega sveta proti takšni odločbi upravnega sodišča na ustavno sodišče. Sodni svet ne nazadnje tudi nima dostopa do ustavnega sodišča kot kvalificirani predlagatelj, na kar smo tudi že opozorili resorno ministrstvo. Pa še vedno ni odziva.
––––––
Prof. dr. Marko Novak, član sodnega sveta, dekan Evropske pravne fakultete