Tiskane izdaje
Slovenija se je znašla v težki zgodovinski preizkušnji. Poročilo Komisije za preprečevanje korupcije je samo vrh ledene gore kontinuiranega ustoličevanja politične kulture z nizkimi standardi pravne države in demokratičnega razpravljanja. Vse to smo bolj ali manj mirno opazovali v zadnjih dveh desetletjih – oziroma, natančneje, med celotno zgodovino samostojne Slovenije. Zdaj ne gre več zgolj za vprašanje, ali bo korupcija v Sloveniji končno odpravljena; akterji plenjenja družbenega premoženja, ki so ga v nacionalno nogavico za prihodnje rodove vlagale generacije in generacije delovnih državljanov in državljank, postavljeni pred sodišča; politične elite pa razlaščene napuha, samozadostnosti in občutka nesmrtnosti. Odloča se o usodi Patrie, o prihodnosti domovine in politične elite so zdaj zares ne le drugorazredni akterji procesa preobrazbe: postati bi morali naša drugotna skrb.
Kult osebnosti
Korupcija kot modus vivendi političnih elit, s katerim so te ne glede na politično provenienco vladale nacionalnemu interesu in nacionalni skupnosti, je nič manj in nič več kot ime za demokratično izvoljenega oligarha sodobnega časa. V resnici gre za plutokrata, a ker ta v našem okolju deluje na ozemlju majhne države – s specifično zgodovino tranzicije od večnacionalnega imperija z internacionalnim ugledom k samostojni nacionalni državi skromne mednarodne veljave –, se mu je uspelo skriti za podobo odrešitelja naroda. Pri tem si gotovo pomaga s socialistično tradicijo, ki je družbeni um navadila na odvisnost od karizmatičnega vodje; a mobilizacija sentimenta ima tokrat drugačno družbeno ozadje.
Kult osebnosti, ki se širi v zadnjih dneh, in kot vsakič prej, ko je v zvezi s prav določenim osamosvojiteljem izbruhnila afera nacionalnih razsežnosti, ne izraža samo stiske ljudi; v pogubni podobi družbe kot celote namreč iščejo mesijansko figuro, ki s teorijami zarote osmišlja njihovo lastno življenje. Odseva bolj temeljno zgodovinsko dejstvo, ki se mu do zdaj ni namenjalo veliko pozornosti: da smo tranzicijske družbe z odpovedjo zgodovini zavrgli tudi že opravljeno delo prehoda iz korporativne skupnosti v civilno družbo, iz »gemeinshaft« v »gesellshaft«. Izrazi podpore vodji, ki ga izrekajo navadni ljudje na uradni spletni strani stranke, katere predsednik je obtožen koruptivnega delovanja, je, vsaj z vidika sociološke analize, ključni dokazni dokument pospešene regresije slovenske družbe: štejejo besede, občutki, sentiment – in ne dejstva, jezik, pravni red. Ne racionalno (razsvetljensko), ampak kognitivno predrazsvetljensko: vladar ima vedno prav – in sicer ker deluje po navodilu višjega. Postmoderna predelava srednjeveškega principa je le v tem, da le on ve, kaj oziroma kje je to višje.
Ustavni patriotizem
Redkokatera družba ima priložnost, da svojo zgodovino samostojnega naroda lahko ocenjuje v roku ene generacije. Torej bi tudi delo inventure ne smelo biti pretežko. Ne želim podcenjevati resnosti trenutka, a vendarle se mi zdi, da delo zares ni preveč zahtevno. Ni nepomembno, da so glavni akterji javne razprave o demokratični prihodnosti slovenske družbe danes spet postali zgodovinarji in kulturniki. Radi si ponavljamo, da je slovenska demokratična družba utemeljena na nacionalni identiteti in kulturi. Ni boljše priložnosti, da trditev, ki se jo je do zdaj zlorabljalo za namene političnih spektaklov in javnih razkazovanj elit, pretvorimo v družbeni motiv mobilizacije zgodovinskega domoljubja. To pa je lahko oprto zgolj na princip pravne države in ustavne domovine. Zato je posebno dragoceno, kadar se oglasijo pravniki, ki so snovali pravni in ustavni red samostojne države, kot sta dr. Bavcon in dr. Bučar, in ki nas opozarjajo na strokovno – in ne ideološko-politično – presojo delovanja pravne države.
V sociološki teoriji se ta princip domoljubja imenuje ustavni patriotizem. Nastal je v kontekstih nemške povojne izkušnje in tlakovanja demokratične pravne države. Čeprav obstajajo o konceptu različni pogledi, ga je mogoče strniti v popolnoma preprosto vodilo: ustavni patriot svoje delovanje v splošnem usmerja glede na principe pravne države, ustave in instituta človekovih pravic, v posebnem pa glede na kratko vprašanje: Kakšno družbo si želim za svojo nacijo?
Nova vizija
V Sloveniji trenutno presoje o ustavnem patriotizmu ne moremo prepuščati ustavnemu sodišču in tudi drugim institucijam države ne. Torej je treba iznajti nov prostor za demokratično deliberacijo, ki bo domoljubje vrnila v presojanje ljudem. Ne katerim koli, ampak zgolj skupinam, posameznikom, gibanjem, ki v presojo vstopajo z vnaprejšnjo zavezo spoštovanja splošnih vrednot ustavnega patriotizma. Sovražni govor, ki ga v imenu domoljubja širijo različne spletne skupine in posamezniki, sicer ne izgubi prostora, vsekakor pa, če vlada splošni družbeni konsenz o ustavnem patriotizmu kot vodilu deliberacije, izgubi legitimnost. Ničta stopnja tolerantnosti do skrajnežev (v govoru in dejanju), kot so se tega dobro zavedali v ponacistični Nemčiji, je demokratična pridobitev za svobodo posameznika, ne kršitev pravice do svobode govora!
Kaj torej storiti, če si pomagam z zgodovinsko referenčnim vprašanjem? Zagotoviti mirovanje države. Preseneča me, da se ob vseh pozivih uporniških shodov k drugačni demokraciji mnenjski voditelji, ki so se zavezali, da jim prisluhnejo, še vedno odločajo med uveljavljenimi alternativami: predčasne volitve ali tehnična vlada. Največ težav povzroča tehnična vlada: kje najti mandatarja. In že krožijo imena … Ali ni to povsem zgrešeno vprašanje?
Država mora mirovati, dokler se ne izvede razprava o tem, kakšno družbo hočemo. Razprava postavi okvir, h kateremu se, v obliki volitev, priglasijo vsi, ki menijo, da v svoji skupini (ali stranki, ali gibanju) lahko zagotovijo spoštovanje z demokratično razpravo odločene volje ljudstva. Neke vrste demokratični razpis, če želite, h kateremu se, kot v strokovno-znanstvenem protokolu, prijavijo kandidati z najboljšimi referencami in predlogi. Pravniki domislijo obliko demokratičnega sprotnega preverjanja izvedbe programov in obljub. Preverjanje na štiri leta v obliki volitev je v svetu, ki mu pravimo svet pobeglega časa, nemogoč časovni načrt.
In kdo je mandatar? Zgodovinsko legitimnost ima zdaj lahko samo tisti, ki nas je popeljal v samostojnost, in sicer na podlagi izhodišč, ki so sprejele plebiscitarno podporo: Odbor za varstvo človekove pravice. Kolektivno telo, ki nastopa v vlogi mandatarja, sestavljajo člani in članice, ki se v času tranzicijske zgodovine niso odrekli temeljnim pravnim in demokratičnim principom odbora, in to lahko dokažejo s svojim sedanjim delom. Njihova naloga je, da bedijo nad vlado, ki opravlja najnujnejše; in ustvarjajo vse pogoje za sprejemanje dokumenta za novo družbeno vizijo – za novo družbeno pogodbo.
Se sliši utopično? Sama bi si želela, da prej razsvetljensko. Navsezadnje se tam začenja tudi zgodovina Slovencev kot političnega naroda.
Red. prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat, sociologinja na Filozofski fakulteti UL
***
