Tiskane izdaje
Vlade so včasih prisiljene prestrukturirati svoje dolgove, sicer bi bila ogrožena gospodarska in politična stabilnost države. Toda ker sploh nimamo mednarodne zakonodaje, ki bi urejala stečaje držav, mora svet za takšno prestrukturiranje plačevati precej višjo ceno, kakor bi jo bilo sicer treba. Prav zato trg javnega dolga slabo deluje, saj so zanj značilni nepotrebni spori in drago oklevanje, kadar se je treba lotiti težav, ki se pojavijo.
To spoznavamo vsakič znova. V Argentini so spori med oblastjo in maloštevilnimi »vlagatelji« (tako imenovanimi mrhovinarskimi skladi) ogrozili celotno prestrukturiranje dolgov, s katerim se je prostovoljno strinjala večina upnikov. V Grčiji je večina »reševalnih« skladov v začasnih programih »pomoči« namenjena poplačevanju dolgov trenutnih upnikov, država pa je prisiljena izvajati varčevalne ukrepe, ki so močno pripomogli k 25-odstotnemu znižanju vrednosti BDP in poslabšali življenjsko raven prebivalstva. V Ukrajini bi težave z javnim dolgom lahko povzročile neslutene politične posledice.
Kako upravljati prestrukturiranje dolgov
Na vprašanje o tem, kako upravljati prestrukturiranje javnih dolgov – torej kako zmanjšati dolg na še vzdržno raven –, še nikoli nismo tako nujno potrebovali ustreznega odgovora. Sedanji sistem preveč zaupa »vrlinam« trgov. Sporov ponavadi ne rešujemo na podlagi zakonov, ki bi zagotavljali pošteno rešitev, ampak jih rešujemo s pogajanji med neenakovrednimi partnerji, pri tem pa bogati in vplivni svojo voljo vsilijo drugim. Sprejete rešitve ponavadi niso samo nepravične, ampak tudi neučinkovite.
Tisti, ki trdijo, da sistem dobro deluje, omenjajo primere, kakršen je bil argentinski, samo kot izjeme. V večini primerov, so prepričani, sistem dobro opravlja svoje naloge. Pri tem seveda mislijo na to, da šibke države ponavadi popustijo. Toda kakšno ceno morajo za to plačati njihovi državljani? Kako dobro delujejo prestrukturiranja? Je država zdaj spet na poti vzdržnega dolga? Zagovorniki nespremenjenega stanja se o tem zelo pogosto ne sprašujejo, zato dolžniške krize sledijo druga drugi.
Prestrukturiranje grških dolgov leta 2012 je dober primer takšnega ravnanja. Država je upoštevala »pravila« finančnih trgov in hitro končala prestrukturiranje; toda sporazum je bil slab in ni pripomogel h gospodarskemu okrevanju. Tri leta pozneje Grčija obupano potrebuje novo prestrukturiranje.
Zaskrbljeni dolžniki morajo začeti znova. Previsoke kazni povzročajo stanje, v katerem vsi nekaj izgubijo: dolžniki si ne morejo opomoči pa tudi upniki nimajo nobene koristi od takšnih razmer, saj bi jim koristilo samo okrevanje dolžnika, ki bi tako zmogel odplačati večji del svojih dolgov.
Ker nimamo zakonodaje, ki bi urejala prestrukturiranje dolgov, državam onemogočamo nove začetke in omogočamo kaotične razmere. Prav zato nobena vlada ni pripravljena privoliti v to, da bi tržne sile prestrukturirale domače dolgove. Vse se strinjajo, da pogodbena določila kratko malo niso dovolj. Namesto tega sprejemajo stečajne zakonodaje, da bi vzpostavile temeljna pravila za pogajanja med upniki in dolžniki ter tako spodbujale učinkovitost in poštenost.
Lahko bi se strinjali
Vedeti je treba, da morda niti ni mogoče vzpostaviti popolne mednarodne stečanje zakonodaje, vendar bi se lahko strinjali o številnih vprašanjih. Novo zakonsko ogrodje bi, denimo, moralo vsebovati določila o odložitvi pravdnih postopkov med prestrukturiranjem, da bi tako omejili škodljivo ravnanje mrhovinarskih skladov.
Vsebovati bi moralo tudi določila o posojanju zadolženim državam v krizi: upnike, ki so pripravljeni posojati denar državi med prestrukturiranjem, bi morali obravnavati prednostno. Takšne upnike bi tako spodbujali, naj zagotovijo sveža sredstva državam, ko bi jih te najbolj potrebovale.
Prav tako bi se morali strinjati o tem, da se nobena država ne more odpovedati svojim temeljnim pravicam. Ne bi se smela prostovoljno odpovedati državni imuniteti, prav tako kakor se nobena oseba ne more prodati v suženjstvo. Omejiti bi morali tudi obseg obveznosti, ki jih neka demokratična vlada lahko prepusti svojim naslednicam.
To je pomembno predvsem zato, ker finančni trgi poskušajo kratkovidne politike prepričevati, naj ublažijo trenutne proračunske omejitve ali denar posojajo očitno pokvarjenim vladam, denimo propadlemu Janukovičevemu režimu v Ukrajini, v škodo prihodnjih generacij. Takšna omejitev bi izboljšala delovanje trgov javnih dolgov tako, da bi spodbujala odgovornejše posojanje.
Za urejanje javnega dolga OZN primernejši kot IMF
Ogrodje »mehke zakonodaje« s takšnimi določili, ki bi jih uresničevala nadzorna komisija – ta bi delovala kot posrednik in nadzornik procesa prestrukturiranja –, bi lahko delno odpravilo trenutno neučinkovitost in nepravičnost. Toda če bi radi dosegli, da bi se vsi strinjali s takšnim ogrodjem, njegovih zakonov ne bi smeli uveljavljati v ustanovi, ki je preveč povezana s katerim koli udeležencem na trgu.
To pomeni, da prestrukturiranja javnega dolga ne bi smeli urejati v Mednarodnem denarnem skladu, ki je pretesno povezan z upniki (in je tudi sam eden od upnikov). Če bi radi čim bolj omejili možnosti za konflikt interesov, bi takšno ogrodje lahko uveljavljala Organizacija združenih narodov (OZN) – ustanova, ki bolj pošteno zastopa različne strani in bi najpomembneje vplivala na odločitve pri tem vprašanju – ali pa nova globalna ustanova, kakor so predlagali že leta 2009 v Stiglitzovem poročilu o reformi mednarodnega monetarnega in finančnega sistema.
Kriza v Evropi je samo najnovejši primer visokih stroškov – tako za upnike kakor dolžnike –, ki jih bo treba plačati, ker nimamo mednarodne zakonodaje za reševanje kriz javnega dolga. Takšne krize se bodo pojavljale vedno znova. Če bi radi, da globalizacija deluje za vse države, se morajo spremeniti pravila, ki urejajo posojanje državam. Koristno bi bilo začeti prav s skromnimi reformami, ki jih predlagava.
***
© Project Syndicate, 2015
Joseph E. Stiglitz, dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo in profesor na Univerzi Columbia
Martin Guzman, podoktorski raziskovalec na ekonomski fakulteti Univerze Columbia
