Utopija, nevidna za Madrid

Želja po neodvisnosti se je med Katalonci rodila kot prava utopija, nedoločena in nedodelana, tam nekje na začetku 20. stoletja. Težnja po politični samostojnosti se je razvijala in rasla kot nekaj, česar morda res ne bo nikoli mogoče doseči, a vendarle žene naprej. Ideal lastne države je tako ostajal ves čas na varni razdalji, čist in prožen, prilagodljiv vedno novim okoliščinam. Dokler so sanje le sanje, nikogar ne obvezujejo in vse možnosti ostajajo odprte.

Tako so Katalonci prejadrali diktaturo Prima de Rivere, državljansko vojno, frankizem in navsezadnje tudi varljivo zatišje španske tranzicije v demokracijo. Potem je utopična želja nenadoma prerasla v politična dejanja in od leta 2010 sredozemska dežela vre v neprekinjeni javni razpravi o tem, kaj Katalonija je.

Nerodna tehnika izogibanja odločitvam

A utopija ostaja. Lahko jo zaznamo kot značilno neodločenost, češ da bo nekoč res prišel čas za urejanje bistvenih vprašanj, a najprej je treba poskrbeti za nujnejše zadeve. Najbolj spretno se v tej nedodelanosti gibljejo katalonski socialisti (PSC) pa tudi vse nove levičarske formacije, ki so se razvile iz protestnih gibanj, s Podemosom na čelu, kakor tudi barcelonska mestna vlada županje Ade Colau.

Cilj se s te perspektive vedno znova oddaljuje kot nedoločna pika na obzorju, do katere nikoli ni mogoče priplavati. Preden sploh lahko začnemo razpravljati, je treba natančneje določiti, o čem govorimo in kam hočemo priti. Utopija o lastni samostojnosti v teh vrstah ni več navdih, temveč le še nerodna tehnika izogibanja odločitvam. Mnogi se te nedoločenosti oklepajo kot zadnje rešilne bilke, pa ne le zato, ker se bojijo sprememb. Utopija je pač najlepša, dokler si jo lahko samo predstavljamo. Paradoks volivcev, ki se ne morejo odločiti ne za in ne proti neodvisnosti, je v tem, da bi bila samostojna katalonska država zanje nekaj preveč vsakdanjega in pritlehnega.

Veliko bolj zanimiva od te nostalgične pasivnosti je utopična iskrica, ki ostaja živa tudi v najbolj dramatičnih političnih napetostih s špansko državo. Po ustavi iz leta 1978 Katalonci nimajo pravice do samoodločbe. To je dejstvo. A ta suhoparna pravniška logika ne more zakriti nekega drugega dejstva, in sicer, da v ustavi, ki naj bi utemeljila sodobno in demokratično evropsko državo, Katalonci sploh niso priznani kot politični subjekt. Nevidni so do te mere, da jih je mogoče spregledati, izbrisati, odmisliti.

A ravno z vztrajnim in sistematičnim zanikanjem, z grobim izrazoslovjem, nagnjenim k besednemu nasilju, je španski politični vrh Katalonijo šele zares izoblikoval kot ločeno identiteto. Tudi to je zanimiv paradoks. »Kdo smo? Kaj smo? Zakaj smo?« je postalo pereče vprašanje v tistem trenutku, ko se je dežela začela zavedati, da je iz Madrida res popolnoma nevidna. Tako se je Katalonija z novim tisočletjem prebudila iz postfrankistične iluzije, da je Španija dosegla uravnoteženo notranjo ureditev.

Naporno, a demokratično iskanje ravnotežij

V samorazumevanju lastnega obstoja Katalonci niso segli tja, kamor se napotijo vsi buditelji malih narodov. Nimajo prepoznavnega voditelja in se ne vračajo v zlato dobo neke izgubljene preteklosti pa tudi potrebe po etnični utemeljitvi svoje identitete ne čutijo. Tu ni nobenih pozivov k čistosti naroda, tu ni zaslediti ne odpora do tujcev ne strahu pred drugačnostjo. Ravno nasprotno, katalonska civilna družba je vključujoča in odprta, pozitivno naravnana in ustvarjalna, vajena pogajanj, vajena reševanja kriznih situacij in naveličana čakanja, da se o njeni usodi odloči nekje daleč proč. Ljudje so tu stvar preprosto vzeli v svoje roke. Zato je ob vsakem novem zapletu s Španijo na ulicah toliko miroljubnih ljudi. Fotografije vsakokrat obkrožijo svet, a težko je razumeti, kaj vse te ljudi žene v glasno izražanje političnih pričakovanj že sedem let.

Katalonski primer namreč ni primerljiv z drugimi podobnimi gibanji, je drugačen. Tisto, kar je ta zborovanja spremenilo v tako nezadržen tok, je odsotnost sovraštva. Ljudje se vedno znova zbirajo z nasmehi. Hočejo preobraziti svet, ga prilagoditi svoji resničnosti. Vodi jih pesniška utopija, da jim bo uspelo živeti drugače in da bodo s svojo radostjo tudi vse druge prepričali o plemenitosti svojih pričakovanj.

Katalonsko gibanje za neodvisnost se ni razvilo pod okriljem ene same stranke. V katalonskem parlamentu podpirajo samostojnost tako mladi anarhisti kakor tudi najbolj previdni predstavniki uglajenih meščanov. Gibanje je zajelo širok ideološki razpon in zaradi tega današnji katalonski parlament sprejema proračun in vse druge politične odločitve v napornem, a skrajno demokratičnem, iskanju ravnotežij in dogovorov med vsemi političnimi silami v deželi. Ljudje imajo občutek, da vplivajo na odločitve vlade, zato v Kataloniji ljudje verjamejo v svoje institucije.

Namesto pogajanj v Španiji le še politika moči

Je v Španiji tudi tako? Mariano Rajoy je decembra 2016 ustoličil vlado velike koalicije in odločitve se zdaj končno lahko sprejemajo soglasno. Pojem usklajevanja z opozicijo je na državni ravni postal nekaj nepotrebnega in namesto pogajanj obstaja v Španiji samo še politika moči. Tako so se 6. februarja na zatožni klopi znašli Artur Mas, Irene Rigau in Joana Ortega, obtoženi ustavne neposlušnosti, ker so tedanji predsednik katalonske vlade, ministrica za šolstvo in predsednica parlamenta pač odgovorni za sklic posvetovalnega referenduma 9. novembra 2014. Do sodne dvorane je politike, ki danes ne opravljajo več nekdanjih funkcij, pospremila petdesettisočglava množica, in to v ponedeljek zjutraj, ravno ob uri, ko se začne služba.

Zaradi vsega povedanega katalonsko gibanje za neodvisnost ni pomembno le za Katalonce. Ti so vajeni živeti v neudobnih razmerah. Ali jim bo odcepitev kmalu uspela ali ne, ni bistveno. Jedro narodne zavesti bo preživelo v takšni ali drugačni obliki. Kajti čeprav jih na političnih zemljevidih ni, Katalonci obstajajo, so. Veliko bolj odločilno je, ali smo načeloma pripravljeni verjeti, da je katalonska pot prava in da lahko tisti, ki jim je bila vzeta simbolna identiteta, svoje ime vpišejo v zgodovino.

Civilna družba je lahko motor naroda

V svetu, kjer rasizem postaja vsak dan bolj samoumeven in se v najbolj množična javna občila vračajo vzkliki o sovraštvu do vsega tujega, je katalonska zgodba postala eno redkih zatočišč, kjer je še mogoče slišati, da lahko različni ljudje živijo in ustvarjajo drug ob drugem, da naj bodo vsi državljani ozaveščeni člani svoje skupnosti, da je civilna družba lahko motor nekega naroda. Sanj se res ne da izmeriti, a so najmočnejša sila tega sveta.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.