Tiskane izdaje
Slovenci imamo radi pravljice. Še posebno take, v katerih iz ljudstva vstane popoln neznanec in junaško reši situacijo, nato pa se vrne, od koder je prišel, in živi srečno do konca svojih dni. Ker te neznance vidimo kot rešitelje, smo jim pripravljeni tudi spregledati kakšno napako. Saj, hej, oni so ljudje izmed nas, zmotljivi, tako kot smo mi sami. Pomembno je, da je situacija rešena in da se spet lahko posvetimo vsakdanjim opravilom.
Čar takih pravljic in njihovih junakov je, da slehernik v njih ne prevzema nobene odgovornosti. Za nastalo situacijo ni kriv nihče, prišla je od zunaj, krivično in nezasluženo. Brdavsa v povesti o Martinu Krpanu cesarstvo ni priklicalo s svojo razuzdanostjo in oholostjo, ampak je sam prišel od nikoder. Nihče ni bil odgovoren zanj in vsa sreča, da se je našel Krpan s čudežno rešitvijo. In se, potem ko je opravil svoje delo, vrnil, od koder je prišel. In pripravljeni smo mu spregledati, da je v bistvu navaden tihotapec.
Smrt nepremičninskega trga
Če pogledamo širši okvir marsikatere zgodbe v zadnjih nekaj letih v Sloveniji, ne moremo mimo tega, da v njih ne opazimo elemente teh Slovencem tako ljubih pravljic. Na primer, pred prihodom krize so bile problem nepremičninskega trga (pre)visoke cene nepremičnin, ki so jih v nebo poganjali presežno povpraševanje ter pričakovanja lastnikov in investitorjev, da se bo rast cen kar nadaljevala. Nastale razmere so, po prevladujočem mnenju, prišle od nikoder in popolnoma nerazumljivo, predvsem pa zanje ni bil nihče kriv. Tipičen pravljični zaplet, ki kliče po pravljičnih rešitvah. Stanovanjski sklad je kot junaško rešitev z nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo ponujal ugodnejše možnosti namenskega varčevanja in kreditiranja stanovanjske gradnje. Sicer je pri tem pokazal veliko nerazumevanja osnovnih ekonomskih zakonitosti, saj so rastoče cene posledica presežnega povpraševanja, varčevalna shema pa je kvečjemu še dodatno spodbujala povpraševanje. Rešitev ni delovala, bolj ko so ljudje hoteli kupovati nepremičnine, bolj je njihova cena rasla in bolj nedostopne so postajale te nepremičnine, predvsem za tiste, ki so prvič reševali svoj stanovanjski problem. Nato se je kot rešitev celotne situacije ponujala uvedba hipotekarnih obveznic, ki se je dolgo kuhala, a nikoli zares zaživela.
Vse do takrat, dokler se ni zgodila kriza in je nepremičninski trg tako rekoč umrl. In spet poslušamo predloge čudežnih rešitev, ki bodo oživili nepremičninski trg. Uvedba davka na nepremičnine, ki naj bi prvotno s svojo selektivno obravnavo »zasedenih« in »nezasedenih« stanovanj spodbudil lastnike zadnjih k prodaji. Sanacija bank, ki bo na trg poslala morje zaseženih stanovanj iz nasedlih gradbenih projektov. A nič od tega se ne materializira, nobena čudežna rešitev ne pomaga.
Drugače je z gospodarsko rastjo. Čeprav se je konec preteklega leta skoraj čudežno kar nekako pojavila, kot da nihče vanjo prav zares ne verjame. Ker pač ni pravljičega junaka, ki bi pričaral to gospodarsko rast. Kandidatov za to je veliko, vendar je po bitki lahko biti general. Vlada v odhajanju, vlada pred njo, vsi si pripisujejo zasluge, čeprav ne vedo prav zares, s čim so si to hvalo zaslužili.
Neznane razsežnosti pokončne drže
Lahko si je pripisovati zasluge, težje pa je sprejemati odgovornost. In kot sam to vidim, je v Sloveniji dandanes sprejemanje odgovornosti zelo zelo redka dobrina. Sami izgovori, pojasnjevanja, izmikanja. Zelo redki so tisti, ki za svoja dejanja prevzamejo odgovornost. Še redkejši tisti, ki sprejmejo dejstvo, da na določenih položajih pritiče tudi objektivna odgovornost. Precej raje kot to urno iščejo krivca za težave, še najbolje pa je, če v duhu pravljic za težave ni nihče kriv, temveč so na nas, nič hudega sluteče, prišle popolnoma po krivici. Žal je tako vedenje zelo pogosto celo v samem vrhu države – skoraj ni vodilnega politika, ki se ne bi v nekem trenutku izmikal odgovornosti, kazal s prstom na druge ali zanikal pristojnost organa, ki ga je k odgovornosti pozival. Pokončna drža in prevzemanje odgovornosti žal niso nagrajeni na volitvah, nasprotno, sprenevedanje in izmikanje odgovornosti volivci kupijo in takemu politiku v veri, da je žrtev zarote, naklonijo svoj glas. In pri tem sploh ni pomembna politična barva.
Prevzemanja odgovornosti ne manjka le takrat, ko se išče vzroke in krivce za nastale težave. Redki prevzamejo odgovornost za reševanje težav, še to pogosto s figo v žepu in upajoč, da se bo našel namesto njih junak, ki bo opravil umazani posel, njim pa bodo ostale zasluge za veliko zmago nad težavami. Veliko raje kot to se išče izgovore in kaže s prstom na tiste, ki bi baje morali nekaj narediti. Najpogosteje je to država, običajno dežurna čarobna paličica za vsakovrstne težave. Ceste pozimi niso prevozne? Država bi morala nekaj ukreniti. Banke ne posojajo denarja? Država bi morala nekaj ukreniti. Katastrofalne poplave zalile nekaj vasi? Država bi morala nekaj ukreniti.
Država, to smo mi, državljani. In ko na odgovornost kličemo državo, dejansko kličemo na odgovornost sami sebe. A zakaj tega klica ne slišimo? Če bi ob zimskem sneženju vsakdo prevzel svoj del odgovornosti, ne šel na ceste, če ni res nujno, in omogočil zimski službi, da kakovostno opravi svoje delo. In če gremo na ceste, pojdimo le z dobro pripravljenim vozilom. Podjetja tarnajo, da jih banke ne kreditirajo. A če bi v podjetjih prevzeli svoj del odgovornosti, pripravili dobro projektno dokumentacijo in z njo pristopili k bankam po kredite, bi bile tudi banke bolj voljne odobriti kredite. Poplave so naravna katastrofa in te je težko predvideti, še težje preprečiti. A večina škode ob poplavah vedno nastane na znanih poplavnih območjih, kjer je nespametno graditi. Če bi torej graditelji ob odločitvi o gradnji prevzeli odgovornost in ne gradili na območjih, ki za to niso primerna, bi bilo tudi take škode precej manj.
Čarobne paličice so čarobne prav zato, ker obstajajo le v pravljicah. V vsakdanjem svetu, v katerem živimo, pa jih ni. Smo pa lahko junaki, kot jih opisujejo pravljice. Če prevzamemo odgovornost in vsak dan nekaj naredimo za to, da bi preprečili težave ali pripomogli k reševanju obstoječih, smo lahko taki junaki. Ostali bomo sicer skriti junaki, eni izmed mnogih, vendar bomo junaki. In kot junaki bomo morda znali prepoznati tudi junaštvo v drugih, njihovo pokončno držo in prevzemanje odgovornosti in to tudi ustrezno nagraditi.
Iščemo junaka, potrebujemo junaka. Ne takega iz pravljic, a takega, ki bo verodostojen in karizmatičen, ki bo znal preseči delne interese svoje politične barve ali skupine volilvcev, ki bo znal povezati, kar je treba povezati, in ločiti, kar je treba ločiti. Neobremenjenega s preteklostjo in zagledanega v prihodnost. Vizionarja, a z nogami trdno na tleh. Velika pričakovanja imam, le tega se bojim, kaj mu bomo morali v zameno za njegovo junaštvo spregledati.
––––––
Dr. Marko Pahor, izredni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani
