V kolesju otopelega sistema

Poznam prve šolske dneve. »Informativne« prav tako. Precej podrobno se spominjam prvih stikov z različnimi šolami in dokaj pomilovalen pregled mi vzbujajo tovrstni izumetničeni narisi, ki ti jih izrišejo v uvodnem dnevu. Patetično. Upira se mi pogled na hlapčevsko trgovanje. Hladno seciranje resnice tali goljufija, ki veje skozi navidezni red in čistočo, nove tehnološke pripomočke, ki so nas opetnajstili za dotik, skozi sporadično uokvirjen šolski pravilnik, ki ne obstaja. Vse je v najboljši luči, ko prvič prestopiš prag šole, da bi stkal sveže vezi z Njo. A lučka utripaje, instant trudu navkljub, komajda še brli.

Profesorja in dijaka prazna zrkla

Med vhodom v zgradbo in vhodom v ustanovo je namreč zanimiva veža. Vakuumski prostor. Od vstopa v notranjost objekta dopušča sekundo ali dve za streznitev, sledi prehod k trpki sredici. Po vstopajočih golta vonj po prijateljih, malici, profesorjih in … vohalne čutnice sladko poljublja duh znanja. Saga se nadaljuje v garderobah, od koder skupinice, z navideznim intelektom obdarjenih, resno utesnjenih bodočih gradnikov sodobne družbe polzijo proti tesnobno nagnetenim učilnicam.

V eni izmed mnogih profesor narekovaje snov z roko v blodnjavi vihri drsi po tabli in se brezskrbno osvobaja bremena, ki mu ga zastavlja učni načrt. Tako zelo uspešen se zdi sam sebi ob misli, da neuspešen, če sledi učnemu načrtu, pač ne more biti. Ne v svojem poklicu. Samozavest obliva nedolžno zrklo, ko se ozre preko ramena, in z ostrim pogledom objame prazni očesi odmaknjenega dijaka. Srhljivo podobna sta si. Vprek opletajočim vizijam, nezmožnim sprave, sta globoko povezana. Poznata se in profesor ve. Jasno je – dijak ni pri stvari. Pripraviti bi ga moral do dela, ampak ... Zakaj bi se zapredel še v to, čemu bi si obložil ledja ter usločil hrbet, razmaknil zasopla vretenca in jim dal dihati, če pa tega ni v učnem načrtu, če bi morali to v genealogijo mladičev zapisati že starši? Gangrene ne ozdraviš z obližem. In kako, prekleto, naj bi pravzaprav priredil vstajenje celotnega razreda v petinštiridesetih minutah ure, hkrati pa zdržema jemal učno snov?!

Okrnitev in ukalupljenje učenja

Sosledje vprašanj je, skupaj s samim obstojem le-teh, z mojega zrelišča lahko le slutnja, premazana z absurdom, ki ga pušča dejstvo, da sem dijak. Tisti iz izhodiščne projekcije, oddvojen in odsoten. In prevaran. Skladno z občutkom prevaranosti plamti iskrena želja, da bi se v profesorje pritihotapil vsaj pridušen romantični razkol neopaznih razsežnosti in potiho objedel sleherni reženj nedoumljivih možganov.

Soočenje z iznakaženo nadstvarnostjo je davek, ki ga v delu, terjajočem tako neposreden medsebojni odnos, plača učeči, da bi dognal, kar pritiče delu takšnih dimenzij. Večdimenzionalnost je sicer samosvoja insignija pedagoškega poklica, a preporod v obliki prehoda čez nasilno zarisano mejo poklica znotraj njega se utelesi z zgornjimi samoizpraševanji. Brez njih je padlo samo vstajenje izobrazbe.

Védenje ima robove zarisane predaleč, da bi jih lahko videli. Okrnitev in ukalupljenje učenja v učni načrt nam naslikata temeljno razliko. Razliko med poklicem in delom pedagoga.

Izjemno pogumen moraš biti, da postaneš učitelj, zares. Niti dva človeka si nista enaka. Mar slednje ne botruje neprimernosti katerega koli šolskega sistema? Ne nazadnje se prav učitelj zdi oglušel. Razen, očitajoče premišljam, če mu tega ni nihče prišepnil. Nemara zato ostaja gol in izdan in vsakršna krpica, s katero bi si mogel pokriti šibke točke, mu je odvzeta.

Brez zaščite, zavedanja o osnovni človeški izvenserijski tuzemskosti – čustvih, občutjih in še marsičem, kar složno dograjuje odraščanje posamičnika –, je vržen tropu plenilcev in vsi, čakajoči ga v vrtečem se krogu, bliskajo z neutemeljenimi pogledi, misleči, da kazi celotno generacijo njihovih otrok. Krvoločen in nepošten odnos do učitelja prezre, da je ocenjevati trud domala nemogoče, zgolj približek poštenju zahteva polnovreden angažma ocenjevalca. Absolutno podreditev delu. To je nepredstavljiva odgovornost. Toda kako za vraga si torej profesor, med odmorom sedeč v zbornici, dovoli zamuditi na šolsko uro, če nosi tolikšno breme, nebesni svod, obok prihodnosti, ki ga bodo klesale generacije, ki se trenutno šolajo?

Pravice so postale globalno monetarno sredstvo

Ta egoistična pozeba, upam si trditi, ni del samo sodobne družbe. Skrb zase utegne izriniti vse, v šolskem okolju pa se skozi koherentnost deduje tako med učenci kot učitelji. Vpliv prvih na druge, in obratno, je nezanemarljiv, popotnica, s katero potujejo oboji, pa korenini na istem mestu. Vzgoja. Misel, zanemarjujoča dejstvo, da z napredkom družbe napreduje tudi posameznik, poganja iz temu primerne vzgoje.

Otrok, ki zamenja znanje za ocene, bo podajanje le-tega zamenjal s plačo. Ni pomembno, od kod izvira tako golo materialistični boj za preživetje, boleče pa je, da se tako lahkotno izmika našemu dojemanju.

Obrisano v plehek doživljaj redko kdo ozavesti delo z odraščajočimi kot eno najpomembnejših v (ne le) človeški družbi. Lažje je priti na vzgojiteljsko šolo kot na gimnazijo. Lažje, morda od tod množična infantilnost, jo je zaključiti. Razlika med »narediti šolo« in »izšolati se« nikoli ni bila tako zevajoča. Podcenjenost, ki verižno hromi celotno pedagoško sfero, napajajo tokovi labilnih najstnikov, katerih misel rezlja starševska klavstrofobija.

Vsevedni, odrasli (!), starši so neizprosni in njihova naphanost utre navezo otrok-učitelj-starš. Tedaj vsi slepo tavajo, in medtem ko se starši in učitelji grizejo in tolčejo, zatolčejo ter nehote pohodijo mlade. Mlade, na katerih svet stoji.

Modus operandi roditeljev je nepojasnjen, pa vendarle legitimno mogočen. Pravice so postale globalno monetarno sredstvo in valuta v šolskem sistemu je nesmisel, dovolj močan, da razklene sleherno vez med poučujočim in učečim se. Popoln razkol. Vbod, ki se vtisne v največje globočine in iz katerega mezi bridka ironija … Res je namreč: učenec je, tragično nebogljen, največja žrtev sodobnega ludizma po šolsko.

Izkušnja

Toliko sem zapisal v nekaj dneh. 6229 znakov s presledki. Sumil sem, da bo težko. Naposled vem in … ne želim si več pisati. Minilo me je družbeno-kritično spodbujeno škrabljanje. Tako močno bi rad šel v hribe, tako preprosto bi bilo pisati o dežju, ki ljubeznivo navlaži skalo, ter o kavkah, kadar ponižno priveslajo k oznojenim nogam in vidno preskrbljene prosjačijo, pa o zvezdah, ki sopejo prav tako nad gorami kakor nad ljubko Ljubljano. Mučno temo sem si izbral in želel sem si izziva. Venomer sem ostajal prazen, ko sem si želel zaokrožiti motrenje misli na temo šole, in vendar sem si drznil pisati o tem. Zdaj se počutim strahotno nepokretnega. V lastnih očeh se mi je izjalovil poskus obelodanjenja skrhane podstati v šolskem miljeju, večkrat. To, ta srž, je človek in okoliš raznoterih vezi. Ne umevamo jih v celoti in bržčas nimamo časa, da bi se jim celovito posvetili. Preteklost in sedanjost se stekata v eno na tnalu prihodnosti, v izobraževalnih ustanovah. Za to v resnici sploh ni bolj priročnega prostora, razen male zibke, iz katere nas na noge postavijo starši.

Toliko bi še lahko napisal. Kako nemočen je profesor, ko se v to zares vda ob pritisku staršev, kako izžemajoči so slednji in kako nerazumno nerazumevajoči so. Kako omledno motivirani zato prihajamo v šolo in kako nas pobira ob trku z objestno avtoriteto, ki nas ne priganja, marveč upočasnjuje, vse skupaj ob nezdravo vznemirljivi panorami, ki nam razprostira svet nedozorelih individuumov, pred tem dobršen del življenja zorečih na plečih nezrelih poučujočih. Preveč živo bi lahko stopnjeval vzorce poučevanja od bednega k bednejšemu. Nočem več. Priskutilo se mi ljubljenje zmot v tem edinstvenem, zdaj nepovratno materializiranem makrokozmosu. Nekje globlje, pod težkimi tančicami čutnega sveta, dvomim, da so to napake. Predaleč se mi zdi spoznanje, ki ga iščem. V pet tisoč osemsto devetinšestdesetih znakih sem bil poražen. Namen je osirotel. Toda to je metafizika. Ne bom se ji vdal, a bojim se, da mi bo zmanjkalo časa in prostora. Kot tokrat.

Definirati pravi šolski sistem, pravega učitelja, pravega učenca, pravega starša je utopija. Vihar, ki pretresa ta svet, razčeše prozorno vodo, da vzvalovi in gigantski valovi se napojijo s slehernim mililitrom iz neraziskanih globin ter poplavijo vsevprek. Kakor ta zapis, ki nima ne pravega uvoda ne zaključka. Ne pristojita mu.

Profesorju ne pristoji belkast madež, ničev prah krede, ki ga nanaša na dlan, ko dosledno briše napisano, pravkar (ne)naučeno.

––––––

Blaž Lipar je dijak Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.