V kropu protestnih zahtev

Ljudje nočejo novih mask na prevarantskih obrazih politične oligarhije, ampak pravično in socialno Slovenijo.

Objavljeno
06. februar 2013 07.23
Uroš Lubej
Uroš Lubej

Poročilo protikorupcijske komisije je nov dokaz, da imamo opravka s skorumpirano elito, ki se med sabo bojuje in prepira, vendar je v temelju enaka. Ko padejo maske, se spopadamo s pohlepnimi posamezniki, ki hočejo nezakonito povečevati svoje premoženje in politično moč, nimajo pa nikakršne vizije razvoja Slovenije v teh zapletenih in kriznih časih.

Upravičeno lahko govorimo o politični kliki. »Partijska« mreža je razpredena ne samo na državni ravni, ampak tudi na lokalni. Korupcijske afere v Mariboru, Trebnjem, Novem mestu in drugje so že pred poročilom KPK dokazovale trditev, da so na neki način »vsi isti«.

Večinoma te korupcijske afere ne dobijo nikakršnega epiloga. Največji bleferji v celotni zgodbi so Lukšič, Žerjav in Erjavec. Igrajo igro »čistih rok«, v resnici pa so njihove stranke tudi na lokalnih ravneh prav tako skorumpirane kot katera koli druga. Dober primer za to je Novo mesto, kjer so novinarji razkrili, da so vse politične stranke že dve desetletji udeležene v klientelistični delitvi vodilnih mest v upravi in javnih podjetjih. A zgodi se nič – kar je logično, saj hobotnica seveda ne bo požrla same sebe. Voditelji strank so odvisni od svojih lokalnih podrepnikov in nasprotno. Le tako je mogoče, da kljub razkritju vsi ostajajo na svojih položajih.

Politični režim se zdaj zvija in kriči, se grize med sabo, pri tem pa mu je vseeno, kaj se bo zgodilo s Slovenijo. Državljanom, ki gledajo to noro in kaotično predstavo, je najbrž vendarle jasno, da gre kliki za to, kako čim dlje obdržati svoje privilegije, ne da bi pri tem preveč očitno pohodili še tistih nekaj principov, ki smo jih državljani prav s protesti vendarle uspeli ohraniti. Politiki upajo, da se bo narod zadovoljil s kozmetičnimi popravki. Predčasnih volitev se otepajo z različnimi izgovori, čeprav je državljanom jasno, da trepetajo predvsem pred izgubo svojih poslanskih plač in privilegijev.

Posledice neuresničenih zahtev

Režim je dojel, da se mora nekako napol znebiti Janše in Jankovića, pri tem pa misli, da se bodo državljani zadovoljili z žrtvijo enega. Ampak zdi se, da je zdaj prepozno. Narod noče odhoda enega, ampak odhod vseh, ki so nas potisnili v najglobljo krizo. Ljudje nočejo več novih lepih mask na prevarantskih obrazih politične oligarhije, ampak pravično in socialno Slovenijo.

Pri policijskem pregonu protestnikov gre za brezupen poskus režima, da obrzda protestno gibanje. S temi akcijami poskuša minister Gorenak doseči, da se protesti – če jih že ne more kar prepovedati – nekako ukalupijo. Prisiliti protestnike, da se podredijo pravilom oligarhije, da zaprosijo za različna birokratska dovoljenja in da se protesti omejijo na prostore, ki ustrezajo vladajoči kliki.

Morda je bolj pomembno nekaj drugega. Preden začnemo govoriti o organizatorjih protestov, je treba razumeti naravo teh gibanj. Ti protesti seveda imajo skupno točko: jezo proti režimu in željo po drugačni Sloveniji. Nimajo pa centralnega komiteja. Niso vodeni iz ene točke. Gre za ljudsko vrenje, ki je nastalo »od spodaj«. Obstaja veliko skupin in posameznikov, ki se povsem samostojno organizirajo. Seveda so nekatere skupine zelo številne, druge manj. Skupine se med seboj povezujejo, vendar izhodiščno mnoge sploh niso vedele ena za drugo. Poleg tega številni posamezniki prinesejo svoje transparente in vzklikajo svoja gesla. Ravno zato je treba dobesedno vzeti vzklike številnih udeležencev demonstracij, ki pravijo: »Jaz sem organizator protestov.« Da, res je, tisoči so organizatorji teh protestov, zato tudi ne bodo kar tako potihnili.

Protestne skupine znotraj družbenih omrežij so že izglasovale nadaljevanje protestov, ne glede na to, ali Janšević (kakor na spletnih omrežjih imenujejo nenačelni dvojček Janša – Janković) odstopi ali ne. Z morebitnim odstopom te vlade namreč ni rešen noben resnični problem, ki je ljudi spravil na ulice in trge. Šele v primeru, da bi nova vlada jasno povedala, da bo uresničila zahteve protestov, bodo ljudje imeli razlog, da se vrnejo v svoje domove.

Se pravi, dokler ne bo konec zgrešenih ukrepov, ki uničujejo delovna mesta, javno šolstvo, zdravstvo, univerze in kulturo, dokler se ne bodo začeli učinkoviti sodni postopki proti vsem, ki so pokradli Slovenijo, dokler ne bo sprožena temeljita državljanska razprava o ekonomski in politični prihodnosti Slovenije, dokler v pravni red ne vnesemo prvin neposredne demokracije (npr. ljudsko nezaupnico) in dokler ne bodo na stabilen način sprožili predčasnih volitev (se pravi, da bo uresničena temeljna zahteva po odstopu politične elite), toliko časa bodo ljudje imeli razloge, da nadaljujejo proteste. In prav nič ne kaže, da bi bile te zahteve protestnikov uresničene, prav nasprotno. Zato se bo protestni val v Sloveniji nadaljeval.

Politično delovanje protestnega gibanja

Za protestnike so pomembni cilji protesta, manj je pomembno to, kdo jih uresničuje. Vendar je treba hkrati upoštevati dejstvo, da sedanja politična elita zaradi svoje skorumpiranosti in nesposobnosti reševanje problemov nima več zaupanja ljudi. Pravzaprav, če smo realisti, si je nemogoče predstavljati, da bi znotraj nabora političnih voditeljev kdor koli lahko pridobil potrebno zaupanje državljank in državljanov.

Edini demokratični način, da se umiri ljudsko vrenje, je, da se zelo odgovorno izvedejo predčasne volitve. Vendar morajo biti volitve izvedene na način, ki ga bodo ljudje sprejeli. Če bodo predčasne volitve izvedene prehitro ali na podlagi pravil, ki si jih je napisala politična oligarhija z namenom, da se obdrži na oblasti, potem bodo ljudje ostali doma, udeležba bo nizka, volitve ne bodo imele prave legitimnosti.

Če bi v Sloveniji prevladala modrost, potem bi morale biti pred volitvami izvedene spremembe volilne in medijske zakonodaje, ki bi izenačile parlamentarne stranke in zunajparlamentarna gibanja, tako da bi imeli vsi enake možnosti za uvrstitev v novi parlament. V nasprotnem primeru se bo odtujenost »politike« od državljanov še poglabljala. Na volitve bodo hodili pač samo »verniki« starih strank, medtem ko bodo tisti, ki hočejo resnične spremembe, ostajali še naprej doma. To pa pomeni samo odlašanje naslednjega konflikta med narodom in sedanjim političnim razredom.

Zahteva po prehodni vladi je tisti predlog, ki političnim strankam daje čas, da se temeljito spopadejo s korupcijo znotraj svojih vrst (to je edini način, kako bodo morda dolgoročno preživele), morebitnim političnim alternativam pa priložnost, da se organizirajo ter pripravijo alternativne programe in alternativne voditelje. Protestne skupine ne pripravljajo svojega kandidata za položaj prihodnjega mandatarja. Vlada pa prepričanje, da je sposobnih in neomadeževanih ljudi v Sloveniji veliko, večji problem je, da klika seveda ni pripravljena, da mesto prehodnega predsednika vlade prevzame nekdo, ki z njo ni tesno povezan.

Če bodo razumno napovedane predčasne volitve, potem bodo zelo verjetno začele nastajati sile, ki bodo nastopile na volitvah in poskušale premagati sedanje politične stranke. Sploh ni nujno, da bodo alternative nastale neposredno iz samih protestnih skupin, očitno pa je, da je prostor v Sloveniji odprt in bi imelo alternativno politično gibanje velike možnosti za uspeh na volitvah.

––––––

Uroš Lubej je pobudnik ljudske nezaupnice in udeleženec protestnega gibanja Vseslovenska ljudska vstaja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.