Tiskane izdaje
Ruskega predsednika Vladimirja Putina so že primerjali s št
evilnimi močnimi možmi iz preteklosti – Josipom Stalinom, Leonidom Brežnjevim in čilskim diktatorjem Augustom Pinochetom, če jih tokrat omenimo le nekaj. A po štirinajstih letih njegove vladavine bi bila zdaj morda še najustreznejša primerjava z nekdanjim argentinskim predsednikom Juanom Perónom in njegovo legendarno ženo Evo – Evito.
V zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bil polkovnik Perón, ki je bil minister za delo in obrambo, »siva eminenca« med argentinskimi voditelji. Pred zlomom komunizma leta 1989 je bil polkovnik Putin, prav tako odet v sivino, zelo zvest pripadnik KGB, čigar naloga je bila širjenje dezinformacij in rekrutiranje sovjetskih in tujih agentov v Vzhodni Nemčiji.
Ukradeno dostojanstvo države
Na ministrstvu za delo je Perón sprožil socialne reforme, vključno s socialnimi ugodnostmi za revne. Čeprav si je morda vsaj delno zares prizadeval za uvedbo socialnih pravic, si je v resnici s tem kupoval podporo za svoj lastni vzpon oziroma pridobitev moči in bogastva. Ob strani mu je stala njegova lepa in neposredna žena – »ženska iz ljudstva«. Perónu je tako leta 1946 uspelo prepričati ljudi, da bo kot predsednik temeljito spremenil državo.
Res je bil mož beseda. Njegova vlada je nacionalizirala banke in železnice, zvišala minimalno plačo in izboljšala življenjski standard, zmanjšala državni dolg (vsaj za nekaj časa) in oživila gospodarstvo. Argentina je postala manj odvisna od zunanje trgovine, čeprav je prehod v avtarkijo na koncu spodkopal rast in je tako država izgubila svoj položaj med najbogatejšimi na svetu.
V tem obdobju je Perón tudi omejil svobodo govora, svobodne volitve in druge bistvene vidike demokracije. On in njegova čustvena žena sta javno nastopala proti buržoazni nepravičnosti in razkošju, na skrivaj pa sta kopičila zasebno premoženje. Leta 1955, tri leta po Evitini smrti, ki je bila njegova največja propagandistka, je bil Perón končno strmoglavljen.
Kot Perón pred pol stoletja je tudi Putin leta 2000 obljubil, da bo ukrotil nebrzdani kapitalizem, ki je podivjal pod njegovim predhodnikom Borisom Jelcinom. Obljubil je, da bo povrnil občutek dostojanstva državi, ki je pravkar izgubila imperij in je v prvih letih postkomunistične tranzicije utrpela hud padec gospodarstva.
Putin je ponovno nacionaliziral, ali bolje povedano, pod nadzor Kremlja postavil naftno, plinsko in druge industrije, ki so bile v devetdesetih letih privatizirane. Zaradi visokih svetovnih cen energije je lahko izplačal zaostale plače in pokojnine, ki jih je Jelcinova vlada, ki je bila brez denarja, dolgovala rudarjem, železniškim delavcem in učiteljem. Tako kot Perón je tudi Putin državljane podkupil, da so podprli njegov režim.
Ko so se v državno blagajno začeli stekati prihodki od nafte in plina, je Putin začel polniti svoje žepe. Njegovo osebno premoženje, med drugim palače, jahte, ure in avtomobili, so ocenjeni na 40 do 70 milijard dolarjev. Čeprav vztrajno zatrjuje, da njegovega bogastva ne sestavljajo denar in dobrine, temveč zaupanje ljudi, malokateri Rus dvomi o tem, da je eden od najbogatejših ljudi na svetu.
Putin kot Evita
Tako kot se je začelo Perónovo predsedovanje, se je tudi Putinovo začelo dobro. Javnost je diktatorja oboževala, ko je v tujini razkazoval ruske politične mišice, kaznoval »nepoštene« oligarhe iz Jelcinovega obdobja, omejil »neodgovorne« medije in spet centraliziral oblast.
Doslej Putinova podobnost Eviti ni bila tako očitna (čeprav mu redne obdelave z botoksom dajejo tak videz, kakršnega je imela Evita, potem ko so jo balzamirali). Podobnost pa postaja čedalje bolj očitna. Njena strastna »sporočila trpečim« so naletela na ugoden odziv pri revnih Argentincih, tako kot je Putinovo mačistično nastopaštvo všeč večini Rusov, predvsem tistim iz notranjosti in podeželskih mest.
Skupna lastnost Evite in Putina je tudi brezobzirnost. Evita je uničila življenje vsakomur, ki je samo malo dvomil o njeni podobi »matere« Argentincev. Putin se maščuje vsakomur, ne glede na to, ali je oligarh in politični zapornik Mihail Hodorkovski, članica rokovske skupine Pussy Riot ali navaden državljan, ki si upa dvomiti o njegovem statusu »očeta naroda«.
Morda ni naključje, da se povečuje beg kapitala in da vsako leto iz Rusije odide 300.000 Rusov, med njimi mnogi visoko izobraženi.
Zdaj Ukrajina, kjer je odločitev predsednika Viktorja Janukoviča, da ne bo podpisal pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, mobilizirala milijone protestnikov, pomeni trenutek resnice za Rusijo. Medtem ko mnogi pozdravljajo »evromajdan«, pa mnogi drugi zahtevajo, da mora Ukrajina ohraniti tesne stike z Rusijo. Putin, ki je igral vlogo lutkarja pri Janukovičevi odločitvi, da bo državo ohranil v ruski orbiti, za ukrajinsko politično krizo licemersko krivi zunanje sile.
A čim bolj se svet posmehuje Putinovem ekshibicionizmu, tem bolj ga podpirajo Rusi, ki hrepenijo po tem, da bi si država znova pridobila status velesile.
Enako je bilo tudi takrat, ko je Evita umirala za rakom. Po vsem Buenos Airesu so se pojavili grafiti, ki so oznanjali: »Naj živi rak!« Kljub temu pa so jo mnogi še vedno oboževali, ker je pomagala revnim, ne glede na to, kako sebična je postala. Tudi za Putinovo obdobje je značilna enako čudna mešanica posmehovanja in oboževanja.
Zadnja leta Perónovega življenja morda ponujajo skrb vzbujajočo vzporednico.
Leta 1973, osemnajst let po strmoglavljenju, se je vrnil na oblast in Argentincem v čaščenje vrnil Evitino balzamirano truplo. Leto potem je umrl in vlado pustil v rokah svoje tretje žene Izabele. Njeno slabo vodenje gospodarstva je v dveh letih spodbudilo gverilsko nasilje in vojaški udar.
Po besedah latinskoameriškega znanstvenika Michaela Cohena je kljub temu »večina argentinske družbe peronistična ... Perón je uresničil državo blaginje, od katere ima korist sedanji srednji razred«. Podobno večina Rusov odobrava Putinovo različico državnega kapitalizma in mnogi cenijo njegovo velikodušnost.
Nekoč sem bila prepričana, da bo Putinov konec morda podoben nenadnemu in krvavemu padcu Lavrentija Berije, Stalinovega vsemogočnega šefa varnostne službe. Pokončal ga je arbitrarni pravosodni sistem, ki ga je sam pomagal ustvariti. Ker je večina Rusov odvisnih od državne podpore, se zdaj zdi bolj verjetno, da bo putinizem, potem ko bo ruski voditelj končno odšel s prizorišča, tako kot peronizem preživel in trajal šedesetletja.
***
Project Syndicate, 2013
