V obrambo Varufakisa

Nekdanjega grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa obtožujejo veliko stvari, med drugim tega, da je grško gospodarstvo spet začelo propadati, in nezakonitega načrtovanja zarote, katere cilj je bil izstop Grčije iz evrskega območja, zato je postalo že prav modno omalovaževati njegove odločitve in razmišljanje. Varufakisa nisem nikoli srečal ali se pogovarjal z njim, vendar opažam, da je njegov ugled (čedalje bolj) omadeževan. Zaradi tega se pozornost usmerja stran od vprašanj, ki bi najpomembneje pripomogla k temu, da bi si Grčija opomogla in bi njeno gospodarstvo okrevalo – ne glede na to, ali bo ostala v evrskem območju ali se bo odločila izstopiti iz njega.

Prav zato je dobro poznati ideje, ki jih Varufakis še vedno odločno zagovarja. Grki in drugi mu morda očitajo, da je premalo vljudno zagovarjal svoje ideje, ko je bil še v vladi. Toda bistvo njegovih idej je bilo – in je še vedno – večinoma pravilno.

Po prepričljivi zmagi svoje stranke Siriza na januarskih volitvah je grški premier Aleksis Cipras imenoval Varufakisa za vodjo med občutljivimi pogajanji z grškimi upniki. Njegova naloga je bila preoblikovati odnos z njimi na dveh pomembnih področjih: zagotoviti, da bodo pogoji bolj koristni za gospodarsko rast in ustvarjanje novih delovnih mest, ter poskrbeti za to, da se bodo evropski partnerji in Mednarodni denarni sklad (IMF) do Grčije spet vedli bolj uravnoteženo in spoštljivo.

Oba cilja sta izražala grške frustracije in slabe izkušnje, ki jih je doživljala država med prejšnjima dvema programoma finančne pomoči, ki so ju zagotovile »ustanove« (evropska komisija, Evropska centralna banka in IMF). Ko si je Varufakis prizadeval uresničevati oba cilja, se je počutil močnejšega zaradi prepričljive zmage Sirize na volitvah in bil prepričan, da se mora zaradi upravičenih ekonomskih razlogov lotiti treh vprašanj, o katerih številni ekonomisti trdijo, da se jih je treba lotiti, če bi spet radi zagotovili trajno gospodarsko rast: manj varčevalnih ukrepov, ki morajo biti razumneje oblikovani; strukturne reforme, ki učinkoviteje poskrbijo za socialna vprašanja; in zmanjšanje dolga.

Ta vprašanja so še vedno enako pomembna po tem, ko je Varufakis zapustil vlado, kakor so bila takrat, ko jih je neutrudno zagovarjal med obiski v evropskih prestolnicah in med napetimi nočnimi pogajanji v Bruslju. Številnim opazovalcem se zdi dogovor o tretjem programu pomoči, ki ga je Grčija sklenila s svojimi upniki – komaj teden dni po Varufakisovem odstopu –, pravzaprav enak prvima dvema. V najboljšem primeru bo dogovor odložil težave, vendar verjetno le delno in za kratek čas.

Vznemiril je evropske politike

Kritične pripombe, namenjene Varufakisu, so pravzaprav manj povezane z bistvom njegovih predlogov in bolj s pristopom, s katerim je nastopal pred svojimi sogovorniki. Izogibal se je ustaljeni dvojnosti odkritih zasebnih pogovorov in zadržanih javnih komentarjev ter svoje ideje zagovarjal agresivno, odkrito in brezobzirno, ter to počel vse bolj osebno.

Ne glede na to, ali so ga imeli za naivnega ali bojevitega, je s takšnim pristopom gotovo vznemiril in razjezil evropske politike. Namesto da bi prilagodili okvir politike, ki ji v petih letih ni uspelo uresničiti ciljev, ki jih je določila, so trmasto vztrajali pri svojem in se nazadnje odločili za gospodarsko različico vojaške diplomacije. Poleg tega so dali Varufakisovemu nadrejenemu, Ciprasu, jasno vedeti, da je prihodnost pogajanj odvisna od tega, ali se bo odpovedal svojemu nekonvencionalnemu ministru – in to je nazadnje tudi storil: najprej je imenoval nekoga drugega za vodjo pogajanj, nato pa tudi novega finančnega ministra.

Zdaj ko Varufakisa ni več v vladi, ga krivijo precej več stvari, kakor samo tega, da ni prilagodil svojega pristopa politični realnosti. Nekateri ga krivijo ponovnega propadanja grškega gospodarstva, najhujših težav bančnega sistema do zdaj in vsiljevanja omejujočega nadzora nad kapitalskimi tokovi. Drugi pozivajo h kazenskim preiskavam in njegovo označujejo ukvarjanje z nadomestnim načrtom (skladno z njim bi Grčija uvedla nov plačilni sistem vzporedno z evrom ali namesto njega) za nič manj kakor izdajo.

Toda ne glede na to, ali vam je Varufakis všeč ali ga sovražite (in zdi se, da je zelo malo ljudi, ki so ga spoznali, ostalo ravnodušnih do njega), je treba povedati, da nikoli ni obvladoval usode Grčije. Res je, moral bi prevzeti spravljivejši slog vedenja in pokazati več spoštovanja do norm evropskih pogajalcev; in res je, precenjeval je pogajalsko moč Grčije in napačno predvideval, da bo z grožnjo izstopa Grčije iz evrskega območja prisilil evropske partnerje k ponovnemu premisleku o svojih globoko zasidranih stališčih. Toda če pogledamo, kakšne so sedanje makrorazmere, so to nepomembna vprašanja.

Vihravi pristop

Varufakis ni mogel obvladovati gospodarskega razdejanja, ki ga je Siriza podedovala, ko je prišla na oblast, med drugim stopnje brezposelnosti, ki je bila približno 25-odstotna, in brezposelnosti med mladimi, ki je že nekaj časa presegala 50 odstotkov. Ni mogel učinkovito vplivati na nekatere razlage razmer, ki so se trdno uveljavile v drugih evropskih državah in onemogočale, da bi se te države prilagodile novemu stanju. Ni mogel nasprotovati pogledom nekaterih regionalnih politikov, ki so trdili, da bo uspeh Sirize opogumil in okrepil druge netradicionalne stranke po Evropi.

Prav tako bi bilo neodgovorno od Varufakisa, če ne bi za zaprtimi vrati pripravljal svojega nadomestnega načrta. Konec koncev je bila usoda obstanka Grčije v evrskem območju predvsem – in še vedno je tako – v rokah drugih (predvsem Nemčije, ECB in IMF). In še vedno ni nihče dokazal, da je Varufakis prekršil kateri koli zakon, ko je skupaj s sodelavci pripravljal načrt delovanja v izrednih razmerah.

Ko so se pritiski na Varufakisa začeli stopnjevati, se je znašel v težkem položaju, ko je moral izbirati med tem, da bi nadaljeval svoj pristop, čeprav se je zavedal, da mu nazadnje ne bo uspelo, in tem, da bi poskusil z novim pristopom. Pogumno se je odločil za drugo možnost. Njegov vihrav pristop je škodil rezultatom, vendar bi bila velika škoda, če bi spregledali njegove argumente (ki so jih poleg njega uporabljali tudi številni drugi).

Če bi radi, da bi imela Grčija kakršne koli uresničljive možnosti za dolgoročno gospodarsko okrevanje in da bi bili njeni državljani uspešni v svojih upravičenih prizadevanjih, bi morali politiki preoblikovati grški varčevalni program, uskladiti reforme, ki spodbujajo gospodarsko rast, z večjo socialno pravičnostjo in poskrbeti za dodaten odpis dolgov. In če bo Grčija ostala v evrskem območju (to še vedno ni popolnoma jasno tudi po sklenitvi najnovejšega dogovora), mora ne samo zaslužiti spoštovanje svojih partnerjev, ampak se morajo tudi vsi drugi začeti do nje vesti bolj spoštljivo.

Mohamed A. El-Erian, predsednik globalnega razvojnega sveta ameriškega predsednika Baracka Obame

Project Syndicate, 2015