V razredu lahko ukrepa le učitelj

Varčevalni ukrepi so tudi v šolstvu naplavili številne sistemske pomanjkljivosti in finančne neracionalnosti. Zavod za šolstvo – njegovo vodenje je julija lani prevzel dr. Vinko Logaj – je v zadnjih letih, denimo, veljal za obrobno, a že zaradi velikosti potratno institucijo.

Pod drobnogledom ministrice za šolstvo v odstopu in javnosti se je znašel, ko se je izkazalo, da država namenja približno toliko denarja za postopke usmerjanja otrok s posebnimi potrebami kot za učno pomoč kot obliko dodatne strokovne pomoči, ki jo izvajajo učitelji. To učitelji izvajajo kot dodatno delo.

Sočasno se je začelo pojavljati tudi vprašanje, kakšna je pravzaprav vloga zavoda v našem šolskem prostoru? Zdi se, da je angleško ime (The National Education Institute) bolj nazorno kot slovensko. Ste v zadnjih tednih znali pojasniti njegovo vlogo?

Prizadevali smo si, da bi jo. Tako kot tudi, da bi objektivno predstavili podatke, ki jih zbiramo, je pa res, da sem še v zadnjih dneh v medijih zasledil različne interpretacije, ki niso pravilne.

Moram pa dodati, da smo se na zavodu že jeseni lotili revidiranja postopka usmerjanja otrok s posebnimi potrebami in posodobitve poslovanja, posledica česar bodo tudi prihranki.

Torej že pred opozorili, da je strošek postopka enak znesku, ki je namenjen za učno pomoč, ki jo izvajajo učitelji?

Službo sem nastopil 7. julija 2014 in prvi sestanek na to temo smo v hiši imeli okrog 20. julija.

Omenili ste napačne interpretacije podatkov. Koliko otrok v osnovnošolski populaciji torej ima odločbo? Ali je res, da jih je sedem odstotkov? In kako se na tem področju lahko primerjamo z drugimi evropskimi državami? Tam naj bi jih bilo povprečno tri odstotke?

Drži. Vendarle pa je treba pogledati tudi v zgodovino in ustrezno primerjati Slovenijo z drugimi državami. Po podatkih študije Pedagoškega inštituta iz leta 2010 smo imeli pred uvajanjem vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne programe v populaciji pet odstotkov otrok oziroma v nekaterih okoljih celo osem odstotkov, ki so bili takrat v šolah s prilagojenim programom in zavodih. Danes je v njih približno dva odstotka otrok. Število se je znižalo, ker se zdaj vključujejo v redne programe. Hkrati smo poleg medicinskega modela, ki deluje na identifikaciji ovir, sistem dela uravnotežili s socialnim modelom. Prilagajamo učna okolja, da se lahko izobražujejo in so po končanem izobraževanju v življenju tudi čim bolj samostojni. Zato pridemo do tega odstotka, ki ga omenjate. In če je bilo na letni ravni leta 2013 izdanih 6469 odločb, je treba povedati, da je število odločb, ki so jih otrocih prvič prejeli, več kot dva tisoč. Številka šest tisoč vključuje otroke od vrtca do srednje šole in tudi vse tiste otroke, ki so jim odločbo izdali drugič ali tretjič. To so potem bistveno drugačni podatki.

V drugih državah imajo različne modele in identificirajo različno število ovir, motenj in primanjkljajev, od pet do dvanajst. V Sloveniji jih deset. Imajo tudi zelo različno stopnjo inkluzivnega izobraževanja. V enih jih še več izobražujejo v posebnih ustanovah, v drugih jih vključujejo v redne programe.

Vključevanje otrok s posebnimi potrebami je skladno s prizadevanji za njihove enake možnosti s hkratnim upoštevanjem različnosti. Šolniki opozarjajo, da smo se tega lotili nepripravljeni; da nismo poskrbeli za dodatnega učitelja v razredu. En učitelj naj bi težko sam skrbel za, denimo, 24 otrok v razredu, od katerih jih imajo štirje odločbo. Opozarjajo tudi, da je s tem lahko kršena pravica drugih v razredu do nemotenega pouka.

Na tem področju imamo še veliko dela. Na zavodu imamo delovno skupino, ki pripravlja širši koncept inkluzivnega izobraževanja, to pomeni, da bomo poskušali odgovoriti na vsa ta vprašanja. Hkrati pripravljamo usposabljanja za šole. V številnih okoljih učitelji ne vedo, kako naj ravnajo, če imajo vključenega otroka, recimo s spektrom avtističnih motenj, downovim sindromom ali cerebralno paralizo.

Ampak inkluzijo imamo že deset let. Zakaj se to še ni zgodilo?

Zadeva je zelo zapletena in veliko stvari se je v tem času že spremenilo. Žal mi je, da se je v javnosti vse zreduciralo na neke številke in morda nekaj primerov, kjer so na podlagi pritiskov ali dogovorov usmeritve morda neupravičene. Tega ne izključujem, zato smo se lotili sistema, ki bo zagotavljal večjo odgovornost posameznikov v procesu usmerjanja.

V teh tednih se je pojavil tudi očitek, da je zavod za šolstvo ena od ustanov, ki živi od šolstva; da je na zavodu zaposlenih približno dvesto ljudi, ki morajo nekako poskrbeti za to, da imajo za osem ur dela na dan. Učitelji in ravnatelji pravijo, da nimajo občutka, da bi jim kdo pomagal, denimo ko se spopadajo z vse hujšim pojavom nasilja v razredu. Zakaj take razlike med stroko in prakso?

Verjamem, da vsakdo razume zavod kot razvojno in izobraževalno institucijo v izobraževanju skozi svoje oči: kaj v nekem trenutku potrebuje. A ko se je treba v razredu odzvati, ni institucije, ki bi v tistem trenutku lahko vskočila v razred, zato je tako pomembno predhodno usposabljanje, opolnomočenje, ozaveščanje učiteljev – da se v določenem trenutku lahko primerno odzovejo. Tudi če bi takrat nekdo drug vstopil v prostor, bi to predvsem pomenilo, da je referenčno moč odvzelo učitelju in ta bi imel naslednjo uro še več problemov.

Toda ali ima dvesto ljudi vsak dan dovolj dela? Učiteljem se zdi, da morajo zaposleni na zavodu nekaj delati, zato jim nalagajo nove in nove projekte.

Zelo skrbno načrtujemo delovno obveznost posameznih svetovalcev in obseg nalog, ki so nam jih naročili in tudi vse druge aktivnosti, ki jih je zavod po zakonu dolžan izvajati. Vse to namreč zelo presega razpoložljive vire. Prepričan sem, da bomo z ekipo, ki jo imamo in ki je usposobljena za posamezna področja – kajti menim, da je treba posamezna področja temeljito obdelati – tudi v šolskem prostoru postali prepoznavnejši in nujno potrebni.

Katera področja imate v mislih?

Delo z nadarjenimi in otroki s posebnimi potrebami, področje izbirnega in obveznega dela v osnovni šoli in tujih jezikov, nove pristope na področju inovativnosti in ustvarjalnosti.

Dušan Merc po drugi strani, denimo, opozarja, da je vsega tega v prvi triadi preveč in da zato otroci potrebujejo pomoč. O jezikih pravijo, da že po nekaj mesecih ni razlike med tistimi, ki so se tuji jezik začeli učiti zgodaj, in tistimi, ki se tega lotijo pozneje.

Z nekaterimi od teh ugotovitev se strinjam, nekaj pa je preveč pavšalnih. Pri tujih jezikih je gotovo tako, da je treba v kontekstu izbirnih predmetov ugotoviti, kako jih poučevati po vertikali, torej od nižjih do višjih razredov. Druga zadeva pa je kakovost. Kako na nacionalni ravni doseči, da bodo šole dosegale čim boljšo kakovost. Sem zagovornik javnega šolskega sistema in menim, da preveč lahkotno govorjenje o zasebnih šolah in stoodstotnem financiranju dolgoročno lahko podre podsistem vzgoje in izobraževanja.

Kako se boste lotili racionalizacije stroškov?

Po prehodu na nov sistem dela ne bomo več potrebovali administrativne podpore za delo komisij, ker bomo celoten postopek podprli z računalniškim programom. Povečali bomo vlogo svetovalcev, ki so zaposleni na zavodu za šolstvo, pri vodenju postopka in pripravi strokovnega mnenja. Dolgoročno bomo odpravili funkcijo predsednika komisije. Naš izračun pokaže, da če bi se ministrstvo strinjalo z dodatnimi zaposlitvami na postopkih in bistvenim zmanjšanjem avtorskih in podjemnih pogodb, bi se celoten znesek usmerjanja še znižal. Računam, da bi do konca leta 2015 znižali stroške za petnajst ali dvajset odstotkov, kar mislim, da ni nezamerljivo.