Tiskane izdaje
Pred slabim tednom je v nekaterih slovenskih medijih odjeknila novica, da je Slovenija uvrščena na vrh rang lestvice ugodnih destinacij za študij. Nekoliko natančnejša analiza vira in poznavanje razpoložljivih podatkov o stroških študija po posameznih državah razkrijejo, da takšna lestvica stoji na trhli podlagi. Namreč zaradi znatne raznolikosti v ugodnostih za študente, stroških študija, opremljenosti univerz in drugih specifikah posameznih držav, je zelo težko sestaviti verodostojno primerjavo, kaj šele enopomensko lestvico.
V medijih se tudi sicer vse pogosteje pojavljajo novice o takšnih ali drugačnih uvrstitvah visokošolskih ustanov na svetovne rang lestvice. Spremljevalna senzacija žal škodi razumnemu razmisleku in vodi v napačne sklepe.
Da bi se izognili precenjevanju rangirnih lestvic, ki naj bi mlade usmerjale pri izbiri študija, je potreben pogled v ozadje globalnih trendov na področju visokošolskega izobraževanja.
Zaskrbljenost
V Angliji (Škotska se je odločila za zelo drugačno pot) so šolnine stalnica že od devetdesetih let. Tamkajšnja družba sprejema koncept plačljivega šolstva, vlada pa se je postopno umikala iz financiranja visokega šolstva. Praviloma se nobena univerza ne odloči zaračunati manj, kot je zakonsko določena zgornja meja. Tako je angleški visokošolski sistem postopno postal vitalno odvisen od zasebnega financiranja, predvsem šolnin. Z leti je na površje prišla negativna plat navidezno napredne visokošolske politike. Čeprav je šolnina pretvorjena v državno upravljano posojilo z ugodnim aranžmajem odplačevanja, so zaradi visokih življenjskih stroškov v času študija mladi prisiljeni jemati dodatna posojila. Strah pred pretiranim zadolževanjem mlade sili v iskanje alternativ.
To pa še ni vse. Visoko šolstvo se v Angliji obravnava tudi kot donosno izvozno industrijo na globalnem trgu storitev. Razvoj angleškega visokega šolstva je že več desetletij usmerjen v pridobivanje tujih študentov. Že prva Blairova vlada je pristopila k sistemski podpori britanskih univerz pri prodoru na svetovne trge izobraževalnih storitev. Za ta namen so univerze pridobivale več upravljavske avtonomije in bile delno prepuščene tržnim zakonitostim ter konkurenčnemu boju za financiranje. Visoko šolstvo je postalo ena uspešnejših izvoznih gospodarskih panog. Univerze so hitro odpirale univerzitetne kampuse v tujini, sklepale franšizne pogodbe, predvsem pa privabljale tuje študente v Anglijo. Danes se Velika Britanija uvršča v sam vrh držav izvoznic visokega šolstva na globalni ravni. Po podatkih OECD je že leta 2010 na univerzah v Veliki Britaniji študiralo več kot 15 odstotkov študentov, ki so plačevali polno šolnino (torej so prihajali iz držav zunaj EU), kar presega samo še Avstralija (20 odstotkov). Po podatkih specializirane britanske revije Times Higher Education naj bi samo v akademskem letu 2011/12 tuji študentje s šolninami in stroški bivanja v Veliki Britaniji generirali kar 10,2 miliarde funtov skupnega dohodka.
Torej nič čudnega, da je britansko časopisje zaskrbljeno ob namigih, da je šolanje na domačih univerzah postalo drago in da bo to lahko vodilo v zmanjšanje zanimanja tujih študentov. Leta politike uvajanja tržnih mehanizmov v visoko šolstvo in visoki donosi od prodaje tržnih storitev so privedli do temeljnih sprememb v odnosu do univerz. Ob padcu konkurenčnosti Anglije kot destinacije za študij ni ogroženo samo financiranje visokega šolstva, ampak tudi izobraževanje kot gospodarska panoga ter veliko drugih denarnih tokov, ki jih generirajo gostujoči študentje.
Trendi na globalnem visokošolskem prizorišču
Britanska razprava o »konkurenčnosti« univerz nam pove veliko tudi o širši sliki in trendih na globalnem visokošolskem prizorišču. Države in univerze se pospešeno borijo za lastno uveljavitev na globalnem visokošolskem trgu. Nekatere univerze, kot so Oxford v Veliki Britaniji, Harvard v ZDA in Tehniška univerza v Münchnu (Nemčija), uporabljajo svoje izročilo in sloves iz preteklosti, medtem ko si morajo druge univerze (tudi slovenske) svoj položaj v globalni strukturi visokega šolstva pridobiti drugače. Ena od poti za takšno pozicioniranje je uvrstitev na vse popularnejše rangirne lestvice. Pojav popularnosti rangiranja univerz lahko pripišemo predvsem množičnosti sodobnega visokega šolstva. Namreč s povečanjem deleža vsakokratne generacije mladih, ki se vpiše na univerze, se je povečalo tudi zanimanje javnosti za visoko šolstvo.
Po drugi strani so rang lestvice v službi utrjevanja globalne hierarhije univerz in držav. Vsako rangiranje proizvede neko specifično podobo visokega šolstva, definira smoter, zaželene rezultate in tako interpretira visoko šolstvo zainteresirani javnosti, predvsem bodočim študentom in njihovim družinam. V obdobju globalne konkurence univerz za študente je sloves postal najpomembnejši »kapital«. Sloves se namreč prodaja kot prestiž, ki naj bi diplomantom omogočal višji družbeni status in plačo ter uresničevanje različnih osebnih aspiracij. V splošnem je mogoče trditi, da rang lestvice favorizirajo univerze, ki so že veljale za prestižne, predvsem britanske in ameriške. Tako nastane globalna hierarhija univerz in z njo nova oblika neenakosti in socialne diskriminacije. V poplavi diplom je namreč vse bolj pomembno, v kateri državi in na kateri univerzi je nekdo diplomiral, študija v tujini pa si ne more privoščiti vsakdo.
Novejše raziskave visokošolskih politik evropskih in drugih držav nakazujejo, da uveljavljene rang lestvice učinkujejo tudi na sistemsko preobrazbo visokega šolstva. Namesto da bi univerze in visokošolski sistemi zasledovali lastne strategije in standarde, maksimizirajo prizadevanja za zadovoljitev meril najpopularnejših rangirnih lestvic. Pogosto jih v to spodbujajo celo vlade matičnih držav (na primer v Franciji).
Nezanesljiva metoda informiranja o univerzah
Po uporabni plati so rang lestvice pogosto nezanesljiva metoda informiranja o univerzah. Navadno so osredotočene na majhen spekter kazalnikov ter favorizirajo univerze z vrhunskimi raziskovalnimi dosežki in Nobelovimi nagrajenci. Na primer lestvice, ki v ospredje postavljajo raziskovalne dosežke, ne povedo veliko o kakovosti študija na prvi stopnji. Prav tako lahko univerza z izjemnimi dosežki na področju kemije ponuja podpovprečen študij v medicini. Navadno iz lestvic zelo malo izvemo o študentskemu življenju, o možnostih za zunajkurikularne aktivnosti ipd. Najbolj znane lestvice zanemarjajo številne vloge in smotre univerz v sodobni družbi, kot so prostor družbene kritike, socialna emancipacija, razvojna vloga v lokalnem okolju, duhovna plat posameznikovega razvoja itn. Razlike v usmeritvah univerz so opazne tudi pri nas. Univerza v Novi Gorici je na nekaterih znanstvenih področjih že presegla druge slovenske univerze in se v določenih raziskavah uvršča v svetovni vrh, medtem ko morajo mladi večino študijskih področji na prvi in drugi stopnji ter živahno obštudijsko življenje iskati v Ljubljani in Mariboru.
Med pobudami za razvrščanje in rangiranje univerz obstajajo tudi svetle in obetavne pobude. Takšen je na primer projekt U-Multirank, ki ga financira evropska komisija. Univerze poskuša razvrstiti na široki paleti različnih razsežnosti, zato uporabnik sam izbere merila, ki so mu najpomembnejša. Tako je mogoče dobiti množico različnih razvrstitev, ne pa tudi univerzalne rang lestvice univerz. Pomenljivo je, da so kljub poskusni fazi projekt že kritizirale nekatere vladne službe v Veliki Britaniji ter zveza prestižnih raziskovalnih univerz (LERU).
Ko naletimo na rangiranje v zvezi z visokim šolstvom, velja torej previdnost in zdrava mera skeptičnosti. Predvsem ko gre za rangiranje v režiji zasebnih akterjev, organizacij, medijev je treba upoštevati, da je v igri veliko denarja in interesa po privabljanju študentov. Tako kot naj bi bili kritični do reklamnih oglasov, je treba temeljito preveriti zanesljivost virov, ko gre za informacije o kakovosti univerz in primerni lokaciji za študij. Predvsem pa se je treba znebiti utvare o tem, da bo diploma sama po sebi uresničevala idealizirane podobe o življenjskem slogu in družbenem statusu.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Klemen Miklavič
Pridruženi raziskovalec na Centru za študij edukacijskih politik na UL in gostujoči raziskovalec na Univerzi v Deustu v Španiji
