V svetu prikrojenih resnic
tor, 06.06.2017, 09:00
V svetu prikrojenih resnic

So mnenja, ki jih zakoni v Španiji jasno prepovedujejo, in so javne razprave, ki takoj dobijo napotnico za pregled v sodni dvorani.

 

J. V. Foix je bil nenavaden kronist svojega časa, pozno v noč je pisal razgrete uvodnike v časopis, ki ga je sam urejal, še raje pa je svoja politična razmišljanja ujel v verze. Tako je napetosti tik pred izbruhom španske državljanske vojne opisal kakor brezizhodni položaj, ker so pri igrah na srečo igralci svoje kocke primerno obtežili s svincem, zato so jim vedno padale na želeno številko: »V gostilnah brez izhoda igrajo z osvinčenimi kockami.«

Pomanjkanje demokratične volje

Ravno v tistem času, konec junija leta 1934, je angleški Times sporočil novico: »Barcelona in Madrid sta spet v sporu, spet sta se znašla pred dilemo, ali naj se drug do drugega vedeta kot brata ali kot tujca, čeprav se je pred dvema letoma, ko je bil sprejet statut, ki je določal položaj Katalonije v državi, vse pomirilo.« Primerjave med tragičnim koncem druge španske republike v tridesetih letih in današnjim trenutkom je seveda težko prezreti.

Katalonija že dolgih sedem let igra vlogo neprostovoljnega grešnega kozla, odkar je bil statut razglašen za neustavnega. In tako se je spet postavilo vprašanje, ali sta Španija in Katalonija druga drugi bratovsko naklonjeni ali si bosta raje obrnili hrbet kot dva brezbrižna neznanca.

Če dobro premislimo, vse igre na srečo delujejo po istem načelu: danes zmagam jaz, jutri ti, ker rezultata pač ni mogoče predvideti vnaprej. Pesnikova prispodoba o kockanju je tako primerna za opis pomanjkanja demokratične volje. Politika je namreč prostor, kjer se srečujejo različni pogledi, toda zmaga je vedno odvisna od neulovljive sreče, se pravi od vztrajnosti, poguma in veščine v politični areni. V trenutku, ko igralci samo zaslutijo, da bi bil rezultat lahko pripravljen vnaprej, srečelov izgubi vsako vrednost. Tudi v politiki je s tem natančno tako.

V Španiji je politika na najvišji ravni zdaj nehala biti politika, ker ni več enakovrednosti med sogovorniki. Država si je namreč prilastila pristojnost, da nekatere kocke lahko primerno obteži, tako da vedno padejo na isto številko, ali, drugače povedano, v politiko je vstopilo sodstvo. Mariano Rajoy se je odločil, da bo svoj težko pridobljeni mandat temeljito izkoristil in se pri tem močno naslonil na sebi naklonjene sodnike in državne tožilce.

So mnenja, ki jih dandanes zakoni v Španiji jasno prepovedujejo, in so javne razprave, ki dobijo takoj napotnico za pregled v sodni dvorani. Pred sodiščem se je tako že zagovarjala predsednica katalonskega parlamenta Carme Forcadell in nekdanji predsednik Artur Mas, ker sta dovolila, da je parlament posvetil sejo razpravi o procesu odcepitve. Ista pot čaka katalonsko ministrico Merixell Borras, ker je zgolj avtorizirala nakup volilnih skrinjic za z ustavo prepovedan referendum.

Sodstvo za vse potrebe

Poslanca Joana Coma so v Madrid odpeljali vklenjenega v lisice. V šali je namreč pripomnil, da je treba za to, da lahko spečeš omleto, razbiti jajce. Obtožen je bil spodbujanja nasilja, a na tako neutemeljen način, da se je zadeva z naslovnic v časopisih takoj umaknila v pozabo. Zakonskih posledic ni bilo, mediji pa so spet slavili sladko zmago nad katalonskim »nasilnim« nacionalizmom. A le malokdo ve, da je krilatico prvi izrekel Ramon Emeterio Betanca iz Portorika. Karibski domoljub je umrl v pregnanstvu v Parizu leta 1898, ravno ko je Španija izgubila svoje zadnje kolonije, in je avtor tako lepih misli kakor: »Štiristo let zatiranja in hlapčevstva niso odpravili naše pravice do svobode.«

V Španiji se vsakomur pred očmi lahko prikažejo slike ulic, polnih mladih protestnikov, ki bežijo pred sivo uniformiranimi agenti vojaške policije. Do srede sedemdesetih let je bilo prepovedano vsako nestrinjanje z oblastjo, svoboda mišljenja pa preganjana s skrajnim nasiljem. Vsako prestopanje pristojnosti policije ali sodstva je zato za Španijo trda preizkušnja. Rane so sveže, spomin še vedno prisoten, nezaupanje v državni aparat je veliko. A ravno demokracija je državi omogočila nekaj desetletij vrtoglavega gospodarskega razvoja po letu 1975. Svoboda je tista, ki je Španiji vrnila elan in voljo do premagovanja vseh ovir. Zato se bo razcvet hitro ustavil, samo naj se vrne na ulice star, nikoli docela prebolen strah pred ideološkim nadzorom.

Hkrati s sodnimi procesi proti oporečnikom španske enotnosti poteka tudi poravnava računov na čisto drugi ravni. Korupcije je bilo v zadnjem desetletju preprosto preveč. Gospodarstvu so se zatresle noge. Špekulacije z nepremičninami in javno gradnjo je bilo nujno treba prekiniti, čeprav na tem nelepem področju izstopajo prav veljaki vladne Ljudske stranke. Na dan prihajajo zgodbe, ob katerih se ježijo lase. V sodne dvorane je bila vabljena tako kraljeva družina – na katero so vsi srečno pozabili, samo da je šla obravnava mimo – kakor nekdanji katalonski predsednik Jordi Pujol, njegovih vrlih sedmero sinov in tudi podjetna žena. A njegova zgodba se vztrajno vrača na televizijske ekrane vsakih nekaj dni, da se vez med katalonskimi nacionalisti in kopičenjem bogastva ne bi kam izgubila.

Nasprotno pa so se vsaki resni sodni posledici za zdaj izognili avtorji najbolj domiselnih finančnih podvigov v podivjanih letih nebrzdanih špekulacij. Odgovornosti nase vlada noče prevzeti niti za tako pretresljive tragedije, kakor je bila tragedija v valencijskem metroju leta 2006. Zaradi malomarne gradnje podzemne železnice je po hudem nalivu postajo zalila voda in umrlo je 43 ljudi. Konec maja je sodnik proces spet arhiviral, v kinodvorane pa je vstopil dokumentarni film Molk kot strategija, ki ljudem ne more zagotoviti pravičnih odškodnin.

Namerna nemarnost

Katalonec Killian Jornet je pred kratkim dvakrat zapored osvojil vrh Everesta s hitrostjo, vzdržljivostjo in pogumom, ki jim ni para. Španski častnik ABC je takoj naslednji dan njegovo junaštvo pripisal »baskovskemu» alpinistu. Ne gre za nobeno naključno napako, ampak za načrtno površnost. Mešanje podrobnosti in nepopolnost podatkov zagotavljajo, da je vsaka novica lahko poslana v svet s pridihom nedorečenosti. Tako je vsako dejstvo mogoče ponovno pregledati in ga prikrojiti najprimernejši resnici.

Živo se spominjam tistih mesecev, ko se je Slovenija borila za svojo neodvisnost in prepoznavnost v mednarodnem okolju. V resnem gospodarskem časniku sem zasledila, da je bila Slovenija na zemljevidu narisana na mestu ruske enklave s Kaliningradom. S te perspektive je bilo torej čisto vseeno, kje leži deželica in kaj bo z njo. Še zdaj lahko začutim jezo ob tako očitni novinarski malomarnosti. V Španiji zato danes ne gre samo za to, da bi bilo treba bolje urediti odnose med različnimi političnimi pogledi in identitetami. Treba bo spremeniti način, da se resnice ne bodo več krojile po meri in po željah najboljšega ponudnika.

 

Simona Škrabec,

esejistka in prevajalka 
iz Barcelone

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



V svetu prikrojenih resnic

Foto: Aleš Černivec/Delo

Povezane novice

Utopija, nevidna za Madrid
21. februar ob 09:00
V Kataloniji samostojnost podpirajo tako mladi anarhisti kot predstavniki uglajenih meščanov.
Prijavi sovražni govor