Tiskane izdaje
Kitajci so vstopili v leto opice, Slovenci so pravkar začeli z letom kastriranega (skopljenega) mačka. Kaj se je zgodilo?
V soboto 20. februarja je 2500 ljudi pred nekdanjo trgovino Baumaxa med Kranjem in Šenčurjem hodilo v krogu in pri tem sledilo ne samo državni zastavi, ampak tudi drugim simbolom. Da so tam zaradi beguncev, so rekli ljudje. Vsak pastir ve, s kakšnim odporom in zavračanjem se čreda odzove na vsak poskus vpeljati novo žival v čredo. Vendar pastir zaradi tega črede nikoli ne obsoja, ker je njen odziv samoumeven. S spretnostjo in potrpežljivostjo ga je mogoče premagati. Spodbujati ga, je morilsko. Na tem mestu želim govoriti o nečem drugem, kar je ob zgornji nevarnosti nekako ušlo pozornosti. Kaj pomeni slediti simbolom tega srečanja, simbolom, ki jih ne poznamo.
Grozečo domobransko glavo izpod čopiča Jožeta Beráneka, ki je pred več kot sedemdesetimi leti spodbujala v boj proti komunizmu, bi lahko z mnogo dobrovoljnosti celo razumeli kot nekakšno laibachovsko izzivanje okusa, strpnosti in znanja oblasti. Vendar osebno ne verjamem, da je šlo za umetniško provokacijo. Samo upam lahko, da v tem ni bilo želje po enačenju z vojakom, ki je prisegel zvestobo Adolfu Hitlerju in s tem njegovim idealom.
Medtem ko so simbolna razmerja omenjene glave dovolj jasna, pa je treba opozoriti na štirinožni lik, ki ga njegovi promotorji razglašajo za karantanskega panterja. Bil naj bi grb slovenske kneževine Karantanije, ki se je nekoč razprostirala na ozemlju vzhodnih Alp. Trditev stoji na majavih nogah in se razblini že ob osnovnem dejstvu, da kneževina Karantanija ni imela protokolarnih simbolov, kot so dandanes grb, himna in zastava. Z oznako »karantanski« je torej tako kot z bav-bavom, ki je znotraj votel, okoli ga pa nič ni.
Kako je s panterjem (slika 1)? Lik, ki ga vidimo, ima ptičje kremplje, kozlove noge, rogato glavo in silno kosmato telo ter rep. S pravim panterjem seveda nima nič skupnega, vsaj nekoliko pa spominja na leve iz različnih grbov. A da ne zapletam, dopuščam možnost, da je osnovno likovno izhodišče žival iz rodu mačk. Če torej ni nič od karantanskega panterja, ali smo lahko počaščeni vsaj z bojevitim mačkom?
Od kod torej podoba? V javnost jo je vpeljal pokojni Jožko Šavli (Črni panter − najstarejši karantanski grb. Glas »Korotana« ob petnajstletnici, št. 7, 1981, 38−68) in ob njej zapisal, da se je ohranila v grbu dežele Štajerske v spremenjeni barvi ter da ima več razvojnih oblik. Njegovo opozorilo ni odveč in zato si poglejmo vsaj nekatere stopnje razvoja.
Že najstarejša znana upodobitev štajerskega grba iz okoli 1340 (slika 2) ima več kot vpadljivo podrobnost: ogenj, ki ga Štajerci razumejo kot bojevitost, ne šviga živali samo iz gobca ampak tudi iz njegovega mednožja. Žival ima ognjenega tiča! Napis Stir in bikovski rogovi pa kažejo, da gre za govoreči grb, ki povezuje ime Štajerske z nemškim »stier« (bik). Gre za povezovanje slik in besed, ki ga dobro poznajo reševalci rebusov.
V poznejših časih se je šviganje ognja razširilo še na druge telesne odprtine. V tej obliki (slika 3) lahko žival še vedno občudujemo v grbu Gradca, glavnega mesta Štajerske. Ker pa mora tako pomemben simbol ustrezati tudi modernim pojmom o spodobnosti, so se štajerski politični prvaki leta 1926 odločili, da »zaradi obscenosti« dopustijo ogenj samo še iz gobca.
In taka je sedanja žival v štajerskem grbu (slika 4). A dokončno kruti vseeno niso bili. Premoženje v mednožju so pustili nedotaknjeno, čeprav ohlajeno. Prav to moderno obliko lika je prevzel Jožko Šavli. A je pri tem naredil majhno, vendar izjemno pomembno spremembo. Iz mednožja živali je odstranil njegovo vsebino. Z drugimi besedami, bitje je kastriral! Lik tako imenovanega karantanskega panterja se je rodil v domišljiji Jožka Šavlija leta 1981.
Kakšno usodo torej izziva tisti, ki sledi liku kastriranega mačka? Po načelih imitativne magije poskušamo s posnemanjem prenesti lastnosti simbola na nekaj drugega, v našem primeru na ljudi. Kdo si želi biti telesno in duhovno kastriran? A nesrečni mačkon vendarle nekaj dokazuje. Namreč, tako kot je sam prazen in zavajajoč, so prazne in zavajajoče tudi besede tistih, ki pozivajo k njegovemu znamenju. Prav vseeno je, ali gre za črnega ali belega, karantanskega ali noriškega panterja, volk dlako menja nravi pa ne. Verjamem, da se velika večina udeležencev sobotnega zborovanja vsega tega ni zavedala.
Kdor verjame, da se 2500 ljudi zbere na političnem zborovanju samo po lastnem navdihu, je skrajno lahkoveren. Statistična verjetnost naključnosti samo teoretično ni popolna ničla. Kam vodi nadaljevanje opisanega početja? Ljudska zborovanja pod praznimi simboli, ki so se začela v Srbiji, so krvavo razbila Jugoslavijo.
Kastriran štirinožec, ki je nemarno podoben našemu liku (slika 5) se je v opustošeni Makedoniji povzpel na vrh triumfalnega stebra, ki v Skopju stoji pred razkošno palačo iz belega marmorja. V njej domujeta Stranka in njen ljubljeni Vodja. Bomo v naši prestolnici na mestu Šumija dočakali podobno marmorno palačo, namesto Marijinega kipa pa bo pred njo na stebru čepel kastrirani maček in vse skupaj bo varovala nacionalna garda, vendar ne pred begunci, ampak pred neposlušnimi državljani Slovenije?
––––––
Prispevek je osebno mnenje avtorja
Gostujoče pero
Prof. dddr. Andrej Pleterski
Znanstvenoraziskovalni center SAZU
