Tiskane izdaje
Nekaj dni pred slovenskim knjižnim sejmom sem v največji slovenski knjigarni Konzorcij v Ljubljani na oddelku za slovensko leposlovje želel kupiti knjigo dvakratne Jenkove nagrajenke Anje Golob Didaskalije k dihanju. Prodajalka mi je povedala, da knjige nimajo. Ob mojem velikem začudenju mi je pojasnila, da je knjiga izšla v samozaložbi in je pač ne prodajajo. Ker še kar nisem mogel verjeti, je ponovila, da knjige res nimajo in da mi jo, če pridem popoldne, lahko priskrbi kolegica (sklepam, da pesnica Majda Kne), ki avtorico pozna.
Potem sem po telefonu poklical Sama Vadnova, vodjo knjigotrštva Buča, ki praviloma skrbi za razpečevanje knjig (tudi) samozaložnikov.
»Nimamo te knjige,« je povedal in dodal, da knjigarne zahtevajo (vsaj) 40 odstotkov rabata pri (komisijski!) prodaji, prav tako zahtevajo popust knjižnice; ker se pri takih pogojih pokrivanje stroškov avtorici ne izide, knjigo prodaja sama.
Vrhunska pesniška zbirka torej ni na voljo po ustaljenih prodajnih poteh, ljubiteljem poezije jo lahko le »priskrbijo«. Kako romantičen nadih preteklosti sredi zmagoslavja potrošniške družbe!
Kakšno pravljico bodo napisali za Hišo pravljic?
Tako rekoč obroben dogodek me je znova spomnil na zamisli, da bi »država« morala knjigarne, ki se skupaj s sistemom Mladinske knjige prodajajo zaradi bankrotiranih poslovnih potez zvenečih poslovnežev, odkupiti in oblikovati učinkovito knjigarniško mrežo kot javno službo. Tako bi, obenem s spodobnim informacijskim sistemom, ustvarili možnost, da bi v bistveno večji meri številnim slovenskim založnikom omogočili neposreden, stroškovno vzdržen stik z bralci po vsej državi in tako spodbudili resnejše premike na področju kupovanja knjig. Ampak zgodba o prodaji Mladinske knjige, ki jo občasno malce živčno obudimo pisatelji, ta hip miruje, slaba banka z dobro plačanimi svetovalci verjetno išče strateškega partnerja, ki mu bo za majhen denar (seveda v dobro davkoplačevalcev) izročila v roke prodajno usodo knjig na Slovenskem … Iskrena želja ljubiteljev slovenske besede in knjig seveda je, da konec ne bi spominjal na simbolni spomenik Ljubljani, svetovni prestolnici knjige: (bivša) velika knjigarna pred mestno hišo je zdaj drogerija.
Odmor za ploskanje,
Na slovesnem podpisovanju v Cankarjevem domu je predstavnik gospodarskega ministrstva (seveda?) manjkal. Verjetno lahko podatke o bodočih konkretnih ukrepih še pričakujemo. Novoimenovani ambasadorji branja, posamezniki – večina jih je nastopila tudi na srečanju – so sijajni, veliki podporniki branja in kulture sploh, ki bodo za seboj zagotovo potegnili številne (odrasle) bralce. Njim zagotovo lahko rečemo – hvala! – vnaprej.
Svečanim podpisnikom pa bi rad obudil spomin – za nazaj! – na nekaj grehov, ki še kar trajajo.
Odmor za zardevanje,
Glavni argumenti Urada, ki zagotavlja, da denar vrsto let ostaja trgovcem in ga ne dobijo avtorji, so vezani na to, da ni jasna višina stroškov upravljanja teh pravic (če bi bili stroški previsoki, bi avtorji dobili manj; točno, a o stroških bi se verjetno lahko dogovorili avtorji sami; zdaj sedem let ni niti stroškov pobiranja, obenem pa niti avtorji sedem let ne dobivajo nič); prav tako da v predlagano shemo delitve niso vključeni upravičenci, ki še nimajo svojih kolektivnih organizacij (da bi zanje le rezervirali del denarja za čas, dokler se ne organizirajo, pa za Urad ni sprejemljivo).
Urad torej v skrbi, da ne bi prišlo do napak (ki bi se jih najbrž dalo odpravljati) in nepravilnosti (ki bi se jih dalo ugotavljati in sankcionirati), ter zagotavlja, da avtorji ne dobivajo nobenega denarja, ostaja pa pri trgovcih, ki ga kupcem zaračunavajo. Spodobilo bi se, da ministrstvo ob tem, ko podpisuje načelne memorandume, z več zdrave in manj birokratske pameti tudi konkretno pomete pred svojim pragom. Zasluženi denar, ki pripada avtorjem in zdaj ostaja trgovcem, bi seveda bistveno izboljšal položaj ustvarjalcev.
… drugi del
Ministrici dr. Maji Makovec Brenčič gre velika zahvala za podporo pri pomembnem koraku. SAZOR (slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja) je po dolgih letih (kot ena zadnjih držav v Evropski uniji) vendarle podpisala sporazum z vrtci, osnovnimi ter srednjimi šolami za plačilo avtorskih pravic pri fotokopiranju. Avtorji in založniki bodo končno dobivali zasluženo (zaenkrat še precej simbolično) plačilo za svoje delo, ki se jim je od leta 2007 izmikalo. To bo konkreten korak k izboljšanju položaja avtorjev in založnikov.
Ampak … še pomembnejša naloga ostaja. Standardi in normativi za šolske knjižnice terjajo, da bi šole za svoje knjižnice nabavljale 1,5 knjige na osnovnošolca ter 2 knjigi na srednješolca na leto. Anketa Bralne značke leta 2015 je pokazala, da se te zahteve uresničujejo manj kot polovično; imamo tudi šole, ki v zadnjih nekaj letih niso kupile nobene knjige. Gre torej za nekaj sto tisoč knjig (sodobne mladinske literature) na leto, ki jih šole niso kupile, saj za to nimajo namenskega denarja. In potem se sprašujemo in tarnamo, da mladi (ki sicer po branju daleč presegajo odraslo prebivalstvo) berejo premalo oziroma vse manj. Kaj tak izpad nakupov pomeni tudi za (poleg mladih bralcev »praznih rok«) založništvo in avtorje, zelo jasno kažeta statistika o položaju založniške panoge pri nas, pa gibanje (padanje) povprečnih avtorskih honorarjev.
… tretji del
Izposoja knjig, tudi brezplačna, v javnih knjižnicah je velika. Doslej v sistem COBISS, ki to natančno beleži, niso bile vključene vse šolske knjižnice (po nekaterih ocenah gre v njih na leto za šest milijonov izposoj), zdaj bodo. To bo kajpak pomenilo bistveno spremembo (na bolje), še posebno pri knjižničnem nadomestilu za avtorje del za otroke in mladino. Ampak knjižne naslove v knjižnicah je treba v sistem COBISS vnesti, zato je bila šolskim knjižničarjem, ki se tako ali tako utapljajo v delu, obljubljena pomoč (v začasni delovni sili in denarju). Te pa ni in so knjižničarji prepuščeni samim sebi. Da bi pomemben prvi korak prinesel želene rezultate, je potreben še en (konkreten) korak.
Dobronamerni dodatek
Ker je memorandum podpisal tudi direktor Gospodarske zbornice, verjetno ni odveč pričakovati, da se bo osebno zavzel in podprl prizadevanja, da bi SAZOR sporazume o nadomestilu za avtorske pravice pri fotokopiranju podpisal tudi z gospodarstvom. Zneski, ki jih iz tega naslova pobirajo kolektivne avtorske organizacije v državah EU, daleč presegajo zneske, ki jih plačujejo šole.
Opravičujoči pripis
V komentarju, ki je spremljal oceno filma Dobra žena je v Delu Ženja Leiler napisala, da grejo mnoge stvari narobe zato, ker jih vsi vidimo, a o njih nihče ne spregovori. Zdi se mi, da bi bilo dobro, če bi pogosteje prekinili vsakršna molčanja in pomagali, da se nam stvari ne izmuznejo iz rok.
Slavko Pregl, pisatelj
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
