Tiskane izdaje
Poleti 2017 so morali Avstrijci opozoriti naše pristojne organe, da je Slovenija meka za likovne ponaredke in številne ponarejevalce ter preprodajalce slik »Picassa, Chagalla« in drugih imenitnih umetnikov. Več deset ponaredkov so našli pri zasebniku blizu Ljubljane. Ta naj ne bi vedel, da gre za ponaredke. Šala, če se ne bi podobne tragikomedije ponavljale na tržišču likovnih del v Sloveniji. Celo naivni lastnik bi originale shranil v bančni trezor. Za vsako sliko posebej bi pokazal potrdilo carine, račune dražbene hiše in listine nekdanjega lastnika. Najverjetneje bi šlo za prenos iz Francije in lastnik bi moral dobiti francosko izvozno licenco – potrdilo na podlagi obrazca Cerfa no. 11 033*03. Ker naj bi šlo za velike vrednosti in umetnine, bi originalov nihče ne prevažal na skrivaj v prtljažniku iz države v državo.
Van Goghi in druga roba
Mediji redno poročajo o trgovini z orožjem, mamili in ljudmi. Bolj obrobno in redko s podporo raziskovalnih novinarjev pa o trgu z umetninami. Pozabljamo, da je samo šest večjih držav znotraj EU leta 2016 prodalo za 7.680 milijonov evrov umetniških del. Prodajne galerije v Sloveniji ob cvetu zanimivih likovnih del ponujajo tudi zmazke s podpisi znanih ustvarjalcev. Enako spletne strani. Včasih jih opremijo z mnenji sodnih cenilcev, ki nimajo ustreznih pečatov in jih ni na uradnih seznamih poznavalcev. Davčni in bančni uslužbenci pri nas ne ločijo originalov od ponaredkov, je pokazala prodaja tako imenovanega Dalija. Če bi birokratom nekdo napisal, da je numizmatik, bi verjeli potrdilu, da je bankovec za 500 evrov zelene barve. Trdili bi, da so sami brez krivde, ker imajo potrdilo. Vse pristojne smo večkrat opozarjali na ponarejanje in preprodaje, v medijih in drugje. Le policija je izvedla nekaj akcij, ki so ostale v predalih tožilstev. Kateri politiki in uradniki podpirajo to kriminalno dejavnost?
Galeriste in njihove pomočnike, pri katerih se serijsko ponavljajo vzorci nevednosti, bi morali odstraniti z likovnega tržišča. Sodne in tožilske vrste ne naredijo nič, čeprav gre za pretok in pranje velikih količin denarja, s katerim so seznanjeni. Ko se ne odzovejo, če taksist v primorski garaži hrani sliko »Francisa Bacona«, baje z upoštevanjem vseh predpisov, je čas za alarm.
Razobešeni izdelki v eni od slovenskih prodajnih galerij blizu sedeža policije že od daleč kažejo, da novi in novi galeristi, ki odpirajo in zapirajo svoja podjetja, mirno živijo na veliki nogi. Lahko so brez kakršnegakoli znanja o likovnem področju. Brez licenc na prostem trgu prodajajo izdelke slabe kakovosti, s sumljivimi signaturami ali brez njih. Vaje v prostem slogu svežega pleskanja se redno ponavljajo, ne le v eni galeriji in ne zgolj v Ljubljani. Tu in tam se na našem trgu pojavljajo van Goghi, Gauguini in podobna roba.
Resnejši problem so na spletu in drugje ponujani na novo nastajajoči slovenski impresionisti: pogosti so izdelki, pripisani priljubljenim ustvarjalcem. Med njimi so kipi Janeza Boljke, slike Franceta Slane ali figure Jožeta Tisnikarja s krompirjastimi nosovi. Zelo pogosto in vedno znova se pojavljajo posthumno izdelane podobe s podpisom Music. Edini slovenski slikar, katerega dela so prisotna na stotinah dražb po vsem svetu, je tarča iskalcev hitrega zaslužka.
Paragrafarstvo ministrstva
Neznana količina podobnih izdelkov v domovih novih bogatinov potrjuje obstoj sivega trga, brez ustreznih računov in preverjenih ocen. Ob kritikah se žolčno odzovejo. Kriv je tisti, ki jih seznani z resnico, in ne oni sami. Dodaten dokaz za ignoranco stroke so oglasi na Bolhi. Tam samozavestni prodajalec iz doline Soče ponuja bedno krajino zagrebškega parka kot izdelek Zorana Mušiča s certifikatom in ceno 15.000 evrov. Vse ničle so odveč. Izdelek z okvirom vred ni vreden 15 evrov.
Neki cenilec, ki ga je časnik Delo že zdavnaj razkrinkal, sam ocenjuje starine, slike od srednjega veka do 21. stoletja, kipe in še kaj. Primer je tragičen rezultat paragrafarstva ministrstva za pravosodje; opozorila in obvestila temu ministrstvu že desetletje romajo v koš. Skupaj s spletnimi prodajalci bi morali tovrstne goljufe, prodajalce in ocenjevalce, onemogočiti vsaj zaradi nenehnega ponavljanja podobnih goljufij. Tožilstvom se ne da ukvarjati s tovrstnimi zadevami in ob prijavah kriminalistov redno najdejo briljantne izgovore, da ne ukrepajo. Amatersko upodobljen Maksimirski park, ki naj bi ga sedemnajstletni dijak ustvaril kar tri leta pred prihodom na študij v Zagreb, je le vrh ledene gore cenilstva. Tožilstva ne zanima niti to, da je slikarjeva dedinja že pred leti obvestila pristojne slovenske organe, da kot nosilka avtorskih pravic nasprotuje amaterskim ocenam v deželi pod Alpami.
Prodajne galerije, ne vse, toda dovolj, da je senca na vseh, prosto tržijo karkoli, kakor nekakšen bolšji sejem. Ena izmed njih ima alibi s svojo lokacijo v nekdanji cvetličarni manj kot sto metrov od sedeža slovenske policije. Razstava, ki naj bi sredi septembra 2017 predstavila Zorana Mušiča, je sramota za Slovenijo, njene sodne cenilce, likovne kritike, nekritične medije. Nobena civilna iniciativa slikarjev se ne oglasi ob takšni razstavi. Društvu likovnih umetnikov ni mar za avtorske in sledne pravice. Profesorji likovnih in oblikovalskih akademij ali fakultet, ki predavajo o umetnosti, so vešči teoretičnih bravur. Avtentičnost potez in signatur kolegov in vzornikov na tržišču pa puščajo ob strani.
V dobi vizualnih komunikacij in perspektivnih kulturnih industrij je nujno, da javnosti v opozorilo pokažemo par osnovnih podob. Slovenski turisti, galeristi in udeleženci likovnih, arhitekturnih ali filmskih bienalov so že stali na Trgu sv. Marka v Benetkah. Bili so pred pročeljem cerkve, posvečene znanemu apostolu, ob zvoniku, ki spominja na piransko cerkev. Ostali naj pogledajo skoraj fotografsko natančno reprodukcijo vedute slikarja Canaletta (Giovanni Antonio Canal: rojen je bil in umrl je v Benetkah 1697–1768).
Beneška cerkev v originalu ali na slikah kaže razčlenjeno vhodno pročelje z nizom petih širših lokov in dvema robnima, če se omejimo zgolj na osnovni motiv pritličja. Nad njimi se niz petih lokov stopnjuje. Drugi niz krasijo zlato lesketajoči mozaiki, razen nad glavnim vhodom, kjer stojijo štirje kipi konj (replike, originali so v muzeju). Više in v ozadju se dvigajo številne zaobljene kupole. Pet glavnih kupol učinkuje, odvisno od dnevne svetlobe, kot valovanje bleščečih oblin ali kot senčni griči.
Zoran Mušič je vse do svoje smrti leta 2005 vsaj pol stoletja živel tudi v Benetkah. Oblike, barve, igro svetlobe in senc pročelja znamenite beneške cerkve je dobro poznal. Redno je cerkev upodabljal na svojih originalnih slikah ali risbah. Ne glede na obdobje svojega dela, ko je iskal svetlobne učinke z bolj ali manj abstraktnimi oblinami ali loki, ni nikoli napačno predstavil trojnega stopnjevanja lokov beneške stolnice. Reprodukcije slik, ki so na voljo na spletu ali v katalogih razstav v Sloveniji in Evropi, to potrjujejo.
Samozavestni galeristi v Ljubljani neki nepodpisani in nekakovostni akvarel neznane provenience razvrščajo med dela Zorana Mušiča. Sramotno.
***
Gojko Zupan, umetnostni zgodovinar.
------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
