Tiskane izdaje
Vprašanje je toliko bolj nujno, ker tudi v tistem delu javnosti, ki bi morala biti o zadevah le malce bolj poučena, vlada zmeda. Najprej gre za zmedo okoli poimenovanja Valonije. Eni govorijo o pokrajini, drugi o regiji, tretji pa se, zavedajoč se občutljivosti teh pojmov, raje kar izognejo in govorijo samo o Valoniji.
Belgija je kraljevina in federacija hkrati. Po šestih ustavno-državnih reformah se je po letu 1970 iz unitarne kraljevine spremenila v tako decentralizirano federacijo, ki ji ni para v mednarodni praksi.
Zvezno in deželno pravo
Znano je, da Belgijo sestavljata najprej dve poglavitni jezikovni skupnosti: flamska na severu in valonsko-frankofonska na jugu. Jezikovna in upravna meja poteka južno od Bruslja in tako spada svetovno znani kraj z zelo nefrancosko obliko – Waterloo – v valonsko-frankofonsko območje. Bolj točno v pokrajino Valonski Brabant in v deželo Valonijo. Deželo? Da, Flandrija, Valonija in veliki Bruselj so po ustavnih reformah pridobili celo dosti bolj avtonomen status, kot ga ima, denimo, Svobodna država Bavarska v Zvezni republiki Nemčiji. V Nemčiji kot vzorcu federalizma so pristojnosti zveznih dežel kar široke – na zunanjepolitičnem (ali vojaškem ali carinskem) področju pa veljajo izključne pristojnosti federacije (bunda – zveze). V Belgiji je danes vse to drugače. Zvezne dežele oziroma jezikovne skupnosti imajo pristojnosti tudi za sklepanje mednarodnih pogodb na tistih področjih, ki so jih dobila pod svoje okrilje po vseh šestih ustavnih reformah. Seveda gre najprej za vse pristojnosti, ki zadevajo jezik, kulturo, informiranje, šolstvo, vzgojo ipd. Vendar so si zvezne dežele izposlovale tudi pristojnost na področju zunanje trgovine. Tako Slovenija sklepa ločene trgovinske sporazume z Valonijo in Flandrijo. V Ljubljani delujeta ločeni gospodarski predstavništvi teh dveh belgijskih zveznih dežel, četudi sta (bili) naslonjeni na enotno državno veleposlaništvo (ki pa ga je Belgija nedavno zaprla).
Pa smo že bliže odgovoru na vprašanje, kako je to mogoče, da neka pokrajina ali regija v eni od držav članic EU lahko minira tako pomemben transatlantski gospodarsko-trgovinski sporazum. Belgijska federalna vlada potrebuje soglasje vseh treh dežel oziroma skupnosti (o zavidanja vrednem statusu nemško govoreče skupnosti bi veljalo spregovoriti temeljiteje in zunaj tega konteksta), če hoče sklepati s tujo državo kakršen koli gospodarsko-trgovinski sporazum. Zato brez soglasja ene od zveznih entitet osrednja federalna vlada v Bruslju ne more dati soglasja za podpis, denimo, sporazuma s Kanado (Ceta).
Že že, ampak mar zvezno pravo ni nad deželnim pravom? Mar zvezna vlada ali kak drugi zvezni organ nima pristojnosti, da razveljavi sklepe deželne vlade ali deželnega parlamenta? Saj to je tisto, da v Belgiji ni pravne hierarhije, ki velja za prvi pogoj delovanja vsakršne federacije. Obstajajo sicer pravosodno-politična telesa, ki preverjajo skladnost aktov deželnih vlad ali parlamentov z (zvezno) ustavo. Vendar na našem področju ni kaj storiti, ko pa spada zunanja trgovina v (pretežno) pristojnost zveznih dežel. Zvezna entiteta (dežela) torej lahko na tem področju svoje pristojnosti dokončno uveljavlja svoja stališča. In nihče v (zvezni) državi ne more teh stališč razveljaviti. Razen če ne bi razveljavil dosedanjih dosežkov v reformiranju (beri: federaliziranju) prej unitarne kraljevine.
Zanemarjeni problem
Dogodek pa (lahko) ima svojo močno težo za samo usodo enotnosti belgijske države. Po Evropi ponavadi omenjajo Združeno kraljestvo s Škotsko in Španijo s Katalonijo, ko gre za izrazita osamosvojitvena gibanja. Po nemarnem pa v tej zvezi prezrejo problem Belgije. Ali to pomeni, da se želi frankofonska dežela Valonija osamosvojiti od enotne Belgije? Ne, nasprotno: frankofonski del Belgije je precej enoten v težnji po ohranitvi skupne belgijske federacije. Tista entiteta, ki še naprej zahteva več pristojnosti zase, je dejansko Flandrija. Največja flamska stranka N-VA (Nova flamska zveza) ima celo v preambuli svojega strankarskega statuta postulat, po katerem se zavzema za neodvisno Flandrijo v Evropi. Iz frankofonskega juga letijo vsak dan jedke zbadljivke na naslov severnih flamskih sodržavljanov, ko jim po eni strani očitajo nezvestobo skupni državi, po drugi pa jim svetujejo, naj se vendar odločijo za referendum o osamosvojitvi. Zakaj? Absurd zgodbe je to, da se flamska politična elita v pretežnem delu zavzema za državno samostojnost, da pa javnomnenjske raziskave kažejo, da bi za kakšen politični korak v tej smeri težko zbrali (vsaj) polovico glasov.
S tem pa, ko se v južni »rdeči« Valoniji gredo na veliko splošne stavke in ko jim flamski del (na videz sicer nekako še enotnih) sindikatov ne sledi, dostavlja frankofonski jug flamskemu severu vedno nove argumente za njihovo, flamsko tezo o tem, da bi lahko obe samostojni državni entiteti lažje reševali vsaka svoje probleme, če bi bili samostojni državi. Torej če bi Belgijo spremenili v konfederacijo. S tole zadnjo in za dosedanjo belgijsko prakso nadvse nenavadno potezo Valonije pa dobiva Flandrija oziroma njeno politično vodstvo zelo dobrodošel dodaten in tehten argument za svoje trditve, da v tako dezorganizirani belgijski državi (šest parlamentov, šest vlad …) nima več smisla vztrajati pri skupnem življenju. Skratka, Valonija je napravila morda celo usoden korak v smeri dodatnega razkroja enotne belgijske države. Kajti danes dosti bolj bogata in industrijska Flandrija z obema rokama podpira sporazum Ceta, češ da bi njej in vsem v EU prinesel nove možnosti za gospodarski razvoj.
Konfederacija, da ali ne?
V vsakdanjem belgijskem političnem življenju gre debata o tem, ali je država po šestih ustavnih reformah zdaj dokončno dosegla najvišjo možno stopnjo avtonomije vseh jezikovno-kulturnih entitet ali pa je treba – kot to hoče uradna Flandrija – Belgijo preobraziti v konfederacijo. Seveda, vi bi od nas radi, da privolimo v konfederacijo, da bi se tako na najbolj preprost način izmuznili iz (enotne) belgijske države in pustili na cedilu tisti del Belgije, ki je v preteklosti dejansko zgradil eno najbolj bogatih in razvitih držav v Evropi. Takole približno zvenijo očitki »sebični« Flandriji oziroma njenim vodilnim politikom.
Iz Flandrije pa raje kaj dosti ne odgovarjajo na te očitke, ampak z dejanji vodijo belgijsko državo k spoznanju, da tako več ne gre naprej. Seveda gre v vsej zgodbi predvsem za težke milijarde evrov, ki jih centralna država iz Flandrije vsako leto preliva prek (za zdaj centraliziranega in zato tudi tako spornega) sistema socialnega zavarovanja. Flamci pravijo, da se nikakor ne odpovedujejo solidarnosti, da pa niso pripravljeni plačevati počitnic valonskim zdravnikom na Azurni obali. Skratka: germansko-flamski del očita latinsko-frankofonskemu, da razsipava skupno pridelane milijarde, ker ni pravega nadzora nad trošenjem denarja v zdravstveni blagajni. In podobno. Eni naj bi bili pridni in varčni, drugi pa naj bi bili leni in razsipni. (So vam kaj znana takšna prerekanja?)
Poimenujmo jo pravilno
Pa se povrnimo k izhodiščnemu vprašanju: kaj je (lahko) Valonija s tako neizmernimi pristojnostmi? Slovenci smo skozi vso zgodovino živeli podeljeni med avstrijske dežele (land). Samoumevno je, da današnje avstrijske in nemške zvezne dežele tako tudi poimenujemo. Ampak na zahodu imamo v soseščini tudi deželo Furlanijo - Julijsko krajino. V italijanščini se imenuje regione. V Belgiji zgodovinsko prevladujoča francoščina je belgijskem ustavnim reformatorjem narekovala, da so za novoustanovljene federalne enote vzeli preprosto pojem région. Vendar v nizozemščini uporabljajo zanjo besedo gewest (sorodna nemškemu pojmu Gebiet). Vsekakor pa za nas Valonija in Flandrija ne moreta biti niti pokrajini (saj vendar obe vsebujeta po več pokrajin) niti regiji, saj nam regija ne pomeni nič in vse mogoče hkrati. Za naš politični besednjak je v tem primeru edini ustrezni pojem dežela. Torej Dežela Valonija.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
