Tiskane izdaje
V senci različnih škandalov v visokem šolstvu ministrstvo praktično v legali pripravlja novelo zakona o visokem šolstvu, ki jo hoče po hitrem postopku spraviti skozi parlament in s tem še bolj zaostriti monopolno vlogo univerz ter čim bolj onemogočiti vse nove, drugačne, bolj prilagojene in učinkovite oblike visokošolskega izobraževanja.
Ker je zdaj v trendu, da »ne jamramo, ampak iščemo rešitve«, tudi predlagam nekaj konkretnih rešitev, na katerih naj temelji nova, a po normalni poti sprejeta zakonodaja.
1. V zvezi z visokošolskim izobraževanjem naj se ne uporablja samo pojem univerza, ker gre samo za en način povezovanja ustanov (verjamemo da kmalu samo tistih z univerzitetnimi programi), velik del tega sistema sestavljajo tudi samostojni visokošolski zavodi. V to izobraževanje spada manj kot 25 odstotkov populacije.
2. Ker smo tik pred informativnimi dnevi in vpisom, naj ministrstvo izda poziv dekanom, naj sprejmejo samo tiste študente ter v tiste programe in ravni, ki so jih sposobni zaključiti in ki jih zanimajo. S tutorskim sistemom naj zagotovijo osebne izobraževalne in karierne načrte (že ob vpisu in ne po dveh letih študija), da bodo vpisani študenti ob normalnem delu študij tudi končali. Skratka, gre za človeško in pedagoško poštenost do mladine in državljanov. Pri tem naj se ne sklicujejo na opravljeno maturo kot zadosten pogoj za univerzitetni študij, saj le-to konča 50 odstotkov srednješolcev.
3. Vpis na univerzitetne programe in magisterij naj bo dovoljen in omogočen samo tistim, ki imajo ustrezne intelektualne sposobnosti, to je do 25 odstotkov populacije, oziroma tistim, ki dosegajo standard okoli 25 točk na maturi. Za pridnost in prizadevanje je dovolj možnosti v vseživljenjskem izobraževanju.
Trenutno univerzitetne ustanove vpišejo 50 odstotkov populacije, potem pa jih polovico izločijo, saj zanje niso sposobni oziroma jih izvajajo neprimerno. Pripravljena novela pa bi rada v ta sistem posesala še več kot 12.000 študentov, ki ta čas študirajo v sodobnih in do posameznikov prilagojenih programov, in jih seveda večinoma izvrgla kot tistih 50 odstotkov omenjenih, saj če bi ti želeli, bi se že na začetku vpisali v take programe.
4. Ker je sistem višjega strokovnega šolstva v Sloveniji dobro razvit, mora država vanje usmeriti več študentov in hkrati spodbuditi razvoj visokega strokovnega šolstva, ki temelji na triletnem prvostopenjskem študiju, in ga postaviti na prave temelje. To pomeni tesno sodelovanje z okoljem ter vključevanje v proces izobraževanja ter usposabljanja domačih in tujih predavateljev, inštruktorjev in mentorjev iz prakse. Visoke strokovne šole ne sodijo v univerze, saj je ključna usmerjenost univerz vrhunsko razvojno raziskovalno delo in znanstvena odličnost, visokošolski strokovni kadri in študenti pa potrebujejo in želijo popolnoma drugačna znanja, veščine in kompetence za načrtovanje in izvedbo projektov v praksi. Tovrstne šole morajo biti tesno povezane s trgom, saj so sicer nesmiselne.
5. Vlada dr. Mira Cerarja, ki temelji na etičnosti, pravicah ipd., mora zagotoviti enakopravnost vseh državljanov, enake pogoje za pridobitev ustreznega izobraževanja ter uvesti osebne izobraževalne račune, iz katerih bodo študenti lahko namenili sredstva za svoje izobraževanje v ustanovah, ki so akreditirane v Sloveniji. Transparenten sistem mora temeljiti na pravici odgovornega posameznika, da sam razpolaga s sredstvi, ki mu jih je namenila skupnost za formalno in neformalno izobraževanje, in da si izbere ustrezno ustanovo, pri tem po potrebi doda svoja sredstva, ter si tako zagotovi vrhunski študij. Za zagotovitev tega pogoja ni potrebna nobena sprememba ustave, ker le-ta to zagotavlja, sedanja zakonodaja pa jo krši, saj sredstva dodeli le tistemu, ki se odloči za študij na ustanovi, ki jo določi ministrstvo, in diskriminira ter zanika odločbe mednarodno uveljavljene ustanove Nakvis in tudi vpis ustanov v lasten register. Tudi nov predlog financiranja omenja samo javne zavode, vse druge pa diskriminira.
Če je bojazen, da bodo nekatere ustanove ostale brez študentov, potem je to za sodobno družbo samo pozitivno. Študenti bodo izbrali zanimivejše programe in ustanove, in če jih sedanje ustanove ne bodo ponudile, bodo morale živeti od česa drugega. Vsako človeško življenje je enkratno in neponovljivo, zato nihče nima pravice trpati nekaj deset ali celo sto mladih v neki sistem, da preživi nekaj okorelih in dosmrtno zaščitenih kadrov. Tako kot za zdravstvo veljajo tudi za izobraževanje zelo visoka merila in kljub nenehnim napadom na slovensko zdravstvo je to sistem, ki ima izjemno visoke in dodelane kriterije in smrtnost podobno kot v EU, slovenski izobraževalni sistem pa neustrezno obravnava in pohabi več kot 50 odstotkov vpisanih študentov, zato ker ob vstopu ni nobene strokovne diagnoze, pozneje pa ni zagotovljenega kakovostnega učnega procesa, saj s študenti praviloma delajo predavatelji, ki nimajo ustrezne pedagoške izobrazbe. Neuspeh v šoli povzroči pri številnih hude travme ter posledično tudi poslabšanje zdravstvenega stanja in življenjskega statusa, da nizke samopodobe in nesamozavestnosti državljanov niti ne omenjam.
6. Sredstva, ki so namenjena izobraževanju posameznika, je treba strogo ločiti od sredstev, ki so namenjena za to, da nekdo lahko postane učni kader, in tako doseči, da strokovnjaki delujejo na osnovnem področju, v izobraževalnem procesu pa le tam in toliko, kjer imajo ustrezna znanja, predvsem pa veščine in kompetence. Učitelji, ki so že dolgo iz prakse, za polno delovno obveznost pa učijo po nekaj predmetov, nam morajo ostati v spominu kot del zgrešene slovenske šolske zgodovine.
Tako ne bo več dilem, koliko lahko kdo zasluži, saj bo dobil iz izobraževalnega denarja samo toliko, kot bo učil, drugo pa je stvar zaslužka v matični enoti, kjer opravlja svoje delo. Univerzitetne ustanove s svojo dejavnostjo ne smejo posegati v posle, za katere izobražujejo svoje diplomante, za visoke strokovne šole pa še posebno velja prepoved vseh produkcijskih dejavnosti, s katerimi povzročajo dumping na trgu. V javni interes in sodobno univerzo torej lahko sodijo le nekatere »klasične« discipline, vse tehnične in še posebno ekonomske pa na trg. Naj država proda ekonomsko fakulteto s stavbo vred zaposlenim in s tem denarjem uredi pomembne nacionalne univerzitetne institucije. Pa še več podobnih predlogov je mogoče podati.
Če bomo v izobraževalnem sistemu opravili te osnovne spremembe, ki so razumljive in logične za vsakega državljana, želijo pa si jih tudi na vseh »tržno« naravnanih fakultetah, potem bo to za seboj potegnilo temeljite strukturne spremembe in ustvarilo konkurenčni izobraževalni sistem. V takem sistemu univerze ne bodo tekmovale, katera bo 250. ali 400. na svetu, saj je zdaj nezanimivo vse, kar ni vsaj med prvih deset, ampak bodo vrhunske rezultate lahko dosegale fakultete in še bolj specializirane skupine, v katerih bodo najbolj bistri študenti in mentorji. Iz Slovenije in tujine.
Zavedati se je treba, da imamo v Sloveniji le okoli 20 odstotkov populacije oziroma na leto okoli 4000 študentov, ki so sposobni univerzitetnega študija, vrhunskih dosežkov pa verjetno še desetkrat manj. Višje- in visokošolsko strokovno izobraževanje pa sodi v konkretna okolja.
V tem smislu naj se pripravljajo usmeritve slovenskega visokošolskega izobraževalnega sistema v sodobnem svetu, kjer se učijo druge stvari na drugačen način in kjer s silo ni več mogoče zavreti sprememb. Ključni cilj terciarnega izobraževanja pa mora biti: vrhunsko izobraženi in kompetentni diplomanti na določeni ravni izobraževanja in področju delovanja.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Dr. Srečo Zakrajšek
proučevalec izobraževalnih sistemov in publicist
