Visokega šolstva ni več
čet, 21.01.2016, 09:00
Visokega šolstva ni več
Gmotni interesi pedagoških in znanstvenih delavcev se zlahka znajdejo v navzkrižju s poslanstvom univerze.

S primerom zlorabe izplačil dodatkov za stalno pripravljenost na nekaterih fakultetah Univerze v Ljubljani in sodnim epilogom v primeru kršitev na Univerzi na Primorskem se spet srečujemo z vprašanjem o odnosu med državo, družbo in univerzo kot eno pomembnejših ustanov sodobne zahodne civilizacije. Aktualni in pretekli dogodki nakazujejo, da znotraj univerzitetnih zidov ne gre zgolj za »napake«, kot javnost prepričujejo vodilni profesorji na fakultetah, vpletena ministra, nekdanji ministri in celo premier (vsi tudi univerzitetni profesorji), ampak za problem sistemske narave.

Univerzi je po izročilu pripisana posebna družbena vloga pri zagotavljanju javnega interesa. Izraz visoke stopnje zaupanja v samoorganizacijo, etiko in integriteto znanstvenikov in drugih članov univerzitetne skupnosti se kaže tudi v ustavno zagotovljeni avtonomiji. Univerzitetna skupnost naj bi uživala tako imenovano akademsko svobodo, kar naj bi jo obvarovalo pred zunanjimi interesi in tako omogočilo razvoj odličnosti raziskovanja in kakovosti študijskega procesa. Sestavljala naj bi jo intelektualna elita – skupnost, ki premika meje znanega, prenaša znanje na nove generacije in zavzema kritičen odnos do zunanjega sveta. Takšne ideje o univerzi so se oblikovale v različnih obdobjih zgodovine, predvsem v času, ko je študirala le peščica mladih, pretežno iz premožnejših družin.

Pozneje je z vlogo socialne emancipacije manj premožnih družbenih skupin univerza pridobila dodatno razsežnost javnega dobrega, a bila hkrati izpostavljena povečevanju števila študentov. Danes se na visokošolski študij vpiše že več kot polovica generacije. Zelo se je povečalo tudi število visokošolskih učiteljev. V takšnih razmerah se gmotni interesi pedagoških in znanstvenih delavcev zlahka znajdejo v navzkrižju s poslanstvom univerze. Zato se upravičeno lahko sprašujemo, ali gre pri množični univerzi še vedno za moralno superiorno ustanovo, osnovano na kolektivu plemenitih posameznikov, ki sledijo visokim etičnim standardom in ki kodeks medsebojnih odnosov utemeljujejo na zaslugah in znanstvenih dosežkih.

Šolski primer te dileme v praksi je postopno razvrednotenje doktorskega raziskovanja na nekaterih ljubljanskih fakultetah. Namreč pred kratkim je bilo razpisanih veliko več »izrednih« doktorskih mest ob delu(!), kot bi jih fakultetno osebje lahko ustrezno mentoriralo. Ni težko sklepati, da je bilo eno glavnih vodil za to početje polnjenje fakultetne blagajne. Žal na račun akademskih vrednot in napredka znanosti.

Kako naprej?

Moraliziranja in zgražanja je bilo v preteklih tednih veliko, a kako naprej? Brez temeljitega razmisleka o organizacijskem modelu univerze nabrž ne bo šlo. V sedanjem sistemu lahko identificiramo vsaj tri izhodišča za preoblikovanje:

Po načelu avtonomije bi morala biti prva na potezi univerzitetna skupnost. Z notranjim razmislekom, temeljito razpravo in artikulacijo lastne vizije univerze bi lahko dokazala, da je vredna zaupanja in posebnega statusa. Toda od vodilnih članov skupnosti odločnejših korakov v smeri večjih sprememb in vračanja integritete Univerzi ne moremo pričakovati. Kompromitirana akademska elita je že večkrat pokazala, da ne odstopa od pozicije moči in ustaljenih praks. Na to kažejo tudi intenzivna prizadevanja za minimiziranje pomena razkritih zlorab. Rektor, ki bi moral biti prvi skrbnik univerzitetne integritete, je odločno branil vpletene in preusmerjal pozornost na druge teme. Tudi v primeru nekdanje ministrice s fakultete za upravo je namesto obsodbe in ukrepanja ob nesorazmernih zaslužkih nekaterih profesorjev raje podvomil o Supervizorju, torej o instrumentu, ki je omogočil razkritje spornega ravnanja. Znotraj univerzitetne skupnosti se korenitejše spremembe lahko zgodijo le ob aktiviranju skupine, ki so jo predstavniki Visokošolskega sindikata Slovenije označili za »zdravo večino«. Mednje sodijo predvsem nevodilni, mlajši učitelji pa tudi kakšen ugleden izkušeni profesor in dekan. Ena od nakazanih rešitev gre v smeri neposrednih volitev vodstva, torej demokratizaciji organizacijske strukture fakultet. A pred tako imenovanim zdravim delom univerzitetnih učiteljev je pomembna ovira. Namreč ni zanemarljivo, da gre pri neustoličenih učiteljih pogosto za negotova pogodbena razmerja, materialno odvisnost od naklonjenosti vodstev ter ne nazadnje karierno odvisnost od akademskih avtoritet. Veliko hrabrosti in enotnosti bo potrebne za upor, predlog alternative in notranje očiščenje. K temu lahko pripomore tudi študentska skupnost, ki je sicer razpršena v širok spekter individualnih interesov in aspiracij ter zato vse bolj neodločna.

Druga možnost je vlada – glavni regulator visokošolskega sistema in prva poklicana za zagotovitev ustreznega delovanja državnih ustanov. Toda pri vlogi vlade naletimo na zagato. Namreč do zdaj so, razen redkih izjem, vsi ministri in državni sekretarji, pristojni za visoko šolstvo, prihajali iz vrst univerzitetnih profesorjev. V nekaj primerih je veljalo tudi nasprotno, torej da so vodilni na ministrstvu prej ali pozneje zasedali tudi vodilna mesta na univerzah. Sedanja ministrica je v več mandatih sodelovala v vodstvu ekonomske fakultete, bila prorektorica in celo predsedovala Svetu za akreditacijo pri agenciji za kakovost visokega šolstva. Morda tesnejše uzde državnega aparata sploh niso potrebne, če se znebimo prepričanja, da je za vodenje resorja nujno potreben visokošolski profesor. Z drugimi besedami, če se strinjamo, da je vladajoča univerzitetna »kasta« del problema, potem ne moremo pričakovati rešitve iz rok ministra, ki izhaja iz istih vrst.

Tretjo možnost je v devetdesetih letih nakazal vzhajajoč in ideološko občutljiv trend reformiranja visokega šolstva v slogu tako imenovanega novega upravljanja javnega sektorja oziroma prenašanja modela zagotavljanja kakovosti iz drugih področij v visoko šolstvo. Potreba po drugačni regulaciji je med vlade in univerze postavila agencije za kakovost. Z bolonjsko reformo je tudi Slovenija dobila Nacionalno agencijo za kakovost visokega šolstva. Morda je naključje, da je sedanji direktor agencije nekdanji prorektor, predsednica sveta agencije pa nekdanja rektorica Univerze v Ljubljani. Nobenemu sicer ne moremo pripisati odgovornosti za slabo stanje in neučinkovitost agencije, saj se je ta že v rokah njihovih predhodnikov, predvsem pa v kontekstu pomanjkanja odločne politike kakovosti, sprevrgla v uradniški stroj pod težo upravnih postopkov. Posledično je prispevek agencije h kakovosti visokega šolstva neznaten, kaj šele da bi zagotavljala integriteto in preglednost delovanja univerz.

Potreben je nov model

Kdorkoli bo v prihodnje krojil visokošolsko politiko, bo v upoštev moral vzeti širši kontekst. Visokega šolstva ni več, imamo množično visoko šolstvo. Profesorjev in znanstvenikov ne moremo brezpogojno obravnavati samo kot intelektualne avtoritete in moralno superiorno skupnost, ampak vse bolj tudi kot kolektiv belih ovratnikov, ki si prizadevajo za višje plače in zagotovljena delovna mesta. Potreben je nov model organizacije univerze in nove oblike zunanje regulacije.

Člani univerzitetne skupnosti naj z razpravo o prihodnosti lastne ustanove ter s predlogom reforme dokažejo, da si še zaslužijo avtonomijo in zaupanje družbe. Pri tem je glavni izziv premagovanje univerzitetne oligarhije in vzpostavitev pretočnosti na vodilnih mestih, torej vzpostavitev procesa akademske in upravljavske demokratizacije v ravnovesju s strateškimi usmeritvami.

Nujno je tudi tvorno sodelovanje z ministrstvom, vendar ga je pred tem treba odrešiti kompromitiranih funkcionarjev v konfliktu interesov, saj jim opravičila in vračanje denarja ne bodo povrnili verodostojnosti. Agencija za kakovost pa bo svojo vlogo spodbujanja dobrega delovanja univerz lahko opravila le ob ustreznem financiranju in debirokratizaciji skozi zakonske spremembe.

Najslabša alternativa je sprenevedanje in ohranjanje zatečenega stanja. Ta vodi v nadaljnjo dekadenco univerze in razpad sistema, kar upravičuje druge, radikalnejše reformne scenarije. Med njimi je tudi komercializacija študija, podjetjem podobna organizacija univerz in trgu podobna ureditev visokega šolstva.

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Dr. Klemen Miklavič
pridruženi raziskovalec na Centru za študij edukacijskih politik, zunanji sodelavec Sveta Evrope v visokem šolstvu     



Visokega šolstva ni več

Foto: Blaž Samec/Delo

Prijavi sovražni govor