Voda – dobrina za vsa živa bitja
tor, 22.03.2016, 09:00
Voda – dobrina za vsa živa bitja
Ob svetovnem dnevu voda: ohranjanje našega vodnega bogastva je izjemnega pomena.

Odgovornost kritičnega raziskovalca, posebno biologa in ekologa, je, da svoje znanje o naravi in okolju posreduje predvsem tistim, ki so poklicani, da družbeno odgovorno usmerjajo varovanje okolja. Dan voda je priložnost, da tudi širša javnost izve, kakšno je stanje, kaj nas in naravo čaka v prihodnje. 

Voda je zibelka življenja, vsa živa bitja so odvisna od nje. Je tekočina, v kateri se raztapljajo različne snovi, in prasnov, ki so jo častila in spoštovala vsa ljudstva. Velike civilizacije so nastale in se razvijale ob vodi, saj je vodno okolje največji življenjski prostor na planetu. Industrijska doba je ob napredku tehnike prinesla tudi uničujoče vplive na vodna okolja, snovi s kopnega in iz atmosfere se v vodi raztapljajo. 

Vodno bogastvo

Vodo pogosto razumemo le kot dobrino za človeštvo, in ne tudi kot življenjski prostor vodnih organizmov. Le 0,2 odstotka je celinske vode, od nje je človeštvo usodno odvisno. Slovenija je država, ki je z vodo bogato obdarjena. Kar 28.000 kilometrov vodotokov imamo, mnogi niso več naravni. Prvi je to zapisal že Valvasor v svoji znameniti Slavi Vojvodine Kranjske. Iz tega časa je tudi rek, da voda še za v čevelj ni dobra, in morda je mačehovski odnos do nje zato še danes živ. Reke smo v preteklosti celo preimenovali v odvodnike.

Velik del slovenskih vodotokov ima hudourniški značaj, večkrat na leto se spreminja gladina vode, kar je marsikje vzrok za poplavno nevarnost, ki je pogosto posledica človekovih posegov. Mednje sodijo izsekavanje gozda, hitri odtoki iz povirij, kanalizirane struge, stihijska gradnja na poplavnih ravnicah. 

Onesnaževanje voda in obremenjevanje vodnih teles

Vodna okolja onesnažujejo izpusti odpadnih vod iz industrije in naselij ter razpršeno onesnaženje z urbanih in kmetijskih površin. Čistimo le okrog 50 odstotkov vseh odpadnih voda. Slovenske reke imajo visoko samočistilno sposobnost, zato je stanje glede na stopnjo onesnaževanja razmeroma dobro. 

Drugače je pri jezerih, akumulacijah in rečnih zajezitvah, v katerih se voda zadržuje. Prevelika vsebnost organskih snovi povzroča pomanjkanje kisika in pogine organizmov, velika vsebnost hranil pa cvetenje (evtrofikacijo). Nevarna so cvetenja cianobakterij, ki izločajo mikrocistine, kancerogene snovi, ki lahko zaidejo tudi v pitno vodo. Po nekaterih raziskavah je pri nas tako obremenjenih kar 75 odstotkov stoječih vodnih teles. Nevarnost se lahko zmanjša z ustrezno rabo umetnih hranil in nepredelane gnojevke. Vir strupov so tudi usedline, pogosto v rečnih akumulacijah, zato je zelo pomembno, katere reke, in če sploh, lahko zajezimo. 

Organskemu onesnaženju je sledilo obdobje nevarnejšega kemijskega onesnaženja s pogini vodnih organizmov in vodami, neprimernimi za namene preskrbe s pitno vodo ali celo rekreacijo. Spoznali smo, da rek »voda se očisti, ko preteče sedem kamnov« ne velja več. Tudi pri nas smo imeli pogine rib, rakov, celotnega vodnega življa. Na videz čiste reke, potoki in celo izviri so postali nevarni. Spomnimo se »čistega in bistrega« izvira Krupe, ki je do odkritja nevarnih kancerogenih PCB zagotavljal pitno vodo Beli krajini. 

Danes poleg organskega in kemijskega onesnaženja še bolj vzbuja skrb obremenjevanje vodnega okolja, ki vključuje neprimerne gradnje vodnih objektov, kanaliziranje in reguliranje struge, energetsko izrabo in gradnjo velikih pregrad, preusmerjanje vodnih tokov, vnašanje tujerodnih vrst ipd. Skoraj vse našteto je tudi slovenska realnost. Zato je danes vrednotenje vodnega okolja bolj zahtevno. Ne govorimo več le o kakovosti vode, ampak o ekološkem stanju vodnih teles. Cilj je, da v vseh vodotokih dosežemo dobro ekološko stanje, razen v tistih, ko so bili močno preoblikovani. Takšne so velike regulirane reke v večjih mestih, kanalizirane struge za namene varstva pred poplavami ipd. V Evropi je hidromorfološko močno spremenjenih kar 40 odstotkov rek. 

Izzivi doma in po svetu

Zadnja leta so predmet številnih raziskav motilci endokrinega sistema (MES), nevarne snovi v vodah in posledično lahko tudi v kozarcu pitne vode. So biološko aktivne snovi, ki že v zelo nizkih koncentracijah motijo sintezo endogenih hormonov. Prek hrane in vode vplivajo na počutje in zdravje ljudi in bistveno spreminjajo združbe v vodah. Zmanjšujejo vrstno pestrost, številnost populacij v vodah, povečujejo pojavljanje rakavih obolenj pri ljudeh, zmanjšujejo razmnoževalno sposobnost, motijo razvoj imunskega in živčnega sistema ter vplivajo na razmerje spolov pri različnih vrstah. 

Obstoj teh snovi v vodah so potrdili v 80. letih. Skrbi podatek, da je v vodnem okolju 87.000 sintetičnih kemikalij potencialnih hormonskih motilcev. Viri so plastika, pesticidi, kozmetika, dodatki hrani, zato so MES globalni onesnaževalci. Celo z izpusti čiščenih vod v komunalnih čistilnih napravah prihajajo v okolje, saj se pri čiščenju odpadnih vod le delno ali pa sploh ne odstranijo. Vodni organizmi jih privzemajo neposredno iz vode in s prehranjevanjem. Človek jih dobi s pitjem kontaminirane vode, dihanjem kontaminiranega zraka in uživanjem kontaminirane hrane. 

Omenjena dejstva vzbujajo skrb. Raziskave so v zadnjih desetih letih potrdile, da so te snovi obsežen in izjemno kompleksen okoljski in zdravstveni problem tudi pri nas. Spijemo jih s kozarcem vode iz plastenke, plastenka na odlagališču pa je nov vir teh snovi za vodna okolja. 

Nič manjša nevarnost tudi za vodna okolja so tujerodne vrste, marsikje že invazivne. Ameriške postrvi smo naselili v slovenske vodotoke in zdesetkali populacijo potočne postrvi, azijske krapovce vlagamo, ker prinašajo dober posel, imamo tigraste komarje, katerih življenjski krog se začne v vodi. Ko smo pred leti »odkrili« školjko trikotničarko v Blejskem jezeru, so o tem govorili in pisali vsi mediji. Moje poročilo o dejanski nevarnosti te tujerodne školjke pa je ostalo v predalih ministrstva. 

Simbol svetovne vodne katastrofe je zanesljivo Aralsko jezero, do leta 1980 četrto največje jezero na svetu, danes le še desetina prvotnega jezera. Politična odločitev, da veliki reki Sir Darjo in Amu Darjo preusmerijo na bombažna polja, je bila smrtna obsodba ne le za jezero, ampak tudi za bogato ribiško kulturo domorodnih ljudstev Kazahstana in Uzbekistana. Večji pridelek pa le dobiček za korporacije. Ta primer nas opominja, kako lahko pohlep in sla po dobičku usodno zaznamujeta vodna okolja in človeško družbo. Ali smo se iz primera sploh kaj naučili? 

Sklepna misel

V času, ko se svet srečuje s pomanjkanjem kakovostne pitne vode in vojnami zanjo, ko je privatizacija vodnih virov dejstvo, je ohranjanje našega vodnega bogastva izjemnega pomena. Uporaba sodobnih kemijskih in mikrobioloških metod nas opozarja, da stanje ni optimalno.

Pogosto se sprašujem, kakšna sta okoljska miselnost in varovanje voda v Sloveniji. Ankete kažejo, da je 90 odstotkov prebivalcev zaskrbljenih za usodo planeta in pitno vodo v prihodnje. Realnost je precej drugačna. Kako sicer razumeti črne deponije, razlivanje gnojevke, pretirano rabo umetnih gnojil in zaščitnih sredstev, čezmerno rabo pitne vode, vnašanje tujerodnih vrst in nepotrebne nakupe vode v plastenkah, ko nam iz pipe teče kakovostna pitna voda? Kupovanje vode je le podpora svetovnih monopolistov, izkoriščevalcev vodnih virov v Afriki, Aziji in Južni Ameriki.

Potrebujemo dobro gospodarjenje z vodo in spoštovanje vodnih okolij. Splošno prevzeta mantra o trajnostnem razvoju je značilno sprenevedanje, da želimo dobro planetu. Zanima nas predvsem naše preživetje, sprašujemo se, ali bo dovolj kakovostne vode za zanamce in ne bo poplav in suš. Toda če ne bo naravnih voda, ne bo vodnih organizmov, če ne bo kakovostnih vodnih virov, tudi nas ne bo. Spoznati moramo, da smo glavni uničevalci vode mi sami in da sla po zaslužku tudi pri nas že trka na politična vrata. Razvoj tehnike, ki omogoča lagodno življenje, lahko vodi v nasilje nad naravo. Vse preveč je prepričanja, kaj vse zmoremo, in vse manj zavedanja, česa ne smemo storiti naravi. Naj se to zavedanje krepi in vsaj na dan voda se spomnimo, da smo iz vode. 


––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
dr. Mihael Jožef Toman
redni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda



Voda – dobrina za vsa živa bitja

Foto: Roman Šipić / Delo

Prijavi sovražni govor