Tiskane izdaje
Novembra 2012 je Izrael začel vojaško operacijo na območju Gaze imenovano Amud anan, kar bi lahko dobesedno prevedli kot Oblačni steber, čeprav se uradno ime v angleščini glasi: Obrambni steber. Pred nekaj dnevi smo začeli novo operacijo Mogočna skala, ki ji uradno pravijo Zaščitni greben. Obe imeni se zdita v svojem bistvu zelo obrambno. Kadar slišim imena vojaških operacij v Gazi – predvsem različice, namenjene mednarodni skupnosti –, se spomnim svoje službe vojaka v izraelski vojski, katere polno ime je (tako v hebrejščini kakor v prevodu): Izraelske obrambne sile (IDF).
Dogodki zadnjih dni so me zopet spomnili na nekaj, kar sem odkril med svojo vojaško službo, na razliko med etiko, ki jo predstavlja naziv Izraelske obrambne sile, in dejanskimi vojaškimi operacijami, ki smo jih izvajali na Zahodnem bregu. Uradno je bila naša naloga obrambna. Izvajali smo »preventivne« operacije, med drugim preventivo pred terorizmom. Toda s prijatelji smo hitro spoznali, da je beseda »preventiva« samo skupek akcij, med katerimi je bilo veliko ofenzivnih operacij. Takratni načelnik štaba in sedanji obrambni minister Bogie Jalon nam je naročil, naj »požgemo palestinsko zavednost«. V tem duhu smo sistematično zastraševali in kaznovali vse civilno prebivalstvo. Naše početje so utemeljevali s predpostavko, da se prebivalstvo ne bo več upiralo, če jih bomo v dovolj prizadeli, zatirali in prestrašili. Z drugimi besedami, prestrašena zavest je »požgana zavednost«.
Naloga: zmesti
Spet drugič smo »preprečevali« terorizem s skupinskim kaznovanjem nedolžnih Palestincev. Tako operacijo smo začeli po tem, ko je Palestinec umoril dekle iz naselbine Adora. Nekaj ur po umoru smo obkolili vas Tufah blizu naselbine Adora. Ves dan smo, drugo za drugo, šli v vsako posamezno hišo v vasi. Vdirali smo v hiše in poslali vse moške iz vasi na zaslišanje v tamkajšnjo šolo, ki je postala naš prostor za zasliševanje. Odkrili nismo ničesar, toda ko se zdaj spomnim za nazaj, to niti ni bil naš cilj. Z množičnimi aretacijami in vdiranjem v hiše smo zastraševali in »maščevali« skupnost v Adori. Razmišljali smo nekako takole: če bomo že zdaj kaznovali vse, jih bomo tako prestrašili, da se bodo bali kar koli storiti v prihodnje.
Rakete iz Gaze so v notranjosti Izraela ubile dva Izraelca. Ranjenih je bilo tudi nekaj civilistov. Tako strašljivo dejanje nima upravičenega razloga in ga tudi ne moremo upravičiti. Ogroža življenja moških, žensk in otrok v vsej državi. Toda izstrelitev nekaj raket ne spremeni vseh prebivalcev Gaze v legitimne tarče kolektivnega kaznovanja, prav tako kakor umor otroka ne bi smel spremeniti vseh prebivalcev Tufaha v legitimne tarče aretacij in naključnih preiskav. Še več, kljub našemu skupnemu žalovanju zaradi tragične izgube 18 izraelskih vojakov v operaciji na območju Gaze, nas te izgube ne bi smele oslabiti. Še vedno bi se morali podrejati pravilom vojskovanja. Zaradi izraelske operacije je bilo do zdaj ubitih že okoli 500 Palestincev, med njimi številni civilisti. V zadnjih dneh smo v imenu obrambe prizadeli palestinsko civilno prebivalstvo, ki je pod izraelskim nadzorom vse leto.
Nenehni nadzor
Tudi po razmejitvi leta 2005 še vedno skoraj do popolnosti nadzorujemo ozemeljske vode in zračni prostor Gaze, tamponske cone znotraj območja Gaze ter premike ljudi in blaga v in iz Gaze. Register prebivalstva Gaze nadzoruje Izrael, in če hoče nekdo pri 16. letih pridobiti osebno izkaznico, mora za odobritev zaprositi Izrael. To je seveda samo vrh ledene gore. Ena od značilnosti takšnega nadzora je opazna tudi v občasnih vojaških operacijah, ki ne škodijo samo paramilitaristični infrastrukturi, ampak tudi civilistom – moškim, ženskam in otrokom, ki živijo v Gazi.
Ta realnost nam ni bila vsiljena, ampak je rezultat vsakodnevne odločitve naših voditeljev, da ohranjajo nadzor nad palestinskimi ozemlji in prebivalstvom, ki tam živi. Posledice teh odločitev so mi dobro znane, ker sem kot vojak in poveljnik sodeloval pri njihovem uresničevanju. Naučil sem se, da zahteva ohranjanje takšnega nadzora nenehno uporabo sile. Naučil sem se, da je etično nemogoče desetletja na silo vsiljevati vladavino tuje oblasti nad milijoni prebivalci.
Označevanje nenehnih napadov na Gazo z obrambnimi imeni ne bo spremenilo narave teh operacij. Bistvena sprememba se bo zgodila na dan, ko se bo končala okupacija. V resnici je težko vedeti, ali bo s koncem okupacije prenehala grožnja mestom in naseljem v južnem Izraelu. Vemo pa, da se okupacija ni končala, in če se ne bo nič spremenilo, smo obsojeni, da bomo v letu ali dveh doživeli še eno krvavo operacijo podobno sedanji. Semantika ne bo spremenila realnosti, v kateri se Izrael ne le brani, ampak tudi napada. Ne samo v teh težkih dneh, ampak vsak dan. Namesto da to poskušamo razlagati in upravičevati, moramo delovati za spremembo. Zdaj so dnevi, ko moramo reči: Čas je za konec okupacije.
–––––
Jehuda Šaul je pehotni vojak in poveljnik v IDF ter ustanovni član NVO Breaking the Silence
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
