Vojna za prazen nič

Po petdesetih dneh se je vojna končala. Aleluja.

Na izraelski strani je umrlo 71 ljudi, med njimi je bilo 66 vojakov in en otrok.

Na palestinski strani je umrlo 2143 ljudi, med njimi je bilo 577 otrok, 263 žensk in 102 starostnika, 11.230 ljudi je bilo ranjenih. Uničenih je bilo 10.800 zgradb, delno uničenih jih je bilo 8000. Poškodovanih je bilo 40.000 stavb, od tega 277 šol, 10 bolnišnic, 70 džamij in dve cerkvi. Ustreljenih je bilo 12 demonstrantov na Zahodnem bregu, predvsem otrok.

Zakaj smo se torej vojskovali? Če sem popolnoma odkrit: za prazen nič. Nobena stran ni hotela vojne, nobena stran je ni začela, zgodila se je sama od sebe.

Ponovimo torej, kaj se je zgodilo, preden bomo pozabili na vse skupaj.

Mlada Arabca sta ugrabila tri mlade izraelske študente religije nedaleč od Hebrona, mesta na Zahodnem bregu. Ugrabitelja sta bila pripadnika Hamasa, vendar sta se sama odločila za ugrabitev. Svoje ujetnike sta hotela zamenjati za palestinske zapornike. Vsi palestinski borci si namreč zdaj prizadevajo predvsem za osvoboditev zapornikov.

Ugrabitelja sta se podviga lotila zelo amatersko, zato se je njun načrt izjalovil že na začetku. Ko je eden od študentov uporabil mobilni telefon, sta se prestrašila in postrelila talce. Ves Izrael je zagnal vik in krik, ugrabiteljev pa niso našli vse do danes.

Izraelske varnostne sile so dogodek izkoristile za uresničitev vnaprej pripravljenega načrta. Aretirale so vse znane Hamasove aktiviste na Zahodnem bregu in vse nekdanje zapornike, ki so jih pred tem izpustile zaradi dogovora, na podlagi katerega je bil osvobojen izraelski talec Gilad Šalit. Hamas je odločitev razumel kot kršitev dogovora.

Hamasovo vodstvo v Gazi ni moglo stati križem rok, če so zaprli njihove sobojevnike na Zahodnem bregu. Odzvalo se je tako, da je izstrelilo rakete na izraelska mesta in vasi. Tudi izraelska vlada ni mogla stati križem rok, če so začele padati rakete po izraelskih mestih in vaseh. Odzvala se je tako, da je zasula Gazo z bombami iz zraka.

Tako se je začel ples smrti in uničevanja. Vojno je bilo treba nekako upravičiti.

Hamas je nato storil nekaj, kar je bilo po mojem mnenju velika napaka. Podzemne rove, ki jih je zgradil pod obmejno ograjo, je začel uporabljati za napade na Izrael. Izraelci so se nenadoma zavedli nevarnosti, ki jo je vojska do tedaj očitno podcenjevala. Vojna za prazen nič je dobila svoj namen: postala je vojna proti »terorističnim rovom«, zato so v Gazo poslali 80.000 vojakov, da bi jih odkrili in uničili. Potem ko so vojaki uničili vse odkrite rove, so lahko samo še postavali naokoli in tako postali premične tarče za Hamas.

Naslednji pričakovani korak bi bila osvojitev celotnega območja Gaze, dolgega približno 45 kilometrov in širokega povprečno 6 kilometrov, v katerem živi približno 1,8 milijona ljudi. Območje je štirikrat večje od Manhattna in ima podobno število prebivalcev.

Toda izraelska vojska ni bila navdušena nad tem, da bi že tretjič osvojila Gazo (po letu 1956 in 1967). Ko jo je drugič zapustila, so vojaki prepevali: »Zbogom Gaza, upamo, da te nikoli več ne vidimo!« Če bi se vojska odločila za napad na Gazo, bi imela predvidoma zelo veliko žrtev, precej več, kakor bi jih bila izraelska družba kljub močnim domoljubnim občutkom pripravljena sprejeti.

Vojna se je spremenila v orgijo ubijanja in uničevanja, obe strani sta »plesali krvavi ples« ter blagoslavljali vsako bombo in izstrelek, ne da bi za trenutek pomislili na trpljenje, ki ga povzročata ljudem na drugi strani. In še vedno brez kakršnega koli uresničljivega cilja.

Če je imel Clausewitz prav, ko je rekel, da je vojna samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, bi morala vsaka vojna imeti jasen politični cilj.

Hamas je imel jasen in preprost cilj: odpraviti blokado Gaze.

Izrael ni imel nikakršnega cilja. Benjamin Netanjahu je svoj cilj opredelil kot »zatišje za zatišje«. Toda to smo že imeli, preden se je začela vojna. Nekateri njegovi ministri so zahtevali, naj gre Izrael »do konca« in zasede celotno območje Gaze. Vodstvo vojske je temu nasprotovalo in nihče ne more bojevati vojne, če se z njo ne strinjajo vojaški poveljniki. Zato so vsi samo stali na mestu in čakali na Godota.

Zakaj se nam je uspelo dogovoriti o končnem sporazumu o prekinitvi ognja?

Obe strani sta bili izčrpani, kaplja čez rob pa je bilo trpljenje prebivalcev v naselbinah okoli območja Gaze, ki jim pravijo »ovojnica Gaze«. Zaradi nenehnega obstreljevanja z raketami kratkega dosega in celo topniškega obstreljevanja so se prebivalci, predvsem člani kibucev, začeli potihoma umikati na varnejša območja.

To je bilo skoraj bogoskrunsko. Eden od mitov, na katerih so ustanovili Izrael, je bil tudi ta, da so med vojno leta 1948, ko se je rodila moderna izraelska država, arabski vaščani bežali, kadar je vojska streljala nanje, prebivalci naših naselbin pa so odločno stali na zemlji, tudi če so se znašli v peklenskem ognju.

To ni bilo popolnoma res. Več prebivalcev kibucev so evakuirali po naročilu vojske, ko jih vojaki niso več mogli varovati. V več drugih kibucih so izselili ženske in otroke, moški pa so morali ostati in se bojevati skupaj z vojaki. Toda na splošno se ljudje niso izseljevali iz izraelskih naselbin, ampak so ostajali v svojih domovih in se bojevali.

Toda leta 1948 je šlo za etnično vojno za ozemlje. Območja, ki so jih prebivalci zapustili, so bila za vedno izgubljena (ali vsaj do naslednje vojne). Tokrat je šlo za drugačno logiko.

Življenje v »ovojnici« je postalo neznosno. Sirene je bilo slišati večkrat na uro, vsi pa so imeli samo 15 sekund za to, da so poiskali varno zavetje. Ljudje so začeli glasno govoriti o evakuaciji. Več sto družin se je izselilo. Mita ni nihče več omenjal in vlada je bila prisiljena organizirati množično preseljevanje. Takšne razmere niso bile prav nič podobne zmagi.

Palestince je čakal težak preizkus. Približno 400.000 ljudi je moralo zapustiti svoje domove. Cele družine so se zatekle v stavbe OZN, več družin se je stiskalo v eni sobi ali v kotu dvorišča brez elektrike in z zelo malo vode, matere so imele ob sebi šest, sedem ali osem otrok.

(Poskusite si predstavljati, kaj to pomeni: revna ali bogata družina mora zapustiti svoj dom v nekaj minutah, s sabo ne more vzeti ničesar - ne oblek, ne denarja, ne družinskih albumov -, samo hitro mora pograbiti otroke in zbežati ter opazovati, kako se za njimi ruši njihova hiša. Vse, kar so pridobili v svojem življenju, in vsi spomini so bili uničeni v nekaj sekundah. Mladi moški so že zdavnaj izginili in živeli v skrivnih rovih, v katerih so se pripravljali za ključni spopad.)

Zdi se skoraj čudežno, da je Hamasovo vodstvo in poveljniška struktura sploh delovala v takšnih razmerah. Prenašali so ukaze od skrivnih voditeljev do skrivnih celic ter ohranjali stike z voditelji po svetu in med različnimi organizacijami, medtem ko so vohunska brezpilotna letala krožila nad njihovimi glavami in ubila vsakega civilnega voditelja ali vojaškega poveljnika, ki so ga odkrila.

Po akciji, v kateri so nameravali ubiti Hamasovega vrhovnega vojaškega poveljnika Mohameda Deifa (ne vemo, ali je akcija uspela ali ne), je Hamas začel streljati ovaduhe, brez katerih takšne akcije niso več mogoče (ko sem bil tudi sam mlad terorist, smo ravnali enako).

Toda kljub izjemni spretnosti in iznajdljivosti Hamas ni mogel večno vztrajati v takšnih razmerah. Njegove obsežne zaloge raket in topovskega streliva so počasi kopnele. Tudi Hamas je hotel končati vojno.

Kakšen je bil torej rezultat? Očitno neodločen. Toda kot sem že večkrat povedal: če majhna odporniška organizacija doseže neodločen rezultat proti enemu najmogočnejših vojaških strojev na svetu, ima gotovo dovolj razlogov za proslavljanje - to se je tudi zgodilo prejšnji ponedeljek, petdeseti dan vojne za prazen nič.

Kaj sta obe strani izgubili?

Palestinci so utrpeli velikansko materialno škodo. Več tisoč domov je bilo uničenih, da bi zlomili voljo ljudi; pri uničevanju nekaterih so se izgovarjali z zelo slabimi izgovori, pri uničevanju drugih se niso niti trudili z njimi. V zadnjih dneh vojne je letalstvo sistematično uničevalo razkošne visoke stavbe v središču Gaze.

Tudi človeških žrtev je bilo med Palestinci izjemno veliko. Izraelci za njimi niso točili solz. Med Izraelci je bilo žrtev razmeroma malo, tudi materialna škoda ni bila velika. Gospodarska škoda je bila precejšnja, vendar še vedno dovolj nizka, da ni tako zelo škodila gospodarstvu. Upoštevati bi morali predvsem nevidno škodo.

Ugled Izraela v svetu je čedalje slabši. Milijoni ljudi po vsem svetu so vsak dan videli, kaj se dogaja v Gazi, in zavedno ali nezavedno spremenili svoje mnenje o Izraelu. Za mnoge je pogumna majhna država postala surova pošast.

Antisemitizem se menda nevarno širi. Izrael trdi, da je nacionalna država Judov, zato večina Judov brani Izrael in čuti pripadnost tej državi. Nov bes, usmerjen proti Izraelu, včasih spominja na stari antisemitizem in včasih je res tako.

Ne vemo, koliko Judov se bo priselilo v Izrael prav zaradi antisemitizma. Prav tako ne vemo, koliko Izraelcev se bo zaradi nenehne vojne preselilo iz Izraela v Nemčijo, ZDA ali Kanado.
Večkrat se nam zgodi, da spregledamo najnevarnejši vidik takšnega procesa. V Gazi se kopiči izjemno sovraštvo. Koliko otrok, ki smo jih videli z njihovimi materami bežati iz njihovih domov, bo jutri zraslo v »teroriste«?

Več milijonov otrok po arabskem svetu si vsak dan ogleduje podobe, ki jih v njihove domove prinaša Al Džazira, in vsi postajajo zagrenjeni sovražniki Izraela. Al Džazira je svetovna sila. Njena izdaja v angleškem jeziku poskuša biti zmerna, njena arabska izdaja pa ne pozna nobenih zavor − njena poročila so nenehno prikazovala srce parajoče podobe iz Gaze, ubite otroke in uničene domove.

Po drugi strani se je končalo več generacij staro sovraštvo arabskih vlad do Izraela. Egipt, Saudska Arabija in vse zalivske države (razen Katarja) zdaj odkrito sodelujejo z Izraelom. Nam lahko takšno sodelovanje koristi tudi v prihodnje? Lahko, če si bo naša vlada res želela miru.

V Izraelu nizkoten in očiten fašizem dviga svojo odvratno glavo. »Smrt Arabcem« in »smrt levičarjem« sta postala splošno priznana bojna krika. Upajmo, da bo vsaj nekaj takšnih občutkov izginilo, vendar jih bo nekaj prav gotovo ostalo in postalo sestavni del našega življenja.

Netanjahujeva osebna usoda ni popolnoma jasna. Med vojno je bil čedalje bolj priljubljen, zdaj njegova priljubljenost hitro pada. Ni dovolj samo govoriti o zmagi. Zmago je treba videti. Če se le da, brez mikroskopa.

Vojna je povezana z močjo. Resničnost na bojišču se na splošno odraža v političnih rezultatih. Če se bitka konča neodločeno, je tudi politični rezultat neodločen.

Ko je pred davnimi časi epirski kralj Pir proslavljal podobno zmago, je izjavil: »Še ena takšna zmaga nas bo popolnoma uničila!«

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.