Volja ljudstev in prihodnost Unije – 2. del*

Vsaj en razlog obstaja, zaradi katerega smo Grkom lahko hvaležni, ker so na svojem referendumu do konca razgalili funkcionalni paradoks Evropske unije, ki je v tem, da v večnacionalnih zvezah ni mogoče odločati z večino in mimo volje ljudstev. Ustvarjanje iluzije, da je odločanje v EU demokratično, tudi če za odločitvami ni jasne volje držav članic, se je z odločitvijo Grkov vrnilo kot bumerang. To še posebno velja za skupino držav s skupno valuto evrom, ki stojijo na enem samem stebru, finančnem, na njem pa ne stoji zgolj ogromna platforma ekonomsko-monetarnih logik in pravil, ampak predvsem človeških življenj in usod narodov. Grški poduk ni nov, cela vrsta večnacionalnih držav je razpadla zaradi nepomirljivega nasprotja med nacionalnimi suverenostmi in demokratičnim načelom odločanja večine, zaradi katerega večji narodi svojo voljo lahko vsiljujejo manjšim. Sovjetska zveza, Jugoslavija in tudi Češkoslovaška so razpadle hkrati s prvimi demokratičnimi volitvami preprosto zato, ker si vsak narod želi, da o svoji usodi odloča sam. Demokracija je, skratka, lepa in učinkovita, dokler deluje v okviru nacionalnih držav, ko pa se v državi ali zvezi, kakršna je EU postavi vprašanje odločanja med več narodi, nastane velik problem. Ravno zato je bila v prvem delu tega članka pred letom in pol zapisana na videz drzna trditev, da je prav volja ljudstev čer, mimo katere EU v prihodnosti ne bo mogla zapluti brez resnih reform in sprememb in ne da bi pri tem tvegala razpad. Grki so na svojem referendumu potrdili prav to; smo narod in suvereno lahko odločamo o svoji usodi, čeprav v lastno škodo. Težava pa seveda je, da njihova odločitev ne bo brez posledic za druge narode, ki so v EU ali imajo evro in imajo prav tako pravico, da v isti zadevi odločijo drugače kot Grki. Če bi o usodi Grčije na referendumu odločala celotna EU, z demokratično večino po načelu en državljan EU en glas, bi bilo seveda vse drugače, v vseh takih merjenjih moči bi večino vselej imeli najštevilnejši narodi oziroma interesne naveze med njimi. Morda je ravno zato veliki Henrik Ibsen v svojih premislekih o demokraciji prepričano zatrdil: »Manjšina nima vedno prav, ampak večina nima prav nikoli.«

Nevzdržnost odločanja znotraj EU

Prihodnost Evrope je skratka ujeta v sila preprost paradoks, ki je bil desetletja pometen pod preprogo in zanikan, prekrivan pa je bil z birokratskimi akrobacijami, ki so predpisovale obvezne dolžine in oblike sadja, zelenjave in varčnih žarnic. Z nevzdržnostjo odločanja znotraj EU pa se že od solidnega poskusa z dokumentom Pogodba o Ustavi za Evropo iz leta 2004 ni resno ukvarjal pravzaprav nihče. To so dejstva, s katerimi se EU na tej stopnji razvoja očitno še ni sposobna spopadati, kdor pa soočanj z dejstvi ni sposoben, se dejstva soočijo z njim. Ta preprosta Churchillova modrost preganja EU že vse od dne, ko je prav Churchill v svojem govoru na Univerzi v Zürichu leta 1946 prvi omenil projekt Združenih držav Evrope in v njem razkril ključni pogoj za uspeh: »Zgradba Združenih držav Evrope naj bo takšna, da bo v njej moč posameznih držav manj pomembna. Majhni narodi bodo upoštevani enako kot veliki, svojo čast si bodo priborili s prizadevanji za skupno stvar«. Kot vidimo, pa temu idealu danes nismo veliko bliže, kot smo bili v Churchillovih časih.

Prenormirana skupnost prenormiranih držav

V tem smislu so lahko razumljive frustracije evropskega uradništva, ki v nezmožnosti iskanja zares pomembnih političnih rešitev za napredek EU proizvaja kupe nepotrebnih predpisov, zaradi katerih je EU postala prenormirana skupnost že tako prenormiranih držav, v katerih je natanko predpisano že skoraj vse, od reje krav do odlaganja smeti in oblike jogurtovih lončkov. Ko pa se ena sama članica odloči, da zavrne predloge EU, se mogočna zveza zatrese v temeljih in zadonijo fanfare sodnega dne. Pri tem ni največji problem, da ne vemo, kako naprej, huje je, da ne vemo niti, kako nazaj. In tako kot je svojčas rekel Freud, da je tudi cigara včasih samo cigara, je tudi odločitev Grkov hočeš nočeš samo odločitev članice EU, povsem legitimna, povsem legalna in povsem v okvirih temeljnih načel, na katerih je nastala in deluje EU. Enako velja za referendum, s katerim so Francozi in Nizozemci leta 2005 s prepričljivo večino zavrnili potrditev Pogodbe o Ustavi za Evropo in najbrž preprečili prvi velik korak na poti k Churchillovi viziji Združenih držav Evrope.

Združeni bolj, kot se zavedamo

Ko je bil Cicero leta 64 pr. n. š. v volilni kampanji za senatorja, mu je njegov neizmerno zviti brat Quintus, ki je bil nekakšen predhodnik velikega Machiavellija, svetoval, kako naj v tistem prelomnem letu za Rim zmaga in se povzpne do vzvodov odločanja: »Obljubi vsakomur vse, glej jim v oči in jim laži, širi veselje in optimizem. Po volitvah boš nekaj obljub izpolnil, še zlasti tiste, ki ustrezajo tebi.« Podobnost aktualne grške zgodbe s temi antičnimi nauki nikakor ni naključna, je pa njen poduk daleč nad banalnostjo razprav na ravni ljudskega pregovora »Kdor ne dela, naj ne je«. Navsezadnje smo na tej evropski ladji združeni bolj, kot si morda mislimo, in vsekakor bolj, kot se tega zavedamo. O cenenih političnih zmerjanjih na temo levih in desnih skrajnežev, konservativcev in komunistov, pa je v jedrnati misli svoje povedal nestor slovenske literature, Boris Pahor: »Malora, mar smo komunizem odpravili zato, da bodo ljudje zdaj živeli s 400 evri na mesec?«

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

* Prvi del članka je bil v Delu objavljen 31. decembra 2013.

––––––

Članek je objavljen tudi v angleškem jeziku.