Tiskane izdaje
Oktobra lani je angleška kraljica začela tvitati. Tvita sam papež Frančišek pa tudi Vatikan kot institucija. V zadnji ameriški predsedniški kampanji je pomembno vlogo odigral twitter, pri naslednji bo še večjo, ocenjujejo analitiki. Arabska pomlad si je pomagala s facebookom in tviti, podobno velja tudi za ostala protestniška gibanja po svetu.
Twitter, ta specifični medij, porojen iz duha interneta, tviterašem – to so seveda tudi medijske hiše in institucije (ob protestih pred dvema letoma je pri nas začela tvitati tudi policija) – in njihovim sledilcem omogoča, da v javni prostor intervenirajo z največ 140 znaki. V nekaj letih je postal pomemben del političnega in zabavnega sveta. Postal je nekakšen javni medij.
Že od njegovega nastanka se postavlja vprašanje, kakšne vrste medij je, kakšen tip informacij v tej zamejeni obliki lahko sploh posreduje. Zdaj vemo, da je zelo primeren za prenašanje najaktualnejših novic (od nesreč do ustoličenja papeža), lahko nas z linki tudi napoti na strani, kjer je neki problem obravnavan širše in temeljiteje. Poleg tega omogoča duhovite replike in pripombe, ki začinijo neko izmenjavo.
Vsaj v primeru Slovenije se je tako pogosto izkazal tudi kot medij za pikre, včasih žaljive odzive na aktualne fenomene, dogodke in osebe pri nas – s svojimi zašiljenimi tviti medije in javnost pogosto vznemirja sam prvak opozicije.
Čivkanje na robu
Prejšnji teden nam je odstop sodnika Andreja Barage zaradi neprimernih tvitov na račun nekdanje predsednice vlade pokazal vsaj to, da oglašanje po twitterju ni zasebno čvekanje, ampak vselej neka intervencija v javni prostor. Izgovarjanje na to, da ima človek kot državljan pravico do izražanja lastnega mnenja, je torej tu naletelo na svojo mejo. Z drugimi besedami, državljan, ki opravlja vidno javno funkcijo – ki ima, denimo, sodniški mandat –, se v svojih javnih intervencijah ne more preprosto znebiti sodniške vloge, saj je ta vtkana tudi v njegovo zasebnost.
V Sloveniji imamo s tem, kaj je javni prostor in kaj pritiče javnim osebam, že od nekdaj problem. Videz uglajene, artikulirane javne podobe šteje, z videzom civilizirane debate izpričamo vsaj to, da spoštujemo sfero javnosti in da nam ni vseeno za njene standarde.
Parlamentarne debate so prepogosto pokazale, da politikom manjka minimalni občutek za takšen videz, predvsem pa naši parlamentarci pogosto ne ločijo med humorjem in preprostimi žaljivkami. Prav tako številnim nosilcem političnih funkcij ni jasno, da so predstavniki svojih javnih vlog tudi v svoji zasebnosti in da to, kar počnejo kot zasebniki, vselej meče (dobro ali slabo) luč na njihovo javno delovanje. Podobno velja za javne institucije – pri kulturnih je, denimo, problem, katero komercialno dejavnost lahko spustijo v svoje prostore, ne da bi škodovale svojemu ugledu.
Poplava narcisizma
A resnici na ljubo je z družabnimi omrežji postala ločnica med javnim in zasebnim precej majava. Še posebno na facebooku, ki je nekakšna odprta knjiga posameznika, s katero se predstavlja in povezuje z drugimi pripadniki tega socialnega omrežja (torej tistimi, ki jih izbere za prijatelje), je ta razmejitev dodobra zabrisana. Ne gre le za to, da je stran na facebooku vselej konstrukcija lastne osebnosti, s katero se posameznik predstavlja svoji facebook javnosti, ampak gre predvsem za to, da prostor javnega zavzame privatnost posameznikov – slavno všečkanje je prav takšen znak privatizacije javnega.
Če namreč javno vsaj od razsvetljenstva pomeni, da je sam izbor teme in način njene obravnave tisto, kar vsaj v načelu zadeva javni interes (od političnega do umetniško-zabavnega), pa na facebooku prevladuje izmenjevanje osebnih preferenc in zasebnih pogledov na vse mogoče teme. Seveda se lahko tudi med prijatelji na facebooku razvije čisto prava razprava o pomembni temi javnega značaja, a je njena javna razsežnost zamejena prav s to osnovno potezo, da daje prednost interesom posameznika. Če je na začetku moderne, z razsvetljenstvom, veljalo, da je moč argumenta ključna, medtem ko je posameznik, ki ga izreka, nebistven, pa facebook daje glavno vlogo prav posamezniku, ki izreka, karkoli mu pač paše.
Takšen značaj socialnih omrežij kaže predvsem na to, da se je spremenilo samo javno, ki je zdaj – kot izpeljujejo mnogi teoretiki – postalo poligon za oglaševanje in razglašanje (neštetih) zasebnosti.
Logika delovanja twitterja se zdi vseeno nekoliko drugačna. Že njegova masovna uporaba s strani politikov, televizije in časopisnih hiš kaže, da gre za medij, v katerem obstaja vsaj možnost, da v javnost pridejo informacije, ki imajo javni značaj.
Problem twitterja se kaže drugje. Sodnik Baraga se je ob zadnjem tviteraškem zapletu skliceval na to, da ima pravico do lastnega mnenja. Kar je verjetno želel reči, je, da javna osebnost lahko deli svoj pogled na določeno problematiko, da intelektualec lahko opozori na nekaj, kar vidi kot družbeni problem.
Temu bi težko oporekali, obenem pa je treba poudariti, da twitter ravno ni medij, ustvarjen za razgrnitev pogleda, ni medij za izpeljavo argumenta. V tem pomenu mu manjka ključna razsežnost javnega, ki namesto enopovednih medklicev (torej čivkov) vendarle terja razdelano stališče.
Mnenje ni misel
Prav tako je v Baragovi izjavi pomenljiva uporaba besede »mnenje«. Danes vseskozi poslušamo o tem, da ima lahko vsakdo lahko svoje mnenje, da lahko vsakdo deli svoje mnenje ipd. Da, res je, a v tem je tudi največji problem. Že Platon je vedel, da je mnenje doksa – torej prepričanje, drža, ki ni odprta mišljenju. Lep primer so borci proti istospolnim staršem, ki ne le, da ne poslušajo argumentov nobene stroke, ampak celo prirejajo rezultate raziskav svojim ozkim pogledom na zadevno problematiko.
Doksa reproducira neko zasebno držo, zasebno govorico. Ideja argumentirane debate pa je, da je človek sposoben iti prek svoje dokse, prek omejenega sveta lastnega narcisizma, in neki problem premisliti širše: s stališča javnega interesa ali s stališča skupnega dobrega. Še pred sto leti je večina (tudi večina žensk) menila, da ženske nimajo kaj iskati na univerzah, danes pa je pravica žensk do visoke izobrazbe eden od osnovnih civilizacijskih dosežkov (na žalost še ne po vsem svetu).
Če torej živimo v družbi, kjer ima vsak svoje mnenje, to pomeni zgolj to, da demokratična skupnost tolerira tudi odzvanjanje neumnosti in pogosto tudi laži ter žaljivk. K zniževanju standardov javnega prispevajo tudi nekateri mediji, predvsem televizijski. Ameriški levičarski filozof Noam Chomsky je nekoč dejal, da se televizijskih debat ne udeležuje iz preprostega razloga: ker dajo za repliko na razpolago 15 sekund, v tem času pa človek lahko le bruha udarne slogane, ne more pa razviti misli ali argumenta.
Pogosto slišimo, da je danes naša zasebnost vse bolj ogrožena, saj je vse, kar storimo in rečemo, dostopno obveščevalnim organizacijam, ki zabeležijo vsak naš klic, tvit, nakup. A pravi problem je nasprotno ta, da je danes še najbolj ogrožen javni prostor.
Res je, da twitter in tvitanje ne pomeni glavne grožnje javnemu prostoru, a hkrati vemo tudi, da ga ne bo mogel rešiti.
Jela Krečič
