Tiskane izdaje
Nekoč smo imeli enega boljših zdravstvenih sistemov, ki je bil solidaren in pošten do velike večine državljanov, v zadnjem obdobju pa ta sistem nazaduje, lahko bi celo rekli, da razpada. Eden od znanilcev tega razpada je dejstvo, da imamo zdravstveni delavci vse manj časa za svoje osnovno poslanstvo, za delo s pacienti. Kot zdravnik z več kot 30 leti izkušenj na »prvi bojni črti« – v splošni, družinski in urgentni medicini in hkrati kot direktor zdravstvenega doma – dobro poznam organizacijske in politične poti in stranpoti slovenskega zdravstva, zlasti na primarnem nivoju. Napisano je povzetek mnenj in izkušenj mnogih slovenskih družinskih zdravnikov in zdravnic. Izraz zdravstveni delavec bom uporabil za vse, ki v zdravstvu delamo s pacienti (zdravniki, medicinske sestre, reševalci …). Izraz pacienti uporabljam za bolnike, poškodovance in vse druge, ki iščejo pomoč pri zdravniku.
Namesto pomoči – breme
Vse izrazitejši je vtis, da so številne aktivnosti Ministrstva za zdravje (MZ) in Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) usmerjene v vedno večjo zapletenost sistema zdravstva, v vedno večje birokratiziranje, administriranje, nadziranje in omejevanje zdravstvenih delavcev. V pritiskanje na nas, da postajamo vse bolj administratorji in vse manj ljudje, ki si želimo opravljati svoje temeljno poklicno poslanstvo – pomoč ljudem.
To ima zelo negativne posledice tako za zdravstvene delavce kot za paciente in je ravno obratno od tega, kar v sistemu zdravstvenega varstva zelo in vse bolj primanjkuje – časa oziroma priložnosti za pristen človeški stik, za pravo Medicino, ki je poglobljen odnos, ne samo tehnično-strokoven, pač pa tudi ali predvsem človeški, odnos med zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem in človekom, ki išče oziroma potrebuje pomoč.
Uradniki na ZZZS in MZ nas zasipajo z vedno novimi zahtevami, odločbami, pravilniki in drugimi dopisi, katerih vsebine vedno težje obvladujemo. Ker jih je preveč in ker nimamo časa za njihovo branje, kaj šele za implementacijo, saj nam vse bolj primanjkuje časa celo za bistvo našega dela – obravnavo pacientov. Informatizacija in digitalizacija zdravstva, ki bi nam morali biti v pomoč, se zaradi mnogih slabo pripravljenih projektov in neživljenjskih birokratskih zahtev sprevračata v svoje nasprotje, v breme, ki teži tako zdravstvene delavce kot paciente. Občutek je, da se včasih birokrati norčujejo iz zdravnikov in pacientov ali pa so nosilci in izvajalci projektov premalo sposobni ali motivirani ali oboje skupaj, da ne zmorejo doseči temeljnega cilja informatizacije – olajšanje dela.
Ko sem pred več kot tremi desetletji začel delati kot splošni in urgentni zdravnik, sem za bistvo zdravniškega dela – obravnavo bolnikov (pogovor, pregled, razmislek, diagnostiko, terapijo …) porabil najmanj 90 odstotkov svojega delovnega časa. Danes je žal ta odstotek bistveno nižji in se še kar niža, saj sem tako kot ostali slovenski zdravniki na primarnem nivoju vse bolj zasut s stopnjujočimi se birokratsko-administrativnimi zahtevami.
Petindvajset klikov
»Danes pacienti za družinske zdravnike pogosto predstavljajo predvsem frustracijo, ker nimamo dovolj časa in zaradi prevelikih obremenitev tudi ne energije zanje.« Foto: Reuters
Na primer za pisanje ene e-napotnice, ki spada med številne preslabo dodelane projekte, je potrebnih 25 klikov miške in dodatno vtipkavanje teksta. Namesto da bi lepo, tako kot znam, v miru zašil rano svojemu pacientu, se z njim pogovoril, ga informiral o poškodbi, posledicah in rehabilitaciji ter potolažil, ga kar najhitreje odpravim z napotnico za kirurga, saj nimam časa za kaj drugega, ker me zaradi neživljenjskih normativov (sedem minut na pacienta!), pred ordinacijo že nestrpno čakajo drugi pacienti. Zato se bo pacient moral peljati nekaj deset kilometrov daleč v bolnišnico, kjer ga bo najverjetneje zašil zdravnik začetnik, verjetno ne bolje, kot bi ga lahko jaz.
Včasih sem se veselil zahtevnih pacientov, ker so mi bili strokovni in človeški izziv. Potrebovali so čas, energijo, znanje, empatijo, intuicijo in še marsikaj, zaradi česar sem se odločil, da bom zdravnik. Po uspešni obravnavi je bilo seveda tudi obojestransko zadovoljstvo in zadoščenje veliko. Danes taki pacienti za družinske zdravnike pogosto predstavljajo predvsem frustracijo, ker nimamo dovolj časa in zaradi prevelikih obremenitev tudi ne energije zanje. Marsikateremu od njih v časovni stiski raje napišemo napotnico za specialista ali bolnišnico, kar nam vzame mnogo manj časa, kot če bi ga obravnavali sami in ga poslali k specialistu šele, če bi vedeli, da dokončna obravnava presega naše možnosti. Velika, a zaradi preobremenitev vse manj aktualna prednost družinskih zdravnikov pred drugimi specialisti je, da imamo najširše medicinsko znanje in da najbolj celovito poznamo svoje paciente in njihove družine, njihovo zdravstveno stanje, bolezni in številne druge življenjske okoliščine, ki vplivajo na kakovost njihovega življenja in zdravja. Za nas zelo frustrirajoči občutek je, da zaradi sistemskih ovir ne moremo izkoristiti vseh svojih človeških in strokovnih potencialov v dobro svojih pacientov.
Zasuti z delom, ki bi ga lahko dobro opravili drugi
Eden od mnogih absurdov slovenskega zdravstvenega sistema je, da nam zdravnikom nalagajo vedno več dela, ki bi ga enako dobro lahko opravili drugi, predvsem administrativni delavci, ki pa jih vsaj v osnovnem zdravstvu tudi ni dovolj. Namesto da bi svoj čas, bogato znanje in izkušnje porabljali za diagnostiko in zdravljenje bolnikov, za tisto, za kar smo se leta in desetletja usposabljali, ga vedno več porabimo za administriranje. Birokrati imajo celo ideje, da naj bi družinski zdravniki sami naročali paciente pri specialistih in v bolnišnicah. To je smiselno le v res nujnih primerih, kar počnemo že zdaj. Zahteva po naročanju vseh pa je norčevanje iz časa zdravnikov in pacientov, saj gre za administrativno opravilo, ki ga morajo opraviti drugi, ne pa da se zajeda v že omenjeni mnogo preskromni čas našega dela s pacienti.
Nove in nove, pogosto malo smiselne administrativne zahteve in hkrati nesposobnost MZ in ZZZS, da bi nas opremila z učinkovitejšimi orodji za njihovo izpolnjevanje (enoten, učinkovit in uporabnikom prijazen informacijski sistem …) so kot rak, ki se poleg korupcije in drugih anomalij razrašča v telesu slovenskega zdravstva, ga vse bolj hromi in uničuje. Kakovostno zdravstvo seveda ni samo količina opravljenih zdravstvenih storitev, izpolnjevanje standardov in normativov, sledenje smernicam in podobno. Je tudi ali predvsem zadovoljstvo uporabnikov, ki ne temelji samo na objektivno merljivih rezultatih, pač pa tudi na odnosih, zadovoljstvu, občutkih – na kakovostih, ki so birokratom očitno tuje. Dokler sami ne postanejo pacienti.
Se bo kdo kdaj vprašal, kaj pomenijo stopnjujoča se preobremenjenost, nezadovoljstvo in vse bolj tudi izgorelost slovenskih družinskih zdravnikov? Za njih in njihove svojce, pa vsaj posredno tudi za večino Slovencev, saj skoraj vsak kdaj pa kdaj išče pomoč pri svojem osebnem/družinskem zdravniku, ki je pogosto v časovni stiski, preutrujen ali že na meji izgorelosti. Če si izčrpan od množice pacientov, preobremenjen, neprespan od dežurstev, v kroničnem stresu, je zelo težko v nedogled biti sproščen, empatičen, sočuten, prijazen, težko je tudi optimalno in zbrano razmišljati, kar je izjemnega pomena pri diagnostiki in zdravljenju. Se je že kdaj kdo od birokratov, ki urejajo slovensko zdravstvo, resno vprašal na primer, zakaj slovenske družinske zdravnice umirajo pri povprečni starosti 56 let?
Najmanj 15, ne sramotnih
Rešitve so na dlani, celo v medijih se pojavljajo v člankih dobro mislečih novinarjev, ki poznajo zdravstvo. Redkeje se žal na strani časopisov in revij prebijejo prispevki zdravstvenih delavcev. Nekaj primerov nujno potrebnih sprememb:
Nujna je razbremenitev zdravnikov na primarnem nivoju (družinski zdravniki, pediatri, ginekologi …) – razbremenitev administrativnih opravil in prevelikega števila pacientov. Zdravniki naj delajo predvsem »medicino« oziroma z bolniki, njihove administrativne in druge nemedicinske obremenitve je treba zmanjšati na minimum.
Nujno je znižanje glavarine in drugih količinskih normativov, o čemer je bilo v zadnjem času veliko govora, a dokler ne bo za to ustvarjenih pogojev (dovolj zdravnikov, resnične razbremenitve, organizacijske spremembe zdravstva …), bodo »znižani normativi« in različni standardi le črke na papirju. V povprečju bi zdravnik družinske medicine potreboval vsaj petnajst minut časa za obravnavo enega pacienta namesto dosedanjih sramotnih sedem minut.
Informatizacija zdravstva naj ne bo sama sebi namen in predvsem priložnost za zaslužek programskih hiš. Zdravstvenim delavcem bi morala olajšati in pospešiti delo ter jim omogočiti več časa za bolnike, v praksi je žal mnogokrat obratno.
Če pa odgovorni (MZ, ZZZS …) niso sposobni urediti birokratsko-administrativnih ovir za naše delo, naj vsakemu družinskemu zdravniku omogočijo vsaj tajnico oziroma administratorko, ki mu bo pomagala pri rastoči obilici administrativnih del, da bo imel več čas za paciente.
V zadnjem obdobju politika in deloma tudi mediji poskušajo spreti zdravnike in javnost (paciente), kar je žalostno in zaskrbljujoče. Na področju, ki ga v članku opisujem, smo zdravniki in drugi zdravstveni delavci ter javnost (pacienti) zanesljivo na istem bregu ali v istem potapljajočem se čolnu. Zato pozivam vse, da po svojih zmožnostih pomagajo v skladu s pozivom iz naslova članka.
***
Prispevek je mnenje avtorja
***
Prim. dr. Iztok Tomazin je specialist družinske in urgentne medicine ter direktor Zdravstvenega doma Tržič.
