Tiskane izdaje
Mi Nemci nočemo nemške Evrope je sredi poletja v tekstu, ki so ga sočasno objavili vodilni evropski časniki, zapisal finančni minister Wolfgang Schäuble. In vendar evropsko javno mnenje večinsko ne dvomi, da je nemški vpliv v EU premočan.
Razvpito »nemško vprašanje« je v času krize evroobmočja spet na dnevnem redu. Šestdeset let po tem, ko je Thomas Mann na predavanju na univerzi v Hamburgu govoril o tem, da si želi »evropske Nemčije«, in ne »nemške Evrope«, je zadnje osrednja tema sedanje EU.
»Nepogrešljiva sila«
Na začetku evropske krize se je hitro utrdil vtis, da je Nemčija »nepogrešljiva sila«. Članice skupnosti so najprej negodovale, ker so od uradnega Berlina pričakovale dejavnejšo vlogo. Kanclerka Angela Merkel pa je vseskozi tehtala, kaj je tisto največ, kar je sprejemljivo za domačo, za vsak cent občutljivo javnost. V najbolj referenčnih medijih so se vrstili komentarji, da je bila v preteklem stoletju največja nevarnost za evropsko stabilnost občutek Nemčije o njeni posebni usodnosti, nakar je največja nevarnost za evropsko stabilnost postal odpor Nemčije, da bi sprejela svojo posebno vlogo.
Največji evropski državi je težko očitati, da je voditeljstvo Unije nekaj, za čimer je stremela; tega se je otepala. Celo po združitvi leta 1990, ko je Nemčija presegla bremena zgodovine in v evropski integraciji ne išče več odpuščanja za svoje pretekle grehe, nerada kaže svojo moč. »Nemško vprašanje«, ki obvladuje celino že od 15. stoletja, in ne samo od obeh vojn, pa je že pred časom strnil nekdanji zunanji minister Joschka Fischer: Nemčija je neprenehoma prekleta – kadar kaj naredi in kadar ničesar ne naredi. Medtem ko jo zdaj obtožujejo, da hoče preoblikovati celino po svojem okusu, so ji pred tem očitali, da zavrača vodenje celine. Gre za protislovje, da je pač prevelika in premajhna hkrati; prevelika za Evropo in premajhna za svet, je njeno vlogo nekoč povzel Henry Kissinger.
Če je bila Nemčiji vodilna vloga v času krize vsiljena, pa je iz tega zase iztisnila največ. Čeprav se nemška politika že dlje muza, češ da se mora nenehno pretvarjati, da je Francija za evropsko mizo enakovredna partnerica, pa je vendarle res, da je nemški središčni položaj odvisen tudi od strinjanja uradnega Pariza. London Review of Books med drugim komentira, da je na začetku šlo za aktivno sodelovanje predsednika Nicolasa Sarkozyja, zdaj za pasivno odsotnost nasprotovanja njegovega naslednika v Elizeju Françoisa Hollanda.
Z največjo ter ekonomsko in politično najmočnejšo evropsko državo je povezanih večina odgovorov na evropska vprašanja: glede ekonomske politike, glede prihodnosti Evropske unije. Timothy Garton Ash bistvo novega nemškega vprašanja vidi v dilemi, ali Nemčija lahko vodi oziroma utre pot »vzdržni, mednarodno konkurenčni in na svetovnem prizorišču verodostojni Evropski uniji«. Ta »civilizirana, zmerna in previdna država«, češ da nima nikakršnih geopolitičnih ambicij, da bi dominirala, ne v sosedstvu ne širše. Treba se je spomniti na izjavo poljskega zunanjega ministra Radoslawa Sikorskega pred dvema letoma, da se bolj boji nemške pasivnosti kakor nemške moči; glede na zgodovino se je to zdela tako rekoč nepredstavljiva izjava. V zvezi z nemško nenaklonjenostjo vodenju EU pa britanski zgodovinar v NYRB opominja tudi na izvor deformirane monetarne unije, ki je bistvo sedanje krize in sega v burne čase evropskega združevanja. Evro je bil Nemčiji vsiljen, bil je odgovor Françoisa Mitteranda in Giulia Andreottija na združitev. Nemčija je vodilna, ne hegemonska sila, pravi Garton Ash, od nje kot prve med enakimi so odvisni odgovori na ključna evropska vprašanja, čeprav je njen politični razred praviloma provincialen in njegova govorica zveni nenavdušujoče, pravzaprav kot sestavljanka prefabriciranih, votlih, plastičnih legokock.
Konkurenčnost
Zelo skeptično je tudi javno mnenje, povečuje se nezaupanje v politične strukture, ki ne zagovarjajo interesov Evropejcev. Nedavna raziskava Harris, ki jo je omenjena institucija objavila pred poletjem, je pokazala, da je večina državljanov in državljank Evropske unije zelo skeptična do močne vloge Nemčije. Ključni minister v kabinetu nemške kanclerke je poskušal z zgoraj omenjenim pisanjem razrahljati podobo Nemčije, češ da je vtis o nemškem diktatu in urejanju Evrope napačen. Vlada v Berlinu se pač zavzema za močno in konkurenčno EU, za to pa so potrebne reforme trga dela, preoblikovanje socialnih sistemov, konsolidacija financ in trdna fiskalna politika, je zapisal Schäuble.
Toda medtem ko polovica Nemcev verjame, da je vpliv njihove države v Evropski uniji ravno pravšen, takega mnenja nikakor nimajo druge največje države članice. Raziskava FT/Harris Poll je pokazala, da je skoraj polovica Britancev (48 odstotkov), večina Francozov (56 odstotkov) in najmanj štirje od petih Italijanov (82 odstotkov) in Špancev (88 odstotkov) prepričanih, da je nemški vpliv v Evropi prevelik. Številke kažejo, da imajo Evropejci v zvezi s Nemčijo v vsakem primeru mešana občutja. Tričetrt Italijanov (73 odstotkov) in Špancev (75 odstotkov) meni, da je Nemčija premalo solidarna s preostalim evrskim območjem, hkrati pa je polovica Nemcev (52 odstotkov) povedala, da je te solidarnosti preveč. Skoraj dve tretjini Špancev (64 odstotkov), približno dva od petih Britancev (44 odstotkov) in Francozov (37 odstotkov) ter polovica Italijanov (51 odstotkov) je prepričanih, da prizadevanje Nemčije za fiskalno in politično unijo vodi k Evropski uniji, ki jo bo obvladovala Nemčija.
