Tiskane izdaje
Na eni strani te predvolilne kampanje imamo torej predsednika, ki je dosegel, da Amerika spet prednjači kot Amerika. Kaj pa imamo na drugi strani? Tako je na zadnjem večeru demokratske nacionalne konvencije senator John Kerry vprašal množico delegatov iz vse države, ki je nestrpno pričakovala zvezdnika večera: sedanjega predsednika oziroma ponovnega demokratskega predsedniškega kandidata Baracka Obamo.
Vprašanje Kerryja, o katerem se šušlja, da bo zamenjal umikajočo se zunanjo ministrico Hillary Clinton, če bo Obama zmagal na volitvah šestega novembra, je bilo seveda retorično. To, kaj si veteran demokratske zunanje politike misli o mednarodnopolitični usposobljenosti republikanskega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja in njegovega podpredsedniškega partnerja Paula Ryana, je povedal kar sam:
»Skrajnega in preračunljivega kandidata, ki mu manjkata tako zmožnost presoje kot vizija, nujni za Ovalno pisarno. V zunanji politiki je to najbolj neizkušena dvojica, kar se jih je v zadnjih desetletjih potegovalo za predsednika in podpredsednika.«
Vsemogočno gospodarstvo
»Američani so zaskrbljeni zaradi gospodarstva. Zunanja politika bo med predvolilno kampanjo odigrala le drugotno vlogo,« trdi James Lindsay z newyorškega Centra za odnose s tujino. Preostalemu svetu sicer ni vseeno, kaj namerava na gospodarskem področju početi ekonomsko in vojaško še vedno najmočnejša država na svetu, toda za Neameričane je zanimivo zlasti to, kar doslej ni bilo pretirano pomembno predvolilno vprašanje: Kaj bodo ZDA s to močjo počele na tem planetu in njegovi bližnji okolici oziroma kakšni so zunanjepolitični načrti predsedniških kandidatov, predvsem republikanskih?
Ko se je temnopolti Barack Hussein Obama pred štirimi potegoval za položaj v Beli hiši, bi zmagal tudi, če bi se o tem, kdo bo ameriški predsednik, odločali po vsem svetu. Po osmih letih samozaverovane in ohole vladavine prejšnjega republikanskega predsednika Georgea Busha mlajšega se je zdel spravljivi, miroljubni in protijedrski Obama takšna osvežitev, da so mu celo vnaprej podelili Nobelovo nagrado za mir. Pomembno vprašanje je, koliko vplivnežev, ki so se pred dvema letoma tako odločili, bi danes še zagovarjalo, da si jo je zares zaslužil.
Obljube ne delajo dolga
Kakor hitro je Obama prestopil prag Bele hiše, je izdal ukaz o zaprtju koncentracijskega taborišča v Guantanamu in zamrznitvi dela spornih vojaških sodišč (komisij). Oboje še vedno deluje s polno paro, predsednik pa se je v svojem velikem govoru na konvenciji tej temi raje izognil.
A tu velike razlike ni mogoče pričakovati, če zmaga Romney – ki pa bi spet uvedel celo mučenje, če bi bilo treba. Republikanski izzivalec tudi podpira zelo sporno globalno zunajsodno pobijanje domnevnih teroristov, čeprav so to ameriški državljani, in stopnjevanje napadov z brezpilotnimi letali, kar sta postali glavni značilnosti Obamove »globalne vojne proti globalnemu terorizmu«.
Romneyju se je sicer enkrat zareklo, da so se ZDA prezgodaj umaknile iz Iraka, a to je že pozabljena zgodba. Obama je resda nasprotoval vojni v Iraku, a po prihodu na oblast je zgolj izpolnil načrte o umiku, ki jih je z Iračani že prej sklenil njegov predhodnik.
»Star pregovor pravi, da se moraš kot predsednik vedno hvaliti s tistim, kar se je zgodilo v času tvoje vladavine, ne glede na to, kolikšen je bil pri tem tvoj prispevek. Če se namreč zgodi kaj slabega, boš vedno ti kriv,« pravi Lindsay.
O tem, kaj so ZDA dosegle z neutemljeno, neupravičeno in nezakonito agresijo na Irak, nihče ne govori. Le poslušalec ameriškega radia NPR je prejšnji teden naivno vprašal mednarodne analitike, ki so se zbrali v studiu: »Povejte mi, prosim, kaj smo dosegli z vsemi temi žrtvami in orožjem, če zdaj iraške vlade ne moremo prepričati niti o tem, naj ne dovoli prevoza iranskega orožja za sirski režim čez svoje ozemlje?« Gostobesednost gostov je v trenutku splahnela, le kako dobro da je poslušalčevo vprašanje, je pripomnila ena od modrih glav v radijskem studiu.
Zunanja politika
Obamo so republikanci pred štirimi leti kritizirali, ker je obljubljal, da bi brez vnaprejšnjih pogojev sedel za pogajalsko mizo tudi z največjimi sovražniki ZDA. Tudi te obljube ni izpolnil, odnosi z Iranom ali Severno Korejo pa so enako slabi ali celo slabši kot v Bushevih časih.
Tudi tu po tistem, kar je doslej o tem povedal republikanski dvojec, velikih sprememb ni mogoče pričakovati, če pride do zamenjave v Beli hiši. Romney sicer obljublja odločnejšo politiko do Sirije, toda njegovi dosedanji predlogi so bili celo blažji od tega, kar ZDA trenutno – javno in tajno – že počnejo. Pred časom pa so v reviji Foreign Affairs objavili zbadljivi članek o tem, kako se republikanski senatorji sprašujejo, kakšno je pravzaprav stališče njihovega kandidata do Sirije.
Kar zadeva bližnjevzhodno krizo, sta obe stranki v enaki meri talki proizraelskega lobija. Obe se v svojih izhodiščih zavzemata za prestolnico Jeruzalem, Obama pa je v govoru, v katerem je ponovil zvestobo Izraelu, pomenljivo izpustil Palestino, ki ji je nekoč že obljubil neodvisnost.
Pomanjkanje izkušenj
A tudi sedanji predsednik je imel različna stališča oziroma strategije o tej najdaljši vojni v zgodovini ZDA, ki jo je začel njegov predhodnik, on pa jo je »posvojil«. Najprej je nasedel vernikom v protiuporniški boj in poslal mogočne okrepitve, da bi osvajale srca in duše lokalnega prebivalstva. Potem se je spet oklenil protiterostične strategije, ki jo je prej zavrgel. Če bo ostal na položaju, bodo njegovi propagandisti imeli velike težave, da bodo po umiku zadnjega ameriškega bojevnika izpod Hindukuša pojasnili, kakšen sijajen uspeh so ZDA dosegle z dolgoletnim maščevalnim pohodom na Afganistan.
A večina Američanov tej vojni nasprotuje, zato velikih sprememb pri umikanju ni mogoče pričakovati, tudi če bo v Belo hišo prišel neizkušeni Romney. Toda tako zelo neizkušen kot sedanji republikanski kandidat ni bil le Obama pred štirimi leti; tudi veliki idol republikanske stranke Ronald Reagan ni imel pojma o mednarodni politiki, ko je po enem mandatu iz Bele hiše pregnal demokrata Jimmyja Carterja, zdaj pravi republikanski senator John McCain, ki je kot republikanski predsedniški kandidat leta 2008 pogorel v boju z Obamo.
»Pa je kljub temu v osmih letih premagal sovjetski imperij,« dodaja nekdanji predsednik zveznega predstavniškega doma Newt Gingrich, ki se je letos neuspešno potegoval za republikanskega predsedniškega kandidata.
***
Ameriško predsedniško tekmo lahko spremljate tudi s pomočjo naše interaktivne grafike.
