Tiskane izdaje
Danes obstaja precej indicev, da je svet TV-serij postal več kot obrobni televizijski ali zabavni pojav. Že hiter pogled na nedavno podelitev zlatih globusov za največje dosežke v filmu in televiziji pokaže, da serije niso več v izključni domeni televizij in da televizija ni več prevladujoči medij njihovega spremljanja. Spremenjen način predvajanja in gledanja nekdaj striktno televizijskih vsebin ima več konsekvenc.
V zadnjih letih so primat nad tako imenovano kvalitetno televizijo dobile kabelske mreže, kot je HBO, ki v zameno za naročnino omogočajo ogled svojega programa in dostop do vsebin, letos pa je z eno svojih prvih serij Transparent slavil Amazon, torej korporacija, ki slovi po spletni prodaji knjig in vsega mogočega blaga. Na spremembo konzumiranja vsebin, ki so bile nekoč v domeni televizij, je sicer že pred nekaj leti opozoril Netflix, ko je serijo Hiša iz kart svojim naročnikom ponudil v celoti na spletu. Netflix je pravzaprav naredil le to, da je bistvo kulture »downloadanja«, ki omogoča, da gledamo po več delov serije naenkrat, pretvoril v svoj model p(r)odajanja vsebin.
Vsi omenjeni trendi kažejo na spremembe v javnem prostoru, najprej na to, da so bile nekoč televizijske hiše, nacionalne ali komercialne, nekakšni kuratorji vsebin na televiziji. V dobrem in slabem so gledalcem sugerirale, kaj je vredno ogleda, z razporeditvami v posamezne termine v dnevu so prepoznavale vsebine za različna občinstva in starostne skupine.
Izberi si sam
S spremenjeno politiko nekaterih produkcijskih hiš, ki so hkrati tudi televizijske mreže, spletni ponudniki ali – v primeru Amazona – spletna trgovina, posameznik postaja vse bolj sam svoj kustos. Sam odloča, kaj ga zanima, in si na podlagi tega ustvari svoj »program«.
Atomizacija posameznika, ki je dobil vlogo svojega lastnega kustosa, ne zadeva zgolj TV-serij ali televizije, vse bolj določa tudi oglede filmov in postaja prevladujoči način konzumiranja kulture v ožjem in širšem smislu.
Že samo pojav pametnih telefonov kaže na temeljni paradoks današnjega časa. Res je, da prav pametni telefon omogoča nenehno interakcijo, komunikacijo posameznika prek družabnih omrežij, kar povečuje njegov občutek povezanosti s svetom, a tudi pri tem je on lastni kustos ali kurator svoje zasebnosti, svoje vednosti ali ignorance.
Z drugimi besedami, včasih je javni prostor krojil prosti čas ljudi s kuriranim programom, naj je šlo za množične zabavne vsebine, kot je kino, ali za resne, intelektualne vsebine, kakršna je opera, pa tudi za javna radio in televizijo. Danes se javna instanca profesionalnih odločevalcev in kuratorjev umika posamičnemu okusu množice subjektov.
Občutek povezanosti in življenja v virtualni skupnosti predstavlja popolnoma drugačen model javnosti kot nekoč. Da ljudje, uporabniki, potrošniki postajajo spontani in amaterski kreatorji programov institucij, ki so do zdaj usmerjale javni okus, spet kaže Amazon. Svoj pohod na področje TV-serije je začel tako, da je več pilotnih epizod dal v presojo svojih uporabnikom in potem produciral zgolj tiste, ki so dobile najboljši odziv.
Lažna svoboda
Omenjeni fenomen ima več implikacij, tudi političnih. Prva bi bila nemara v tem, da je pomen javnih (kulturnih) institucij – ki zdaj poslušajo svoje uporabnike, svoje odjemalce, in jim omogočajo oglašanje na forumih, komentiranje in všečkanje – hkrati že spet ali še vedno spretno kuriran, le da odločanje poteka pod krinko, ko odgovornosti za neko vsebino ne nosi več avtoriteta profesionalca, ampak tako rekoč glas ljudstva. Svoboda pri usmerjanju vsebin je lažna svoboda, tako kot je samomenedžeriranje posameznika, potisnjenega v zadolževanje in prekarno delo mimo vseh avtoritet (države, staršev itd.), vselej že posledica vrhovne avtoritete – kapitala, ki zdaj vse stroške izobraževanja, zdravja vse bolj prelaga na posameznika.
Izrinjanje javne instance kuratorjev, profesionalcev v širšem smislu, v imenu partikularnih mnenj in posameznikovih aspiracij zelo ustreza vsakokratni oblasti. Ali ni najboljši politični podložnik prav tisti, ki mu posedovanje sodobnih tehnologij in pripadnost različnim spletnim skupnostim daje občutek, da je družbeno in politično bitje, ki lahko vseskozi izmenjuje svoja mnenja, izliva svoj gnev, spoznava nove ljudi, morda celo ljubezenske partnerje ipd.? Vsa ta orodja povezanosti amortizirajo realnost njegove družbene situacije.
Vsaj pametni telefon
Nič presenetljivega ni, da je veliko brezposelnih ali prekarno zaposlenih izobraženih mladih dobro tehnološko opremljenih (tudi če nimajo za hrano, posedujejo vsaj prenosni računalnik in pametni telefon). Seveda so to orodja, ki jim sploh omogočajo kakršnokoli delo in jih ohranjajo v stiku s potencialnimi delodajalci, a so to hkrati orodja, ki jih v vsakem trenutku prepričujejo, da participirajo pri nekem fiktivnem skupnem dobrem, čeprav to več ne obstaja. So »notri«, a na račun večne zadolženosti, negotovosti, slabe socialne in zdravstvene varnosti.
Smo v situaciji, ko ni več avtoritet: poleg televizij, spletnih ponudnikov zabavnih vsebin, poleg univerze, ki se je z bolonjsko reformo že uklonila avtoriteti potreb gospodarstva, tudi kulturne institucije v programe vse bolj vključujejo občinstvo in spontane umetniške ali izobraževalne akcije amaterjev – kot je nedavno v Ljubljani razlagal tudi direktor Tate Modern Chris Dercon. Celo trendi v modi se oblikujejo po spontani oblačilni nonšalanci ljudi, ki vsak zase poskušajo ustvariti lastni stil, iz sebe napraviti lastni trend. Celo zvezdniki, kot sta Brad Pitt in Angelina Jolie, se na ulici pojavljajo v oblačilih, ki verjetno niso bila ravno poceni, a delujejo, kot bi jih na slepo potegnili iz škatle kakšnega Karitasa.
Nihče torej več noče biti vzor, model, avtoriteta za nič in nihče več noče prevzemati odgovornosti za odločitve. Vsakdo naj bi bil svoja lastna avtoriteta, avtor svoje lastne življenjske poti, okusa, preferenc.
In kolikor smo do javnih institucij s klasičnimi avtoritetami in kuratorji vselej lahko kritični, je nov svet še bolj strašljiv in zasužnjujoč. Proti klasičnim avtoritetam se je dalo upreti, dalo se jih je problematizirati s stališča javnosti, ki naj bi jo zastopale. Zdaj smo za slabo odločitev, če jo seveda sploh znamo prepoznati kot tako, vselej krivi sami.
Razum proti množici mnenj
Obstoj javnih institucij, katerih poslanstvo je zasledovanje skupnega dobrega s kuratorji, odločevalci in drugimi avtoritetami, je lahko odrešujoč. Do velikih emancipatornih projektov v zgodovini nikoli ni pripeljala množica mnenj ali preferenc večine posameznikov – če bi šlo za te, temnopolti v ZDA še danes ne bi imeli vsaj formalne enkopravnosti in tudi ženske na Zahodu ne bi imele pravice do šolanja itd. Potrebna je bila intervencija avtoritete javnega razuma, ki je pred davnimi dvesto in več leti iznašel pojem enakosti in pravic državljana, na podlagi katerih se je dalo pozneje izbojevati politične svoboščine za delavce, ženske, temnopolte ...
Politična tragedija današnjega časa je, da je atomiziran posameznik prepuščen sam sebi tako pri izbirah, ki zadevajo njegovo intimo, kot pri zadevah, ki jih je nekoč urejala javnost. V tej novi konstelaciji sladke svobode zlahka spregleda tisto svobodo, ki bi mu jo je lahko dajal javni prostor – vsaj pri vzdrževanju standardov debate o tem, kaj sploh je skupno dobro. Še bolj pa se spregleda, da je celo ves politični razred podrejen še edini avtoriteti – avtoriteti kapitala, čeprav to ravno ni avtoriteta, ki bi temeljila na ideji skupnega dobrega, še manj pa na ideji javnega uma.
Jela Krečič
