Tiskane izdaje
Pred kratkim je mariborskega varuha bolnikovih pravic eden od poslušalcev v televizijski oddaji Dobro jutro vprašal, kaj naj naredi, da bi pravočasno opravil računalniško tomografijo abdomna, katere izvid bi moral imeti s seboj, kot so ga obvestili, na ravnokar mu sporočen datum sprejema v bolnišnico zaradi operacije prostate.
Povedal je tudi, da je po prejetju datuma za sprejem na urologijo prosil izbranega zdravnika za napotnico, označeno s stopnjo nujnosti »nujno« za zahtevano predoperativno preiskavo. Izdana mu je bila napotnica označena s stopnjo nujnosti »hitro«, kar je pomenilo, da bo preiskavo glede na čakalno dobo opravil šele čez dva do tri mesece, torej izvida še ne bo imel na dan načrtovanega sprejema na kirurško zdravljenje. Poslušalca je skrbelo, da mu bodo zaradi tega operativno zdravljenje odložili. Menil je, da mu je bila storjena krivica, ker mu izbrani zdravnik ni izdal nujne napotnice za zahtevano preiskavo.
Varuh mu je nato pojasnil, da ima izbrani zdravnik apriorno pravico do določitve stopnje nujnosti za neko preiskavo ter da bi bilo primerno, če bi ga informiral o možnosti najkrajše čakalne dobe za omenjeno preiskavo.
Zatikanje pri dostopnosti
Varuhov odgovor, kot lahko opazimo, pa pravzaprav ni zajel kompleksnosti problematike, ki jo je poslušalčevo vprašanje postavilo.
Izbrani zdravnik namreč bolniku dejansko ni mogel izdati napotnice s stopnjo nujnosti »nujno«, ker predoperativna priprava na elektivni operativni poseg ne sodi v urgentna stanja, ki zahtevajo obravnavanje znotraj štiriindvajsetih ur. Lahko pa bi na napotnico z označbo »hitro«, kot jo je bolniku izdal, dopisal, da prosi, da se preiskava opravi »prednostno do določenega dne«, ker jo bo bolnik potreboval na že določen datum operativnega zdravljenja prostate.
Gre za zelo preprost primer iz naše vsakodnevne zdravniške prakse, ki nam kaže na nekakšno vsemogočno nedostopnost današnjega obravnavanja bolnikov, ki se izgublja v navidezni pravičnosti s formalizacijo postopkov.
Če primer še dodatno analiziramo, bi se lahko tudi vprašali, zakaj ni urolog bolnika že v začetni obravnavi, pred vpoklicem na operacijo prostate, informiral o predoperativni potrebnosti računalniške tomografije abdomna in mu izdal napotnico za preiskavo.
Ali ni iz primera razvidna neka nenačrtnost zdravstvenega obravnavanja prikazanega bolnika in z njo povezano zatikanje pri dostopnosti potrebnih preiskav pred načrtovano operacijo?
V dnevni praksi vse pogosteje opažam, da potrebujem izrazit osebni angažma, če poskušam bolnika voditi po poti, ki bi bila zanj po moji presoji najprimernejša. Zaznavam, da se je dostopnost medicinske oskrbe bolnikov, glede na razmere pred dvajsetimi, tridesetimi leti, pomembno zmanjšala.
Zmanjšana dostopnost diagnostičnih postopkov v sedanji vsakodnevni zdravniški praksi pomembno pripomore k prenapolnjenosti naših »urgenc«. Bolniki prepogosto prek njih vstopajo v takojšnjo, s preiskavami podprto zdravstveno obravnavanje ter obidejo nefleksibilnost čakalnih dob na zdravstvene postopke, kot bolniki potožijo, celo za pregled pri izbranemu zdravniku.
Res pa je tudi, da se bolnika na »urgenci« pregleduje praviloma usmerjeno z vidika trenutnega problema, ki ga bolnik izpostavi, in ne celostno.
Kot moram še ugotoviti, je tudi bolnikova izbira zdravnika v praksi vse bolj onemogočena, čeprav mu jo zakon o varovanju pacientovih pravic zagotavlja.
Dandanes se precej težje kot včasih dogovori, da bi neko preiskavo ali poseg pri bolniku opravil določen zdravnik, ki mu zaupam ali vanj zaupa bolnik. Prevladovati je začelo mnenje, da je pomembno le opraviti preiskavo ali poseg, in se na žalost izgubilo dejstvo, da se zdravniki med seboj razlikujemo ter naši izvidi oziroma spretnosti pri posegih vendarle niso povsem enakovredni, torej obstajajo boljši in slabši izvajalci preiskav oziroma posegov.
Celostna obravnava bolnikov
Pogosto slišimo, da si prizadevamo za posamezniku prilagojeno medicino, ki pa se bolniku, kot občutimo tudi zdravstveni delavci, vse bolj odmika. Tudi e-recept in e-napotnica verjetno ne bosta pripomogla k individualiziranemu obravnavanju bolnikov. Prav nasprotno. Omogočila bosta lahko celo še večji fizični odmik zdravnika od bolnika s še redkejšim osebnim stikom med njima.
Celostno obravnavanje bolnikov je torej vse bolj moteno in težje dosegljivo.
Zdravstveni delavci postajamo odtujeni tako občutljivemu področju, kot je posameznikovo zdravje. Sistem nas bolj ali manj očitno utruja in se mu po poti manjšega odpora neopazno prilagajamo.
Če prisluhnemo vodstvenim ocenam zdravstvenega obravnavanja naših bolnikov, tudi na stanovski ravni, naj bi dobro in varno oskrbovali bolnike!
Primer otroške srčne kirurgije pa nam je nastavil ogledalo, a se na žalost vanj nočemo pogledati! Namesto da bi priznali dolgoletno podcenjevanje razmer, se krotovičimo in se poskušamo izviti brez vsake praske, kar nam za zdaj tudi uspeva. Če nekoliko ironiziram: še malo pa se bodo morali starši opravičevati, da je prišlo do slabih zdravstvenih rešitev pri njihovih otrocih.
Kje je naša empatija do prizadetih? Po začetnem opravičilu se o problematiki pogovarjamo in nastopamo, kot da ne bi šlo za otroke. Ostajamo vzvišeni …
Sprenevedavo zatrjujemo, da zadnje leto in pol bolje obvladujemo srčno otroško kirurgijo, kljub odsotnosti stalnega usposobljenega otroškega srčnega kirurga, ter v politiki iščemo pomoč pri odločitvi, ali naj oddelek zapremo ali delo v trenutnih pogojih nadaljujemo. Do kdaj nam bo tak neodkrit odnos do bolnikov še dopuščen ter kdaj ga bomo popravili in postali našim objektivnim razmeram primerno skromni.
Začenja pa se vse pri na videz tako preprostem problemu posameznika, kot ga je izpostavil poslušalec oddaje Dobro jutro mariborskemu varuhu bolnikovih pravic! Morda se bo uresničil njegov strah, da mu bodo zaradi nepravočasno izvedene zahtevane predoperativne preiskave, že načrtovano operacijo prostate odložili, kar zanj z bolezenskega vidika morda ne bo nepomembno.
––––––
Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med spec. internist – pulmolog
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.
