Vzgoja neodgovornosti

Otroke že od malega učimo udobnega prenosa odgovornosti na nekoga drugega.
Objavljeno
06. maj 2016 17.37
Otroški parlament v Ljubljani, 11. aprila 2016 [Otroški parlament,Ljubljana,parlament]
Mateja Peršolja
Mateja Peršolja

Odgovornost. Kdo je odgovoren? Kdo bo prevzel odgovornost? Katera institucija je odpovedala, spregledala odgovornost …? Iskanje napak, iskanje krivcev. Ujetost v krog zunanjega nadzora, kontrole. Veliki brat našega vsakdana.

Neprevzemanja odgovornosti se učimo že od začetka socializacije. Začne se v vrtcu in uspešno nadgrajuje v osnovni šoli, nadaljuje v srednji šoli, na univerzi in pozneje na delovnem mestu. Da gre za sistemski pristop (in težavo) se zaveš šele, ko greš za nekaj časa ven iz Slovenije in začutiš, vidiš drugačne načine vzgoje, oblikovanja vrednot v neki družbi. Sama sem to izkušnjo imela možnost pridobiti ob mobilnosti šolskega osebja v projektih Erasmus plus.

Vrtec v devetem razredu

Moji prvi vtisi v razredih in šolah na Finskem in Švedskem so bili, da otroci (ne glede na starost!) delujejo bolj odraslo, suvereno in odgovorno. Ob prihodu domov sem se v lastnem devetem razredu počutila, kot bi bila v vrtcu. Veliko več sem se morala ukvarjati z vedenjem, reševanjem sporov med učenci, stalnim izdajanjem zlasti tehničnih in organizacijskih navodil … Ko sem razmišljala, zakaj so prisotne razlike, sem posledično v tujini natančneje opazovala način vodenja šole, upravljanje razreda in delo učiteljev. Ugotovila sem, da dajo otrokom več svobode in s tem tudi večjo odgovornost, da sami poskrbijo zase. V varnem okolju, kjer so nenevarne napake dovoljene, se ob lastnih izkušnjah učijo samostojnosti in odgovornosti.

Naj to ponazorim s primerom iz prvega razreda švedske osnovne šole. Ko je bil čas odmora in je učiteljica končala šolsko uro, so se učenci sami odpravili ven, se preobuli (v šoli so namreč brez copat, v nogavicah), oblekli in odšli na šolsko dvorišče. Enako je bilo v času kosila. Na naših šolah odhod iz razreda na kosilo ali dvorišče poteka v obveznem spremstvu učiteljice, ki mora preveriti prisotnost otrok, poskrbeti, da so vsi oblečeni in obuti … Če bo otrok na igrišču brez kape, bo zato v veliki večini primerov kriva učiteljica in ne otrok, ki ni poskrbel zase.

Podobne primere najdemo tudi že v vrtcu, ko s pretirano skrbnim ravnanjem strokovnih oseb in zgledom učimo otroke nesprejemanja odgovornosti za lastne izbire in dejanja. Že od malega jih učimo udobnega prenosa odgovornosti na nekoga drugega.

V osnovni in srednji šoli lahko vsak dan opazujemo, kako se skrb za šolo z mladostnika prenaša na starše (če ne napreduje, če ne piše domačih nalog takoj kličemo starše) ali celo na inštruktorje (če mu/ji v šoli takoj najdemo inštruktorja, da dela z njim). Ne izboljšujemo pa delovnih navad in z njimi povezano odgovornostjo.

V Sloveniji gremo pri ohranjanju nadzora še dlje, saj isti način dela uporabljamo z otroki na razredni stopnji kot z mladostniki na predmetni stopnji. Najstnike spremljamo v vrstah za kosilo in malico. Ker so seveda šola in učitelji odgovorni zanje, če se jim v tem času karkoli zgodi. Zato imamo organizirano (in plačano) varstvo za tiste, ki čakajo na pouk, plačujemo učitelje da dežurajo v garderobah, v jedilnicah, pred šolo in ponekod najemajo celo varnostnike in nameščajo tehnične varnostne sisteme.

V ohranjanju nadzora in v nenehnem (starševsko-inšpekcijskem) pritisku, ki se izraža v učiteljevem strahu pred kaznovanostjo, bežimo od temeljne odgovornosti in tiho sprejemamo posledice ter zahajamo v vse večje skrajnosti. Najstniki pa imajo sistem naštudiran in komaj čakajo, da skočijo iz vrste, prekršijo neživljenjska pravila in preizkušajo meje potrpežljivosti vsega sitega dežurnega učitelja … Kot pedagogi in starši vemo, da imajo manjši otroci – za njihovo dobro –manj svobode in izbire, saj se v dejanskem svetu brez meja težje znajdejo in se ne počutijo varni. Ko pa odrastejo, te meje širimo do okvirov (če pretiravam) določb etike in kazenskega zakonika.

V kaznovalnem krču

Kako torej mlade naučiti odgovornosti, da bodo pozneje v življenju tudi sami prevzeli odgovornost za uspehe in neuspehe, jih priznali, popravili in se iz njih kaj naučili?

Sklenjen krog zunanjega nadzora ni prava izbira, ker nikoli ne moremo zagotoviti toliko nadzora, da bi vedno nekdo nekoga nadziral. Tega smo se kot družba menda naučili iz propadlega družbenega sistema. Zato menim, da gremo v razpravah o iskanju krivcev ter odgovornosti nadzornikov v napačno smer.

Že v vrtcu, še posebno pa v družini in šoli je priložnost, da spoznamo, da so nenevarne napake dovoljene, saj nas učijo odgovornosti. Finski starši se ob vstopu v šolo zavežejo, da bodo vzgajali otroka za življenje in mu bodo pred vstopom v šolo pomagali, da se bo naučil obuvanja in zavezovanja čevljev, oblačenja in običajne skrbi za svoje stvari. Nekaj let starejši otroci doma prevzemajo skrb za osnovna gospodinjska dela, kot so odnašanje smeti, pospravljanje posode, kuhanje in šivanje, česar so se (teoretično in praktično) naučili tudi v šoli. Na Finskem si že trinajstletniki sami poiščejo teden prakse v bližnji tovarni ali podjetju, ki jo morajo opraviti med šolskim letom.

Na Švedskem smo slovenski učitelji spraševali, kdo je odgovoren, ko gredo najstniki iz ene šolske stavbe v drugo na drugi strani ceste. Najprej sploh niso razumeli, kaj jih sprašujemo. Po tehtnem premisleku so dejali, da verjetno šola in učitelji, a se s to mislijo sploh ne ukvarjajo. V tej starosti so najstniki usposobljeni za to, da sprejmejo odgovornost in poskrbijo zase.

Seveda se tudi pri njih ukvarjajo z disciplino in reševanjem različnih sporov. Vendar jih šola skupaj s starši rešuje s pozitivno naravnane pozicije in iskanjem izkušenj za boljšo prihodnost. Če se pri nas najpogosteje išče krivca in pri njem do skrajnosti poudari odgovornost, se v meni znanih tujih okoljih z učenci in starši razpravlja predvsem o tem, kako bodo otroci ravnali v prihodnje, da se to ne bi več dogajalo. Nikogar se ne obtožuje in krivi, temveč se mu poskuša tlakovati pot za prihodnost.

Učitelji smo nedvomno odgovorni za vsakega šolskega otroka. S tem kot učiteljica, ki z otroki na področju gorništva delujem tudi kot prostovoljka, nimam nobenih težav. Zdi pa se, da smo v Sloveniji ustvarili razmere nekakšnega birokratskega strahu in kaznovalnega krča, ki nas – kot posameznike in družbo v celoti – namesto k svobodi in odgovornosti vodi le še globlje v začarani krog zunanjega nadzora. Z vzgojo za odgovornejšega državljana moramo z roko v roki starši in učitelji začeti že zelo zgodaj in ves čas. Le tako bomo morda čez nekaj desetletij na odgovornih položajih imeli tudi odgovorne, a hkrati srečne in zadovoljne ljudi.

––––––
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Mateja Peršolja
profesorica matematike in fizike