Za celostno izvedbo prava

Dobro je, da praznično slavimo Zemljo, morja, oceane, obale, močvirja, biotsko raznovrstnost, podnebje in pomorske veščine, toda brez konkretizacije izrečenega je simbolika še vedno zgolj puhla retorika. Zadnji septembrski teden je posvečen svetovnemu pomorstvu pod okriljem Mednarodne pomorske organizacije (IMO) znotraj sistema OZN, ki je do zdaj botrovala več kot petdesetim mednarodnim sporazumom za preventivno zagotavljanje varne plovbe in čistega morskega okolja ter za kurativno sanacijo nesreč in povračilo škode. Letos je World Maritime Day namenila učinkovitemu izvajanju konvencij, kajti njihova okostenelost vse bolj skeli kot trni morskih ježkov v petah planetarne ekonomije.

Nacionalna implementacija mednarodnega prava

Niso skrb vzbujajoče pravne praznine, ampak pičlo izvajanje norm, bodisi zaradi prepočasne ratifikacije mednarodnih aktov in njihove zamudne uveljavitve bodisi zaradi zarjavelih nacionalnih stiskalnic, ki naj bi internacionalno pravo žlahtnile v želeni nektar.

V Sloveniji je postopek ratifikacije predolg in birokratski zaradi vpletenosti številnih ministrstev, prevajalskih zapletov, improvizirane koordinacije in kadrovske podhranjenosti; premalo ljudi opravlja preveč nalog, na kar opozarja tudi IMO. Toda končno izglasovanje v državnem zboru je le prvi pogoj za precej težji del naloge, namreč kako naj se mednarodne določbe, ki se po ustavi uporabljajo neposredno, v resnici izvajajo in kako se bo država pravočasno odzvala na tiste spremembe in dopolnitve, za katere velja poenostavljen postopek brez diplomatske konference.

Dežela na usihajoči morski strani Triglava

Že pred desetletji smo se ponašali s triglavskim grbom z morskimi valujočimi črtami, ko je svetovljanski dr. Aleš Bebler takole kritično povedal v predgovoru k prvi številki zbornika Slovensko morje in zaledje, ki je izšla decembra 1977:

»Z dosego lastne državnosti in hkrati meja slovenske republike, da ta obsega tudi del jadranske obale, smo Slovenci od do zdaj le primorskega naroda postali pomorski narod in država. Na široko so se nam odprla vrata v svet skozi lastno morsko obalo in nam dala novo dimenzijo. […] Ali pa so bile vse izbire posrečene? Ali smo storili vse najbolje? Ali smo sploh storili vse, kar bi lahko? Ali smo izkoristili vse možnosti, ki jih nudijo morje, njegova obala, zemlja zaledja s primorsko klimo? Tako postavljena vprašanja izzivajo prenekateri negativen odgovor. […] Da pa bi mogli to doseči, se moramo lotiti predvsem enega: boljšega spoznavanja teh potencialov.«

Žal je njegov opomin še vedno aktualen in hkrati pozabljen, kajti namesto da bi ga kot svetega ponotranjili politiki, se z njim ukvarja(mo) le razredčena četica. Nekaj mesecev pred osamosvojitvijo je slovenska skupščina sprejela marčno resolucijo o pomorski usmeritvi Slovenije, rekoč, da je bil slovenski narod v svoji zgodovini glede na idealno srednjeevropsko lego vedno tudi pomorsko usmerjen, kar bo negoval tudi v prihodnje. Prednosti, ki jih omogočajo izhod na Jadransko morje, sodobno pristanišče in pomorsko navdihnjena podjetja, omogočajo vključevanje v mednarodno delitev dela in hitrejše prilagajanje merilom svetovnega gospodarstva. Iz resolucije je vzklilo kar nekaj pomorskih predpisov, vendar niso izkoreninili celinske mentalitete, da je morje pač stvar Primorcev, preostale državljane pa zanima le v času sončnih vikendov, počitnic in političnih zdrah okoli Piranskega zaliva ali Luke Koper.

(Ne)znosna lahkost domačih pomorskih predpisov

Primarno moramo spoštovati domačo postavo, da bomo kos mednarodni, ki je nadrejena slovenskemu pravu. Resolucija vsebuje tri sklope vladno-parlamentarnih obljub, in sicer vodenje pomorsko usmerjene gospodarske in razvojne politike, skrb za umno rabo obalnega območja, ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter skrb za pomorsko pravno ureditev po vzoru mednarodnih pravil. Drugi tir ni izrecno omenjen, ampak implicitno izhaja iz navedbe, da je zaradi razvoja koprskega pristanišča, ki je gospodarski pospeševalec celotnega slovenskega gospodarstva, »treba prednostno vzpostaviti prometne povezave Kopra z Madžarsko in avstrijsko mejo, ki bodo enakovredne povezavam konkurenčnih pristanišč«. Je nova vlada z ministrom za infrastrukturo vred prebrala vsaj abecedo naše pomorske politike?

V pomorskem zakoniku je zagotovljeno, da Slovenija po mednarodnem pravu lahko izvršuje svoje suverene pravice, jurisdikcijo in nadzor nad morsko površino, vodnim stebrom, dnom in podzemljem onkraj mejá državne suverenosti, kar smo čez štiri leta na videz utrdili z zakonom o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnega pasu. Se zdaj snovalci, pogajalci in goreči zagovorniki šepavega slovensko-hrvaškega sporazuma o arbitraži za določitev kopenske in morske meje zavedajo svoje zgodovinske odgovornosti, če bo razsodišče prezrlo našo pomorsko in pravno tradicijo ter nam ne bo priznalo brezpogojnega teritorialnega izhoda na odprto morje?

Državni zbor je izglasoval resolucijo o strategiji za Jadran, ki prepoveduje plinske terminale, začasno ponikle v kalne vode, toda že se je pojavila nova grozeča pošast pri Tržiču, ki jo preganjajo le naši rojaki v Italiji, slovenska politika pa omahljivo molči. Bo bolj pogumna skorajšnja energetska komisarka? Ohlapna resolucija o prometni politiki se bere kot povprečna seminarska naloga, nacionalni program razvoja pomorstva pa je sicer soliden akt, a je skromnejši od celostne pomorske politike Evropske unije, saj, denimo, ne vključuje alternativnih virov energije, ribištva, marikulture, holističnega pomorskega prostorskega načrtovanja in celostnega upravljanja obalnih območij, niti ukrepov proti maličenju podnebja. Kaj se je dogodilo z dolžnostjo, da pristojno ministrstvo skupaj z upravo za pomorstvo »vsako leto pripravi konferenco v okviru pomorskega gospodarstva, na kateri se pregleda izvajanje nacionalnega programa in sprejmejo predlogi o njegovem izboljšanju«? Je bila ustanovljena medresorska delovna skupina za pomorstvo? Mar njen vodja poroča ministru vsaj dvakrat na leto? Kdaj bo pomorska uprava personalno okrepljena in nameščena v primerne prostore?

Ministrstvo za pomorstvo in promet

Slovensko pomorsko pravo je zlorabljeno, ker se politika kljub privilegirani legi v osrčju Evrope, na samem križišču mediteranskega in jadransko-baltskega panevropskega koridorja, požvižga na deklarirano pomorsko naravnanost. Takšno ravnanje je takisto neetično, ker je prikrajšano vse ljudstvo. Zato pozivam vlado dr. Mira Cerarja, da se uglasi z obetavnimi obljubami, modro razsvetli in začne razvijati pomorstvo, promet in logistiko v skladu z mednarodnimi, evropskimi in slovenskimi predpisi, znanstvenimi priporočili in bogatimi podjetniškimi izkušnjami. Evropska komisija je že pred šestimi leti sprejela sporočilo o smernicah za integralni pristop k pomorski politiki z namenom najboljše prakse pri celostnem upravljanju morja in posvetovanja z zainteresiranimi stranmi. Države članice so morale razmisliti o pripravi notranjih struktur za usklajevanje pomorskih zadev, katerih mehanizem bi zagotovil politično vodstvo na najvišji ravni. Nekatere so ustanovile medresorski odbor, ki ga podpira urad ali usklajevalna agencija pod poveljstvom visokega uradnika, odgovornega za izvajanje sprejetih sklepov. Pri nas je ta ključni resor ponižan na raven sektorja v direktoratu za infrastrukturo upravnega mutanta, kar je sramota in osmrtnica ob pogubljanju gospodarskih priložnosti. Uprava za pomorstvo v Kopru ne more in ne sme holistično izvajati vseh dejavnosti, ki jih predvideva evropska pomorska politika, ker je za to edinole primerno pristojno ministrstvo.

Zato ponovno predlagam, da se ministrstvo za infrastrukturo v duhu evropske celostne pomorske politike preoblikuje v ministrstvo za pomorstvo in promet, ki bi združilo vse pomorske pristojnosti, raztresene po različnih ministrstvih, ter jih učinkovito in nič dražje upravljalo z enega komandnega mosta. Okolje in prostor sta spet združena pod eno streho, neprometno infrastrukturo bi lahko prenesli na ministrstvo za gospodarstvo, prometna infrastruktura pa je le del prometa in torej sodi v ta upravni organ.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Marko Pavliha, pravnik, profesor in publicist