Za dogovor sta potrebni dve strani
pet, 22.09.2017, 09:00
Za dogovor sta potrebni dve strani
Meja z južno sosedo bo še nekaj let odprto bilateralno vprašanje.
Natanko tako, kot je napovedal moj predhodnik na mestu predsednika panevropskega gibanja dr. France Bučar, se je arbitraža med Slovenijo in Hrvaško na koncu izkazala za izredno slabo kupčijo. Namesto da bi postala sredstvo za stabilizacijo regije in umiritev notranjepolitičnih strasti, smo izgubili veliko ozemlja, ljudi in ostali brez ključne zahteve arbitražnega procesa: neposrednega dostopa do mednarodnih voda.

Dobili smo razsodbo, ki je vlada ne more implementirati, saj sta v življenju za dogovor vedno potrebni dve strani, Slovenija pa je ostala sama. Kot v času socializma, ko je bila sodba pečat režimske volje in se je ni smelo kritizirati, je tudi danes debata o vsebini arbitražne razsodbe prepovedana. Pomembno jo je spoštovati, ne glede na škodo, ki jo je utrpela država.

Forma mora zakriti substanco

Vlada Mira Cerarja je pri končni razsodbi pričakovala pozitiven razplet. Zato ni imela pripravljenih rezervnih scenarijev za strateško komuniciranje z javnostjo in s tujimi državami. Ko se je zavedela dejanskega poraza na mednarodnem sodišču, se je zabarikadirala v bran »vladavine prava« in preusmerila pozornost na domnevne pridobitve v Piranskem zalivu.

Na žalost smo tudi tam v resnici izgubili ves južni breg Dragonje z vasicami in teoretično možnost neposrednega dostopa do mednarodnih voda na morju. Vlada se obnaša, kot da bi vodila jugoslovansko zunanjo politiko v času hladne vojne. Vendar smo se takrat na pomembnost OZN in vladavine prava sklicevali, ker je bilo to sredstvo za povečanje relativne moči srednje sile oziroma omejevanje svobode velesil. Takratni diplomati so dobro vedeli, da v realpolitičnem svetu mednarodne politike štejejo moč, povezave in prijateljstva, a so igrali za dimno zaveso vladavine prava, da bi si zagotovili večjo učinkovitost zunanje politike, kot bi je sicer bila Jugoslavija deležna zgolj na podlagi lastnih zmogljivosti. Na žalost pa danes za sklicevanjem slovenske vlade na vladavino prava ne stoji nič drugega kot obupana in osamljena država. Za vsebino sporazuma o arbitraži in končni razplet bodo politiki odgovarjali pred zgodovino. Pahor in njegovi strokovnjaki so izoblikovali dokument, odgovornost zanj pa nato z referendumom prevalili na državljane, ki je – kot so med branjem razsodbe 29. junija poudarili sami arbitri – napisan nestrokovno.

Zgodovinska odgovornost bo utemeljena tudi na podlagi vsebine memoranduma, s katerim je ministrstvo za zunanje zadeve pod vodstvom Karla Erjavca predstavilo naša stališča. Slovensko panevropsko gibanje je vložilo potrebne zahteve za odstranitev oznake tajno z vseh dokumentov, s katerimi smo se branili v Haagu. Potem ko je Hrvaška v teku procesa dobila dostop do vseh navedenih aktov, ni prav nobenega varnostnega ali diplomatskega razloga, da bi še naprej ostali tajni za državljane, ki so z odobritvijo sporazuma vladi podarili mandat.

Mandatar ima pravico vedeti, kako je pooblaščenec branil njegove pravice. Prav tako ima mandatar pravico vedeti, zakaj sojenje, za katero je plačal sedem milijonov evrov, ni pripeljalo do končne rešitve problema ter zakaj je Slovenija danes mednarodno tako izolirana. Če v teku sojenja Karl Erjavec ne bi s svojo izjavo na velenjski televiziji in poznejšo prisluškovalno afero Hrvatom ponudil izgovora za izstop iz arbitraže, bi danes imeli dokončno in zavezujočo razsodbo, ne glede na vsebino. Žal tega nimamo in meja z južno sosedo bo tako še nekaj let odprto bilateralno vprašanje.

Ministrovi in premierovi strahovi

Kot je nekoč dejal kancler Metternich, »dogodke, ki jih ni mogoče preprečiti, je treba usmeriti«. Ob izbruhu škandala bi se Miro Cerar moral rešiti zunanjega ministra. Takrat se je Erjavec tako bal lastne prihodnosti in se zavedal odgovornosti, da se je skrival v Franciji.

A predsednik vlade se je še bolj bal izgube oblasti ob morebitnem odhodu Desusa iz koalicije, s tem pa je zapečatil dokončni propad arbitraže. Dogodka ni usmeril. Izkazal se je za povprečnega sledilca namesto za državnega voditelja. Hrvatom ni podaril žrtvenega jagnjeta, da bi jih poskušal pridobiti nazaj, Erjavca pa ni kaznoval za njegovo objektivno odgovornost. Naredil je škodo državi in se v istem trenutku zameril zgodovini. Arbitražni postopki se lahko prekličejo le, če se tako odločita obe vpleteni strani, in ker se mi nismo, sodnikom ni preostalo drugega, kot da nadaljujejo, a to tako, da močno nagradijo hrvaška stališča. Po eni strani so morali dokazati, da sodba ni bila vnaprej pisana na kožo Sloveniji, po drugi pa posredno kaznovati naše vedenje ter Zagrebu ponuditi možnost, da se z zakasnitvijo vrne v igro na podlagi sprejemljivih izhodišč za hrvaški državni interes. Čeprav s tem krši 7. člen sporazuma o arbitraži, ki zahteva dokončno rešitev spora, razsodba v predzadnjem členu skriva pleonastičen stavek, na podlagi katerega je zavezujoča le, če ali dokler se strani ne dogovorita drugače. Če bomo še naprej vztrajali pri implementaciji razsodbe – ki je za nas negativna –, namesto da bi pogajalska izhodišča vrnili na stanje na dan 25. junija 1991, kot nam narekuje ustavna listina, se bo Hrvaška nekega dne res dogovorila s Slovenijo, a šele ko na MZZ ne bo več Erjavca oziroma bo na Gregorčičevi druga vlada. V normalnih demokracijah bi bil Karl Erjavec že na smetišču politike. Pri nas, kjer je glavni cilj oblasti oblast sama po sebi ter sta politikom državni interes in javno dobro tuja pojma, se Erjavec vede kot glavni akter, saj se zaveda svoje – trenutne – notranjepolitične izsiljevalske moči. Zaradi njega je danes Slovenija ena najbolj osamljenih držav v Evropi.

Vljudnost, ne zavezništvo

Noben, prav noben tuji predstavnik, ki smo ga povabili v Ljubljano ali v zadnjih mesecih srečali v tujini, ni zavzel jasnega stališča v prid naši državi. Po prijaznih stavkih splošne podpore vladavini prava so vsi poudarili upanje, da bomo našli dogovor v skladu z dobrimi sosedskimi odnosi. Še EU je jasno povedala, da nima sredstev za rešitev spora in da verjame v bilateralni dogovor. Zavezniki in partnerji so nas zapustili, ker že šest let nimamo zunanje politike. Če bi ZDA za veleposlanika v Ljubljani še vedno imele komunikativnega Mussomelija, bi bilo danes javno znano, kako negativno nastrojen je naš glavni severnoatlantski zaveznik zaradi izjav, s katerimi je pred nekaj tedni Erjavec užalil njegove senatorje.

Če k temu še dodamo, da smo v zadnjih šestih letih vodili popolnoma neuravnoteženo strategijo, se petindvajsetkrat sestali s predstavniki Kremlja in niti enkrat z Belo hišo, ni težko razumeti, zakaj se je naklonjenost Washingtona iz Ljubljane obrnila v smer Zagreba. Niti Sveti sedež nam ne more pomagati. Tamkajšnji tajnik za odnose z državami, Paul Gallagher, se je v času Blejskega foruma sestal z Erjavcem. Njegova stališča je uradno vzel na znanje, a bolj zgovoren je bil naslednjega dne časopis Italijanske škofovske konference, ki je na naslovnici krivil Slovenijo za negativno politiko do migrantov. Diplomatski odgovor na naše prošnje po pomoči. Od Avstrije, h kateri smo se zatekli nekaj dni po objavi razsodbe, si tudi težko obetamo podporo, saj je Erjavec znan po kritiziranju sposobnosti in inteligenčnega dometa tamkajšnjega zunanjega ministra – morebitnega bodočega kanclerja – Sebastiana Kurza.

Pred napadanjem ali kritiziranjem tujih predstavnikov suverenih držav bi moral naš šef diplomacije pogledati, kaj je sam naredil za svojo. Erjavec je bil še pod Janševo vlado umaknjen iz pogajanj s Hrvaško glede Ljubljanske banke; ohromil je diplomatsko mrežo, s tem ko je zaprl številna predstavništva v tujini; v tujih državah je imenoval številne dvomljive konzule, ki so danes vpleteni v dokazane finančne malverzacije; vodil je izredno negativno kadrovsko selekcijo, s katero je nagrajeval poslušne in oportunistične diplomate; v šestih letih se ni udeležil enega samega bilateralnega srečanja z našimi najpomembnejšimi partnericami; ni se udeležil nobenega srečanja pomembnejših mednarodnih think tankov, v katerih se krojijo smernice zunanjih politik in se navezujejo stiki; zaradi očitnega jezikovnega primanjkljaja ni nikoli vzpostavil osebnega sodelovanja s tujimi voditelji; iz istih razlogov ni nikoli odločno ali aktivno branil interesov Republike Slovenije v svetu Evropske unije; odobril in kril je izredno velike, nepotrebne stroške najemnin diplomatskih rezidenc; nikoli ni krojil ali vodil evropske politike, za katero je odgovoren vse od leta 2012 po ukinitvi službe vlade za evropske zadeve; nikoli ni izvajal zunanje politike, ki mu jo narekuje strateški dokument o ZP naše države.

Sodila jim bo zgodovina

Od prvega dne Erjavčevega ministrovanja je naša država izgubljala mednarodne prijatelje, zaveznike, gospodarske povezave, ugled in kredibilnost. Ne glede na diplomatsko prijaznost je Slovenija v tem trenutku mednarodno najbolj izolirana in nevplivna članica Unije. Minister je kriv za to, da celotna diplomatska mreža – sestavljena iz dobrih strokovnjakov – zaradi pomanjkanja vizije in znanja poveljnika deluje neučinkovito.

Primer arbitraže je pokazal nizko kakovost naše celotne vodilne elite. Če bomo zaradi njih resnično izgubili velik del slovenskega ozemlja in številne državljane, jim bo sodila zgodovina na podlagi dokumentov in izjav, ki so jih dali v tem obdobju. Ampak državljani imajo pravico razumeti, kako danes politiki zlorabljajo njihovo zaupanje in pasivnost, še bolj pa, kako to vpliva na usodo prihodnjih generacij.

Če povzamem besede Williama Shakespearja, še noben filozof ni mirno prenašal zobobola. Obdobje, v katerem so idioti vodili slepe in so zaprti v orehovi lupini mislili, da so kralji sveta, bo nekega dne minilo. Toda od zadnje Janševe vlade naprej je imel vajeti našega mednarodnega obstoja več čas v rokah Karl Erjavec. Zaradi škode, ki jo je minister naredil slovenskemu narodu v zadnjih letih, zaradi neizvajanja zunanje politike in zaradi zlorabe položaja v prid svojim notranjepolitičnim igricam bi moral odgovarjati pred ustavnim sodiščem. Takšen razplet je v teh okoliščinah in sestavi državnega zbora utopičen, a kot je nekoč dejal dr. France Bučar: slovenski narod ni skupnost mentalno zaostalih ljudi.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Za dogovor sta potrebni dve strani

Ko se je vlada zavedela dejanskega poraza na mednarodnem sodišču, se je zabarikadirala v bran »vladavine prava« in preusmerila pozornost na domnevne pridobitve v Piranskem zalivu. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Prijavi sovražni govor