Za koga je bila sanacija slovenskih državnih bank?
čet, 21.09.2017, 09:00
Za koga je bila sanacija slovenskih državnih bank?
Kako preprečiti nadaljnje siromašenje davkoplačevalcev kot posledico sanacije bank?
Od sanacije slovenskega bančnega sistema, izvedene konec leta 2013, so potekla skoraj štiri leta, tako da lahko iz primerne časovne razdalje pogledamo, kako se je izvajala in kakšne posledice je prinesla.

Situacija v slovenskem bančnem sistemu se je leta 2013 zaradi znanih razlogov, finančne krize in napačne makroekonomske politike preteklih vlad, zaostrila, ko so se obresti na naše obveznice dvignile v nevarne višave. Govorilo se je, da bomo prisiljeni poklicati zloglasno trojko na pomoč. Kljub temu da je politika s svojo nesposobnostjo nakazovala, da se ne bomo mogli rešiti sami, so nam obratno sporočali ameriški finančni trgi. Ameriški sklad PIMCO (v lasti nemške skupine Allianz) nam je toliko zaupal, da nam je za dobro ceno (4,7 odstotka obresti) posodil najprej 1,5 milijarde dolarjev, nato še več, kar nam je omogočilo, da smo izpeljali bančno sanacijo brez evropskega financiranja in brez trojke. Je pa evropska komisija (EK) vsilila svoj scenarij reševanja bank, tako imenovani bail-in princip, ki pomeni razlastitev lastnikov delnic in podrejenih obveznic.

Koliko smo davkoplačevalci vložili v sanacijo

Tako smo dobili shizofreno situacijo, da smo sami zagotovili denar za sanacijo bank, vendar smo jo izvajali po diktatu EK. To je konkretno pomenilo, da je po navodilih EK (nekega uradnika Duponta) Banka Slovenije (BS) pod vodstvom guvernerja Boštjana Jazbeca in v tesnem sodelovanju z Ministrstvom za finance (MF), podsekretarjem Mitjo Mavkom, izvedla maksimalno stroge bančne stresne teste (najstrožje v EU), ki so predvidevali v treh letih 2013–2015 padec BDP za 9,5 odstotka. Da bi to banke preživele, bi potrebovale dodatnih 4,8 milijarde evrov kapitala, od tega državne NLB, NKBM in Abanka tri milijarde. In to številko je BS vzela za osnovo celotne operacije. Iz državnih bank NLB, NKBM in Abanke ter zasebnih Factor banke in Probanke, ki jih je likvidirala, je prenesla za 5,5 milijarde slabih terjatev na slabo banko (DUTB) za prenosno vrednost 2,1 milijarde, razlastila lastnike podrejenih obveznic v znesku 440 milijonov in dokapitalizirala banke v znesku 3,2 milijarde. Dodatno je vložila še 310 milijonov v slabo banko, tako da je nas, davkoplačevalce, sanacija stala skupaj štiri milijarde evrov. Če DUTB ne bo uspelo unovčiti prenesenega premoženja po prenosnih vrednostih, bo treba temu strošku dodati še izgubo DUTB.

In koliko od tega bi si lahko povrnili

Do zdaj smo prodali sanirano NKBM za 250 milijonov (v njeno sanacijo pa vložili skupaj s podrejenci 934 milijonov!). Poleg tega smo se v letu 2013 zavezali, da bomo prodali 15 družb, kar naj bi pomagalo pri zbiranju denarja za sanacijo bank. Od prodaje smo dobili slabih 300 milijonov (poleg 250 milijonov za NKBM). Pri teh prodajah izstopa Helios, ki smo ga prodali za 145 milijonov avstrijskemu kupcu, ki ga je po slabih dveh letih skupaj s svojim programom barv (ki je bil bistveno manjši od Heliosa) prodal naprej za 572 milijonov! Skupaj smo doslej iztržili skromnih 550 milijonov (brez prodaj DUTB), obeti, da bi pokrili vsaj tretjino stroškov sanacije, so skromni, kar vse kaže, da je s celo operacijo nekaj hudo narobe.

Kdo so bili glavni igralci

Najprej, celotna operacija je konceptualno zamišljena kot prenos lastništva od države oziroma davkoplačevalcev v zasebne roke, pri čemer je očitno izkupiček za davkoplačevalce stranskega pomena. Hkrati so ti zasebniki tujci, saj pri nas ni dovolj domačega kapitala. Zato je po svoje razumljiv pritisk evropske komisije, da v sanacijo vložimo čim več denarja in premoženje čim prej in čim ceneje prodamo. Jasno, kupci so špekulantski investitorji iz finančnega sveta in ti imajo očitno v EK velik vpliv.

Že SDH ni pravi upravljalec premoženja države. Njegove odločitve o prodaji državnih družb po bagatelnih cenah so, milo rečeno, nestrokovne, tako kot zadnji predlog za prodajo NLB za tretjino stroškov njene sanacije. V bistvu se je SDH pokazal kot nabavni servis za tuje finančne špekulante in kot orodje trenutnih oblastnikov za njihove špekulacije po državni lastnini, ne pa kot skrbni, na dolgi rok usmerjeni upravljalec našega skupnega premoženja.

DUTB je namenjena prodajanju slabega premoženja bank, iztržiti bi morala vsaj prenosno vrednost terjatev (tretjina nominalne) in vloženi kapital, ki ga je za obratovanje vložila država, to je skupaj 2,4 milijarde evrov. Doslej je DUTB iztržila s prodajo terjatev in premoženja eno milijardo, vendar je že prodala družinsko srebrnino. Preostale so ji zahtevnejše naložbe, ki zahtevajo prestrukturiranje oz. sanacijo družb, za kar pa je DUTB slabo usposobljena. Samo spomnimo se, kako je vodila podoben proces v Cimosu, v katerem so imele banke vloženih 400 milijonov, na koncu je bil Cimos prodan za drobiž, vendar s prevzemom dolga v višini 100 milijonov, kar predstavlja le četrtinski izkupiček. Ob tem, da ostali slovenski proizvajalci podobnih proizvodov dobro poslujejo, povečujejo izvoz in dobičke. Verjetno bo DUTB ostala prekratka za kakih 700 milijonov, kar bo treba na koncu prišteti k stroškom sanacije bank, torej se bo skupni strošek povečal na 4,7 milijarde evrov.

Čigava je Banka Slovenije?

Ključno vlogo v bančni sanaciji je odigrala Banka Slovenije pod vodstvom guvernerja Boštjana Jazbeca in namestnika direktorja nadzora bančnega poslovanja Tomaža Čemažarja. Že prej sem omenil, da je kot podlago za zakonsko ukrepanje vzela oceno, da bo BDP v treh letih padel za 9,5 odstotka, čeprav je v tem obdobju zrasel za 5,8 odstotka.

Veljko Bole iz EIPF je izračunal, da je BS pretiravala za 1,8 do 2,8 milijarde pri oceni bančne luknje in posledično pri določitvi potrebnih sredstev za bančno sanacijo. To potrjujejo tudi poslovni rezultati saniranih bank, ki so bogato kapitalizirane, poleg tega se poslovni rezultati nenormalno napihujejo zaradi ukinitev pretiranih slabitev. Pred časom prodana NKBM je v prvem letu pod tujim vodstvom prikazala 400 milijonov prevrednotenja kapitala, NLB je tudi zaradi tega samo v prvem polletju letos ustvarila 128 milijonov dobička.

Težko je reči, da so se na BS enostavno zmotili ali da so nestrokovno ocenili predvideno rast ali padec BDP. Taki nesposobneži že niso, vsaj po diplomah in referencah sodeč. Torej so to storili namenoma, sicer pod pritiskom »svetovalcev« iz EK in ECB, vendar pri polni odgovornosti. Ali bodo zaradi tega odgovarjali pred sodiščem, bomo še videli, preiskava še poteka. Zaskrbljujoče je, da ravnanje, ki škodi Sloveniji, še kar nadaljujejo. Tako z omejitvami ovirajo poslovanje saniranih bank, spet po komandi iz Bruslja oz. Frankfurta.

BS je postala največja banka v Sloveniji s 13,9 milijarde zbranih finančnih sredstev, od česar je zbrala od domačih subjektov šest milijard, od tega 3,3 milijarde od države Slovenije. S premikanjem tega denarja lahko ključno vpliva na domači finančni trg. Tako ima naložb v tujini za skoraj sedem milijard, kar je pretirana rezerva, dvakrat večja (v deležu BDP) od večine evrskih držav. Lahko bi vložek države vrnila, država pa bi ta sredstva namenila za odplačilo vseh menic in obveznic, ki zapadejo letos in drugo leto, pa še 700 milijonov bi ostalo. Tako bi zlahka izpolnili cilje programa stabilnosti, to je dosegli presežek proračuna in zadolženost države pod 60 odstotkov BDP brez dodatnih fiskalnih naporov. Ali pa bi s tem denarjem zgradili drugi tir brez Madžarov in še posodobili celotno železniško omrežje ali zgradili novo nuklearko. Kadar pa se jo pozove na sodelovanje v domačih zadevah, kot je sodelovanje v preiskavi sodišča ali v nadzoru prek računskega sodišča, se izgovarja, da spada pod pristojnost ECB in je tako imuna na ukrepe slovenske države. Torej, čigava je Banka Slovenije? In čigav je denar na njenih računih? Slovenski ali frankfurtsko-bruseljski? Če se že razglaša za podružnico ECB, naj najprej vrne vsa sredstva domačih subjektov, ki znašajo šest milijard in naj se z denarjem napaja iz Frankfurta.

Kdo je k vsemu temu prispeval

Vse to dogajanje je bilo možno, ker je imelo blagoslov vlade Republike Slovenije, to je predsednice Alenke Bratušek in njenega finančnega ministra Uroša Čuferja ter sodelavca Mitje Mavka, ki je predstavljal povezavo z EK. Torej je bila vlada vseskozi seznanjena z vsemi podrobnostmi te rabote in je tako prevzela soodgovornost za dejanja BS. Tako ravnanje je imelo podporo vseh strank koalicije, saj je parlament sprejel ustrezne zakone, ki so omogočali izpeljavo scenarija. Torej je bila celotna operacija zaradi soglasja parlamentarne večine sicer legalna, vendar ne tudi legitimna. To pa zato, ker so bili poslance zavedli predstavniki MF in BS ob izdatni »pomoči« EK, s Čuferjem in Jazbecem na čelu, da je bila taka pot, ki je oškodovala slovenske davkoplačevalce, edino možna, čeprav so obstajali drugačni načini sanacije. Samo zdravo pamet bi morali uporabiti, in ne papagajsko slediti predstavnikom špekulantskega kapitala, personificiranim v EK. Tudi sedanja ministrica za finance Mateja Vraničar Erman je še pred kratkim zagovarjala prodajo NLB po bagatelni ceni in s tem realizacijo prej navedenega scenarija EK. Ker vlada ni sprejela tega predloga, je celo ponudila odstop, Cerar pa je njen odstop zavrnil in s tem vsaj delno prevzel soodgovornost.

Kaj torej storiti, da se prepreči nadaljnje siromašenje slovenskih davkoplačevalcev kot posledico sanacije slovenskih bank?

Najprej je treba jasno povedati, da tak scenarij sanacije slovenskih bank zavračamo. Saniranih preostalih dveh bank, NLB in Abanke in preostalih družb iz spiska petnajstih ne bomo prodajali za bagatelo, raje jih bomo obdržali, dokler tako ali drugače ne povrnejo v sanacijo vloženega denarja. In to morata povedati parlament in vlada tako, da spremenita strategijo upravljanja državnih naložb in druge predpise, ki to urejajo.

Takoj je treba začeti pogajanja z Brusljem, da dosežemo za nas ugoden način reševanja sanacije slovenskih bank. Za ta pogajanja bi morali zagotoviti kvalificirano ekipo, ki ne bo sestavljena iz tistih posameznikov, ki nadaljevanje scenarija prodaje vsega premoženja po navodilih EK še vedno zagovarjajo.

Pregledati je treba premoženje DUTB in SDH in preveriti, katero premoženje je primerno za prodajo in katero bi bilo primerneje obdržati v državnem lastništvu. Kjer prodaja ni smiselna, se premoženje prenese na drugega upravljalca. SDH se ni izkazal kot primeren, saj je zagovornik razprodaje in je preveč pod vplivom dnevne politike, zato mu ni več mogoče zaupati.

Sanirane banke in primerno premoženje DUTB in SDH je treba prenesti na Demografski rezervni sklad (DRS), kjer je treba oblikovati novo strokovno upravljalsko ekipo, čim manj odvisno od dnevne politike. S primernimi zakonskimi rešitvami in sestavo nadzornega sveta, v katerem bodo predstavniki vlade v manjšini, se to premoženje »zaklene«, tako da ne bo več lahek plen dnevne politike in da bo korporativno upravljanje pregledno in učinkovito. Lahko se uporabi že preizkušena formula iz časa po osamosvojitvi, to je, da obdrži DRS 50,1 odstotka, 25 odstotkov se razdeli davkoplačevalcem kot delni povratek njihovega vložka v sanacijo, 24,9 odstotka pa se proda razpršeno prek javne prodaje.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Za koga je bila sanacija slovenskih državnih bank?

Foto:

Prijavi sovražni govor