Tiskane izdaje
Člančič s približno tako vsebino, kot sledi, sem zaman poskušal spraviti v tisk v tisti časovni stiski med monstruoznim srečanjem na TV in samim glasovanjem. Urednik mi je povedal, da se je izogibal tej tematiki, povrhu pa objava dan pred volilnim molkom ne bi bila primerna ... Zdaj je glasovanje za nami, vemo, kdo je »zmagovalec«, a zapis vseeno ne bo odveč.
Kajti ni res, da je rezultat »zmaga za vse naše otroke«, ni res, da izida referenduma »nihče ne bi smel razumeti kot poraz«. In tudi mene »ne skrbi 370.000 volivcev, ki so oddali svoj glas proti, ampak tisti milijon, ki mu je vseeno« (vse to so citati iz ponedeljkovega Dela). Da tak delež prebivalstva bodisi verjame nesmislom ali pa si iz njih kuje dobiček, že dolgo vemo. To lahko razberemo v Delu iz Kronike, iz gospodarskih in tudi iz notranjepolitičnih strani. S tem se moramo sprijazniti, verjetno je podobno tudi v drugih deželah. Vedenje tistega milijona, ki se pozna tudi v ozkih okoljih, delovnih skupinah, pa je resna izguba za vse nas. Je tragično. S tem izgublja, je poražen narod in z narodom otroci. Vsi moramo to razumeti kot poraz.
Naj se zdaj za uvod izpovem: kaj hočemo, že od mladih nog sem zadrt heteroseksualec. Biološko, vedenjsko, čustveno. Z zakonito in celo zakonsko partnerico, ki zastopa komplementarni spol, sva zaplodila številčno usklajeno (dva starša – dvoje potomcev; glej še konec tega zapisa) heteroseksualno potomstvo, ki je že odfrlelo in naju osrečilo s heteroseksualno vnučadjo (dve ljubki smrklji, en bučman). Torej me na pisanje nikakor ni napeljala kaka skrita lastna travma, frustracija ali celo nagnjenost.
»Poučne« trditve
Pred kratkim sem poslušal in gledal začetek soočenja med privrženci in nasprotniki novega zakona o zakonski skupnosti. Dolgo nisem zdržal, a kar sem slišal, je bilo zelo zanimivo. Predvsem pa poučno. Komentiral bom par trditev s tega srečanja.
⚫ Čustveno najbolj nabit je bil krik babic, ki so se ustrašile, da bi njihovi vnuki po sili razmer prišli v rejo homoseksualnim parom. »Ne moji vnuki!!!« ali nekaj takega. Ali morda »Ne homoseksualcem!«. Pozneje sem (spet) bral, da je med nekaj sto čakajočimi pari le po kakih 10–20 na leto dobilo privolitev za posvojitev otroka. Seveda nihče od homoseksualnih ni niti zaprosil. Ljube dame, kakšna neverjetna verjetnost pa bi mogla prav vas in vaše vnuke onesrečiti s čim takim? In to na silo? In kaj bi jim bilo hudega v ničkoliko preverjeni družini? Ostanejo le vaša čustva; do katerih imate seveda vso pravico, a so vendar premalo razumsko podprta, da bi se smela po njih ravnati splošna nacionalna zakonodaja.
⚫ Otrok nujno potrebuje mater in (predvsem?) očeta. Se povsem strinjam, to v idealnih razmerah drži. Če si ju otrok more privoščiti. Pa velja to tudi za otroke samohranilk? Ali bodo tisti, ki jim »za otroke gre« v nadaljevanju zahtevali prepoved enostarševskih družin? Bilo bi povsem in edino logično. Čudim se, da tega problema nihče od tistih, ki jim »za otroke gre«, ni opazil. Samohranilke in verjetno maloštevilni samohranilci močno kvarijo naše »tradicionalno okolje«. Homoseksualnih je menda štiri odstotke moških in trije odstotki žensk, z združevanjem v zakonske pare se številke za še polovico znižajo. Po statistiki iz leta 2012 pa naj bi bilo kar četrtina (25 odstotkov) družin enostarševskih. Torej, večinoma, brez očeta. In kje bo otrok brez očeta dobil očeta?
⚫ Pravijo, z uveljavljanjem istospolnih družin bodo propadle »tradicionalne vrednote«. Pa je raznospolna družina res tako šibka ustanova? Bodo zato začeli še preostali mačoti osvajati moške? Ali pa si kdo misli, da bodo ob prepovedi (ali kakršnem koli omejevanju) istospolnih, homoseksualci vstopali v edino zveličavne raznospolne zakone? Ali pa, da se bo, nasprotno, ob sprostitvi povečalo število homoseksualcev in lezbijk? O tem so že kaj povedali psihologi.
⚫ Tukaj pa malo špekuliram. Mislim si, da morajo tisti s strani »proti« močno ceniti idealne velike družine. Pravzaprav se to povsem ujema s klicem po »naravnih zakonih«, kot jih nekateri pojmujejo. Pa so čredice petih ali 6+ otrok res narejene zaradi otrok? Zato ker »za otroke gre«? Mislim, otrokom v veselje ali korist? Bi rekel, da je to čisto v veselje posestniškim staršem, imeti četico pod svojo komando, ali pa so celo namenjeni »višjim« ciljem. Vemo čigavim in kakšnim. Je kdo raziskal, koliko prvorojencem je uspelo biti v veselje in razvedrilo vsa množica, ki je prišla za njimi? Ja, to je res naravno, manj pa človeško.
⚫ Strokovno najbolj nesmiselno, bolj verjetno večinoma zlagano, sprenevedavo, pa je sklicevanje na »naravne zakonitosti«. Človek, ki je gradbeno in fiziološko gledano vendar žival, je postal človek ravno zato, ker se je uprl naravnim zakonom. Predvsem, človek šibkih in bolnih sovrstnikov ne pusti izdihniti, še prek zadnjih možnosti se bori za njihovo preživetje. Ali bi tisti, ki jim »za otroke gre«, želeli tudi tukaj uveljaviti naravne zakone? Odmiranje šibkejših je eden od osnovnih pojavov v naravi. Ne prezrimo, da v naravi – povprečno, seveda – od vsakega starševskega osebka končno preživi do spolne zrelosti en potomec. Pa če se jih je zaplodilo dvoje ali pa milijon. Drugače preprosto ne gre. Okolje nima neomejenih kapacitet. Zato je neusmiljen boj za preživetje v »naravnem« živem svetu vsesplošno pravilo, ki deluje – v nekoliko drugačni in včasih zakriti podobi – celo v skupnostih zadružnih žuželk in v »protodružinah« človečnjaških opic. In boj za preživetje je boj vsakega proti vsem. Celo za preživetje! Takšne so res naravne zakonitosti. Naj se mi temu podredimo ali pa bomo tukaj vendar rekli »za človeka gre«? Če se ti premisleki ne ujemajo z metropolitovo krščansko antropologijo, bo pač treba popraviti slednjo.
Nesmiselno sklicevanje
Škoda je nastala v odmiku od naravnega predvsem in prav tam, kjer človek kljub posledicam vsesplošnega humanega napredka v nekaterih pogledih še naprej ravna »biološko«, »naravno«. Največji problemi človeštva so posledice naše nezmožnosti, ko napredku v duhovnem in miselnem okolju nismo znali ali zmogli podrediti še preostalih sestavin našega »naravnega«. Zelo visokega preživetja potomcev, ki smo ga dosegli kot ljudje, ne znamo ali ne zmoremo kompenzirati z učinkovitejšim načrtovanjem rodnosti. Od tod prenaseljenost in vse, kar iz nje izhaja. Tudi: uničenje okolja, lakota, pandemije, vojne ... Bi rekel, da je zgoščanje populacije, gneča na planetu, primarno žarišče vseh ali skoraj vseh tegob človeštva. In da je propagiranje visoke rodnosti vsevprek dejansko zločin, saj botruje posredno, a predvidljivo, pa tudi dokaj neposredno, številnim človeškim žrtvam. Razen izjemoma, največkrat čisto lokalno, seveda. Recimo, da lahko sem uvrstimo slovensko populacijo. Vendar se je celo število prebivalstva Slovenije od šestdesetih let do začetka tega tisočletja nekoliko povečalo. Za spoznanje celo število etničnih Slovencev.
Če naj bi bil človeku ideal življenje po naravnih zakonitostih, bi bil do zdaj verjetno najvišji dosežek Hitlerjeva ideologija. Preživijo naj le močni, vladajo najmočnejši, brezobzirni. Übermensch, Überleute. Poznamo? Je to tisto?
Podobno nesmiselno je tudi sklicevanje na »tradicionalne vrednote«. Domnevam, da homoseksualci (sensu lato) nekatere predvsem preprosto motijo, ker so res zelo drugačni. In da si zato izmišljajo nekakšna kvazi razumna opravičila. Smešnost nekaterih utemeljitev lahko razumem le v tem primeru. A se bo treba pač privaditi, tudi homoseksualni imajo vso pravico do take zahteve. Predvsem moramo upoštevati, da homoseksualnost ni osebna muha, ne izberejo si je prostovoljno. Biološki mehanizem homoseksualnosti, kot kaže, še ni raziskan. Vsekakor pa ni bolezen, še najmanj nalezljiva. Spolna polarnost je pri človeku določena genetsko. Vendar tudi genetsko določene lastnosti so v naravi (!) variabilne. Tako se pojavljajo tudi osebki, ki niso izrazito moški ali izrazito ženski. Tako pri človeku kot pri živalih. In otroci gredo pri razvoju skozi faze, ko se pogosto, a le prehodno, pojavljajo tudi homoseksualne fantazije in druge prvine. To je res naravno (!). Končno še izvem, da homoseksualnost ni niti lastnost maminih sinkov niti niso žrtve tiranskih očetov.
Kar nekaj »tradicionalnih vrednot« smo že opustili, popolnoma brez škode zase, za narod, za človeštvo. Se še spomnimo, kdaj smo tradicionalne tagmašne hlače večidel zamenjali s kavbojkami? Pa kdaj so ženske začele nositi hlače (tudi v resnici)? Nekako v istem času so se začele brezsramno pojavljati na voliščih. Pa od kdaj ne govorimo več o nezakonskih otrocih (da drugačne oznake niti ne omenim)? Ali vemo, kdaj smo začeli pisati in govoriti slovensko? Tradicionalna so vendar narečja in zagotavljam, da Istran pred prelomom s to svetlo tradicijo ni razumel Prekmurca. Kdaj smo začeli nositi spodnje perilo? Tudi to je moral biti hud prelom s tradicijo. Vse to je odpovedovanje tradicionalnim vrednotam. Je narodu škodilo?
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Boris Sket
upokojenec, Ljubljana
