Za povezanost in kulturno identiteto

Zelo pomemben del Kataloncev je ugotovil, da potrebujemo svojo državo, če bi radi okrepili položaj socialne države, ohranili družbeno povezanost in obdržali zelo raznovrstno kulturno identiteto. Ugotovili so, da teh državljanskih in demokratičnih ciljev sedanja španska država ne zagotavlja.

Na najnovejših katalonskih volitvah so politične stranke, naklonjene neodvisnosti – te stranke imajo zelo različno ideološko ozadje in med njimi ni samo skrajne desnice –, pridobile absolutno večino v katalonskem parlamentu. Poleg tega dve tretjini poslancev podpira izvedbo referenduma o neodvisnosti. Kljub temu je številne naše zahteve po referendumu, kakršnega so organizirali tudi v Quebecu in na Škotskem, španska vlada ne samo popolnoma zavrnila, ampak se o tem ni pripravljena niti začeti pogovarjati ali pogajati. Odločila se je sodno preganjati politične predstavnike, ki podpirajo neodvisnost.

Podpora reformam, do ponovne centralizacije

Zakaj velik del katalonske družbe meni, da potrebujemo svojo državo? Večina katalonskih političnih strank je dolgo podpirala reforme španske vlade in vsa prizadevanja Španije za demokracijo in modernizacijo od vzpostavitve republike do prehoda v demokracijo po koncu Francove diktature. Reforme so skrbele za napredek, dokler ni vlada ultrakonservativnega Joséja María Aznarja sprožila kampanje za ponovno centralizacijo, s katero so se začeli novi zapleti, centralizacija pa se ni končala niti pod socialdemokratsko vlado Joséja Luisa Rodrigueza Zapatere ter se še krepila med vladanjem Mariana Rajoya.

Ne smemo pozabiti, da je naš najpomembnejši zakon o samoupravi, katalonski statut o avtonomiji, potrdila velika večina Kataloncev na volitvah leta 2006, čeprav ga je španski parlament precej spremenil, nazadnje pa je špansko ustavno sodišče po naročilu Ljudske stranke leta 2010 razveljavilo pomembne člene statuta. Treba je poudariti, da je špansko najvišje sodišče postalo zelo spolitizirano, vodi pa ga nekdanji član Ljudske stranke.

Opažamo slabšanje demokracije v Španiji, ki se katalonskih političnih težav loteva samo z zakonskim preganjanjem. To je očitno tudi v spolitiziranem delovanju španskih državnih mehanizmov proti Kataloniji. Zaradi groženj in kazenskega preganjanja katalonskih političnih predstavnikov vse več ljudi izgublja upanje, da so reforme v Španiji sploh mogoče, zato se odločajo za demokratično in mirno pot k neodvisnosti.

Za odprtost, ne za nacionalizem ali izključevanje

Poziv k neodvisnosti ni izraz nacionalizma na etnični podlagi ali izključevanja drugih. Katalonija je dežela, za katero je že dolgo značilno, da prijazno sprejema prišleke – v 20. in 21. stoletju je bil velik del našega prebivalstva rojen nekje drugje, mnogi so se priselili iz drugih delov Španije, pred kratkim tudi iz držav zunaj EU. Katalonija je ustvarila model, ki vključuje druge, je odprt ter zagovarja raznovrstno in prilagodljivo identiteto, v kateri sta jezik in kultura zelo pomembni vrednoti, toda tako smo tudi dosegli družbeno povezanost, ki bi jo radi ohranili. Gibanje za neodvisnost se ne poskuša izogniti solidarnosti z drugimi deli Španije in Evropo. Katalonija je z gospodarstvom, ki ima močno industrijsko podlago, vedno prispevala v španski proračun in proračun EU. Tega ne mislimo nehati početi; prav nasprotno, radi bi izboljšali neučinkovit način upravljanja naših sredstev in jih začeli sami upravljati bolj pravično, da bodo strukturno uporabnejši za vse nas.

Gibanje za neodvisnost je dosledno demokratično in miroljubno, vodi ga civilna družba. Kljub temu španska vlada zapira vrata za kakršenkoli dialog. Trdi, da neodvisnost ni legitimen cilj in da se dolgoročno ne more obdržati. Nenehno nam grozi in pravi, da so vsi koraki v to smer nezakoniti in da jih bodo preganjali. Meni, da je enotnost Španije sveta in je zato želje njenih državljanov ne morejo spreminjati. Ničesar ne smemo storiti niti ne smemo spraševati ljudi, česa si želijo.

Špansko vlado pozivamo, naj se začne pogajati

Če se v državi pojavi tako obsežno in raznovrstno gibanje, kot je gibanje za katalonsko neodvisnost, bi državljani lahko pričakovali vsaj to, da bi vlada prisluhnila njihovemu mnenju in se z njimi začela pogovarjati. Toda to se ni zgodilo. Katalonska vlada v skladu z demokratičnim pooblastilom volivcev zahteva neodvisnost, zato si prizadevamo, da bi naši državljani s svojimi glasovi odločili, ali naj Katalonija postane republika. Parlamentarna večina se strinja, da je to mogoče doseči z referendumom, zato bomo to tudi storili.

Špansko vlado pozivamo, naj se začne pogajati: o datumu referenduma, o referendumskem vprašanju, o demokratičnih zagotovilih pri glasovanju, o večini, ki bi potrdila veljavnost rezultata – skratka, o vsem.

Zelo težko je razumeti, zakaj bi demokratično odločanje državljanov o njihovi prihodnosti sploh lahko veljalo za zločin. In da je namesto tega najvišji izraz demokratične morale odločitev, da je treba državljanom onemogočiti glasovanje, jim preprečiti odločanje o prihodnosti in njihovo mnenje razglasiti za nepomembno. Naša zahteva je pravična in miroljubna. In čeprav španska vlada tega ne razume, onemogoča naša prizadevanja, se vede nepopustljivo in ne ponuja nobenih morebitnih rešitev, ji predlagamo nekaj demokratičnega: naj pripravi volilne skrinjice in sprejme rezultat.

***

Raül Romeva je minister za zunanje zadeve, odnose med ustanovami in transparentnost v katalonski vladi.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.