Za razcvet demokracije, ne aparatčikov
čet, 23.01.2014, 09:00
Za razcvet demokracije, ne aparatčikov

S kombiniranim volilnim sistemom je namreč mogoče zajeti različne interese posameznih družbenih skupin, s tem zagotavljati aktivno državljanstvo in z uravnoteženjem teh interesov tudi potrebno stabilnost izvoljene oblasti.

 

Predsednik države g. Borut Pahor je 26. oktobra lani napovedal, da »še nikoli nismo bili tako blizu soglasja o spremembi naše začasne volilne zakonodaje«. Skrajni čas je, da se vprašamo, kakšen volilni sistem v Sloveniji potrebujemo.

Države imajo zelo različne volilne sisteme, od ortodoksno »sorazmernih« (proporcionalnih) do ortodoksno »večinskih« (nokavt) sistemov. Ta različnost izhaja delno iz različnosti kultur posameznih narodov, delno iz posledic dejstva, katera politična opcija je bila na oblasti, ko se je sistem v posameznih družbah sprejemal. Zato gotovo ni mogoče preprosto trditi, da je en sistem »boljši« od drugega. Vprašanje, kateri je boljši, moramo prevesti v vprašanje: kakšen sistem bi bolj ustrezal posebnostim posamezne družbe. Pri tem pa ne moremo mimo dejstva, da je volilni sistem ključni element demokratičnosti vsake družbe! Pri tem velja: »Za Nemčijo so vsi volilni sistemi dobri. Za Italijo so vsi slabi.«

Ko govorimo o različnosti volilnih sistemov, ne gre zgolj za volitve v ožjem pomenu. Zelo pomembno je namreč, kakšen je sistem obračuna in poračuna volilnih glasov, posebno tistih, ki jih sistem opredeljuje za »neuspešne«. To so glasovi, ki so jih volivci oddali kandidatom (pri nas strankam), ki se niso prebili čez volilni prag (»zavrženi glasovi«). Prav ti glasovi lahko odločilno določajo razmerje političnih sil, saj se v nekaterih sistemih delijo sorazmerno, v drugih pa so nekakšen »bonus« uspešnejšim političnim strankam. V tem primeru seveda se seveda zmanjšuje legitimnost volilnih rezultatov oziroma izvoljene oblasti. Toda o tem pozneje.

Posebnosti slovenske družbe

Da bi lahko odgovorili na vprašanje, kakšen volilni sistem bi ustrezal Sloveniji, moramo najprej ugotoviti, v čem se naša (politična) kultura in družbena struktura bistveno razlikujeta od političnih kultur drugih držav.

Smo mlada država, s kratkotrajno zgodovino večstrankarskega sistema (meščanske demokracije) in s šibkimi institucijami civilne družbe, zaradi česar se moč in vpliv dobro organiziranih političnih strank še toliko bolj izraža. Njihov vpliv na volitve je tolikšen, da je volja volivcev izničena. Zato ni izpolnjena zahteva 81. člena naše Ustave, ki pravi, da morajo imeti na volitvah odločilen vpliv volivci. Danes imajo pri nas odločilen vpliv na volitve nedvomno politične stranke, zato upravičeno govorimo o močni partitokraciji in šibki demokraciji slovenske družbe.

Pa vendar je po mojem mnenju glavni problem to, da v Sloveniji nimamo uspešno ločenih vej oblasti. Še vedno smo nekakšna totalitarna politična država, v kateri sta zakonodajna in sodna veja oblasti absolutno podrejeni politično-izvršni oblasti.

Sistemska odvisnost parlamenta od (vsakokratne) vladne koalicije se kaže predvsem v dejstvu, da poslanci strank vladne koalicije v DZ, spoštujoč partijsko disciplino, po navadi strogo zavračajo vse predloge opozicije in sprejemajo vse predloge vlade, tudi kadar so ti nedorečeni in slabo pripravljeni. To nas vodi v hiperprodukcijo slabe zakonodaje, ki jo je treba nenehno spreminjati in popravljati.

Po drugi strani pa odvisnost naše sodne od izvršne oblasti najbolje potrjuje dejstvo, da so naša sodišča šele v zadnjih mesecih »odkrila« veliko zakonskih določil, ki veljajo že dolgo, pa se niso izvajala (zamrznitev premoženja pravnomočno obtoženemu, odvzem nezakonito pridobljenega premoženja in prenos dokaznega bremena o izvoru premoženja na osumljenega itd). Ker ta določila niso popolnoma nova, nova pa je praksa njihove uporabe, lahko upravičeno sklepamo, da se niso spremenile pravne podlage, ampak je sodstvo dobilo nekakšna »nova navodila«. In ta navodila so lahko prišla samo iz izvršne oblasti, skoraj gotovo kot posledica ljudskega revolta zaradi korupcije in nezaupanja v institucije oblasti.

Razcepljenost slovenskega volilnega telesa pa močno obremenjuje tudi neuspešna ločitev Cerkve od Države, zaradi česar je interes RKC za vplivanje na volitve neizmeren. Če se v Nemčiji ali Franciji, celo v Italiji ali Španiji, zamenja politična garnitura, se položaj Cerkve v teh državah ne spremeni. V Sloveniji je drugače: z zmago desnice v Sloveniji, Cerkev nekako sovlada, z zmago levice se njen vpliv in privilegiji začnejo zmanjševati.

Gledano sociološko, je Slovenija še vedno totalitarna država, z nerazvitimi institucijami civilne družbe, s politično nadmočjo izvršne oblasti nad zakonodajno in sodno, s stalnim prizadevanjem za diktaturo nad mediji, z ideološko razklanim volilnim telesom: z nerazvito demokracijo torej.

Kakšen volilni sistem bi nam ustrezal?

Najprej moramo še enkrat poudariti, da imamo še vedno volilni sistem, ki je bil leta 1992 pripravljen in sprejet v naglici, s poudarkom, da je to začasen volilni sistem, pripravljen za volitve leta 1992. In da bo pozneje spremenjen in dopolnjen. Toda tega »pozneje« še nismo dočakali. Značilnost tega sistema je proporcionalnost, sistem pa je na začetku vseboval tudi personifikacijo z uvedbo preferenčnega glasu. Z nekaterimi spremembami je političnim strankam pozneje uspelo to določilo iz sistema izbrisati, zato volivci zdaj volijo liste, ne poslancev.

Izvoljeni poslanci so tako nekako »v lasti« političnih strank. Brez neodvisnih poslancev pa ni demokracije, kot je večkrat poudaril France Bučar.

Čeprav sem v uvodu zapisal, da so zdaj v svetu oziroma v EU navzoči volilni sistemi vseh oblik, Ciril Ribičič pogosto opozarja, da se z razvojem družb razvijajo tudi volilni sistemi. V 19. stoletju so prevladovali večinski, v 20. proporcionalni, zdaj pa vse več družb išče popravke v smislu kombiniranih volilnih sistemov. Samo z njimi je namreč mogoče zajeti različne interese posameznih družbenih skupin, s tem zagotavljati aktivno državljanstvo in z uravnoteženjem teh interesov tudi potrebno stabilnost izvoljene oblasti.

Vsi argumenti torej govorijo za to, da Slovenija zdaj potrebuje kombiniran volilni sistem. Večinski volilni sistem (tega vedno znova predlaga Janez Janša oziroma SDS) bi prav zaradi razklanosti našega volilnega telesa nenehno postavljal vprašanje legitimnosti in vodil v poglabljanje ideoloških konfliktov. Torej prav nasprotno, kot trdijo njegovi predlagatelji, tudi v nadaljnjo politično nestabilnost. Nepersonificiran proporcionalni sistem pa, kot sem že zapisal, ohranja in krepi partitokracijo, ki pogosto zdrsne v kleptokracijo.

Prednosti kombiniranega volilnega sistema

Predlog takega kombiniranega volilnega sistema (Mihelčič-Kristan-Pintarjev predlog) je že marca lani v parlamentarno proceduro vložil Zdus z več kot 5700 podpisi volivcev. Toda njegovo obravnavo je vse doslej blokirala PS s svojim problematičnim predlogom o ukinitvi volilnih okrajev (kar bi pomenilo povečevanje centralizacije in nove volilne manipulacije).

Predlog kombiniranega volilnega sistema smo pripravili na podlagi nemških izkušenj, kjer velja že več kot šest desetletij. Prav letos se je spet izkazal, saj so volivci na njegovi podlagi izločili dosedanjo vladno liberalno stranko, vladajoče konservativce pa prisilili v kombinirano vladanje s socialisti.

Tudi naš predlog, tako kot nemški sistem, daje vsakemu volivcu dva glasova in hkrati za polovico zmanjšuje število volilnih okrajev s sedanjih 88 na 44, v katerih bi po enega poslanca volili po večinskem principu. S tem pa daje volivcem možnost, da s prvim glasom glasujejo za svojega poslanca, ki ima v tem okraju večletni domicil. Tega poslanca volivci izvolijo neposredno, z večino glasov (v prvem ali drugem krogu).

S tako rešitvijo dobivajo kandidati civilne družbe prvič realno možnost za izvolitev, izvoljeni poslanci pa status relativne svobode in neodvisnosti od političnih strank oziroma bolj zavezujoč odnos in odgovornost do volivcev.

To pa hkrati sili politične stranke, da na ta del kandidatnih list namesto svojih aparatčikov ponudijo kvalitetne, konkurenčne kandidate (sicer tvegajo, da bodo ta del volitev izgubile), kar neposredno vpliva na boljšo sestavo DZ.

Z drugim glasom volivec voli politično stranko, ki ji bo zaupal oblikovanje vlade in vodenje (upravljanje) države, vendar pri tem personificira odločitev s preferenčnim glasom: ne voli torej liste, ampak izbere popolnoma določenega kandidata na njej.

Število »zavrženih« glasov se v tem sistemu bistveno zmanjša, bonus uspešnim strankam postane tako manj pomemben, izvoljena oblast s tem legitimnejša.

Dogovarjanje in iskanje konsenza

Z uvedbo takega volilnega sistema bi DZ postal bolj podoben parlamentu, moč političnih strank v DZ bi se relativno zmanjšala, omilil bi se avtomatizem glasovanja. Vse to bi sililo vladne stranke v dogovarjanje in iskanje konsenza, državno upravo in vlado pa v predlaganje boljših, bolj usklajenih zakonskih predlogov. Hiperprodukcija zakonskih določil, ki je zdaj tako značilna za naš DZ, bi se zmanjšala, predvsem pa bi se precej zmanjšalo sprejemanje zakonov in predpisov, ki jih je treba že čez nekaj mesecev popravljati in dopolnjevati.

Predlagani volilni sistem bi tako pomenil racionalizacijo sistema upravljanja države na več ravneh in delno de-ideologizacijo strank. Mogoče bi nas celo prisilil, da se iz preteklosti obrnemo k prihodnosti (hkrati pa oblikujemo sodoben Konkordat države z RKC, ki bi pomenil tako rekoč ločitev civilne države od Cerkve). Šele s tem bi Slovenija dobila pravo priložnost, da uveljavi demokracijo.

Model, ki ga predlagamo, bi moral, teoretično, ustrezati obema stranema razpolovljene slovenske politike: desnici (SDS), ki zahteva večinski sistem, in levici (SD), ki vztraja na sorazmernem principu, saj je smiselna kombinacija obeh. V resnici pa ga zavračata obe strani, kar jasno kaže, da stranke ne iščejo rešitve in dobrega (boljšega) volilnega sistema, ampak se za njihovimi razpravami skrivajo drugi interesi, zaradi katerih stranke vsako smiselno rešitev tega problema blokirajo.

Preprosto povedano: z blokiranjem pozitivnih sprememb volilnega sistema politične stranke blokirajo demokratizacijo slovenske družbe. Če se ne bodo sposobne dogovoriti za kombiniran volilni sistem, volivcem na naslednjih volitvah ne bo ostalo drugega, kot da sedanjih političnih strank enostavno ne volijo: ne levih, ne desnih.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

Emil Milan Pintar, dipl. filozof in sociolog



Za razcvet demokracije, ne aparatčikov

Z blokiranjem pozitivnih sprememb volilnega sistema politične stranke blokirajo demokratizacijo slovenske družbe. Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor