Tiskane izdaje
Kje so feministke in aktivistke
Čeprav Svetlano Slapšak prepoznavamo kot žensko in kot feministko, ki se je ob tem zadnjem primeru oglasila z najverjetneje najboljšim zapisom, pa je verjeti, da pozivi merijo na druge, tako ali drugače organizirane in/ali javno izpostavljene feministke in aktivistke. Pa vendar, tudi če odštejemo zapis Svetlane Slapšak, so se organizirane ženske skupine že tudi kdaj oglasile, a vprašanje je, ali so bile tudi slišane oz. kdo jih je hotel slišati. Naj spomnimo samo na protest komisije za ženske v znanosti ob podelitvi častnega doktorata prof. dr. Boštjanu M. Zupančiču na Primorski univerzi leta 2013. Predvidevam pa, da je v enem delu tokratnega (ne)odziva botroval čas počitnic, ko vse nis(m)o ves čas »privezane« na (nove) medije, nekatere pa sploh nimamo profilov na facebooku, ne delujemo na twitterju ali podobnih družbenih omrežjih, kar je lahko prednost, v nekaterih primerih pa je lahko tudi pomanjkljivost našega življenja v mediatizirani družbi. Vendar pa, ker čutim moralno obveznost in dolžnost, se zato s pričujočim zapisom oglašam tudi sama.
Vrnimo se k osrednji tematiki tokratnega zapisa – temu, da nekdanji profesor prava, ustavni sodnik, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice in nesojeni kandidat za člana Odbora Organizacije združenih narodov za človekove pravice označuje Simone Veil, pravnico, nekdanjo predsednico Evropskega parlamenta ter nekdanjo francosko ministrico za zdravje, ki ji je uspelo v Franciji leta 1974 sprejeti zakon o dekriminalizaciji abortusa, razglasil za »mater vseh splavov« in »največjo morilko vseh časov« ter to povezal z njeno travmatično izkušnjo holokavsta (zaradi česar je protestiral Judovski kulturni center Ljubljana).
S takšnim zapisom je šel omenjeni profesor veliko dlje od tistih konservativnih politikov in političark, ki so proti pravici žensk, da svobodno odločajo o rojstvu svojih otrok (oz. širše o svojih telesih), saj posredno vse ženske, ki so opravile umetno prekinitev nosečnosti, razglaša za morilke, največja med njimi pa je Simone Veil. Kajti ne gre za nekega nepomembnega uradnika, ampak profesorja prava, sodnika sodišča za človekove pravice, čeprav nekdanjega – torej za nekoga, ki so mu pravne podlage v zvezi s tem vprašajem povsem prezentne, in to v državi, ki ima to pravico v ustavi zapisano od davnega leta 1974, zakonsko opredeljeno in izvedbeno zagotovljeno pa z zakonom iz leta 1977.
Tri dni in dve noči razpravljali o splavu
A vrnimo se najprej k Simone Veil, ki je kot konservativna političarka v času predsednikovanja Giscarda d’Estainga in v vladi Jacquesa Chiraca zagovarjala pravico žensk do abortusa in s tem hotela, kot je sama dejala, končati trpljenje premnogih žensk v Franciji. Devetindvajsetega novembra je ta takrat 47-letna političarka v parlamentarni razpravi, ki je trajala tri dni in dve noči, v svojem mirnem, a odločnem govoru dejala: »Vsako leto 200.000 žensk v Franciji doživlja stisko zaradi ilegalno opravljenega abortusa – čas je, da se takšno trpljenje konča.«
Njeno zavzemanje za dekriminalizacijo abortusa je izraz razumevanja konkretnih situacij, v katerih se znajdejo ženske, ki se soočijo z neželeno nosečnostjo. Na stiske in težke situacije je leta 1971 opozorila skupina 343 znanih žensk (med njimi tudi Simone de Beauvoir) s področja literarnega ustvarjanja, gledališča in politike, ki so podpisale manifest (objavil ga je Observateur), v katerem so zapisale, da so tudi same opravile abortus. Leto kasneje je 331 zdravnic in zdravnikov podpisalo podoben manifest, v katerem so zapisali, da so opravljali abortuse.
Ministrica Veilova se je torej odzvala na konkretno situacijo konkretnih žensk, ki so povsem konkretno pretrpele različne rizične situacije ob opravljanju »abortusov na črno«, nekatere so ostale trajno poškodovane, nemalo pa jih je pri tem tudi umrlo. Pri tem se je postavila na stran in za pravice manj močnih, deprivilegiranih žensk – čeprav v nasprotju s tedanjo strankarsko-vladno ideološko usmeritvijo in čeprav je bila zaradi tega od svojih političnih kolegov deležna mnogih žalitev. To je imela za svojo dolžnost političarke, ki deluje za dobro ljudi. To pravico je razumela kot človekovo pravico žensk.
Zakon, ki je bil sprejet leta 1974, je za pet let suspendiral zakon iz leta 1920, po katerem je bilo izvajanje abortusa kriminalno dejanje, a je bil še vedno precej restriktiven, saj je še vedno vseboval ugovor vesti zdravnika, dovoljeval abortus samo do 10. tedna nosečnosti in uveljavljal »čas razmisleka« (8, kasneje 11 dni), v katerem so se ženske lahko »premislile« in plod obdržale. Pa vendar se je Simone Veil tudi s tem dejanjem zapisala v zgodovino pridobivanja človekovih pravic žensk, pa tudi v zgodovino Francije, in kot je ob njeni smrti dejal predsednik Macron: »Vi, gospa, ste naredili našo staro nacijo boljšo in lepšo. Vaša veličina je naša. Ker ste nas zapustili, vas prosimo, gospa, da sprejmete izraze največje hvaležnosti francoskega ljudstva.«
In kako je bilo s tem pri nas?
Istega leta, kot je Simone Veil uspelo dekriminilizirati abortus, smo v nekdanji skupni državi Jugoslaviji v ustavo zapisali 191. člen, ki je določil, da je »pravica človeka, da svobodno odloča o rojstvu svojih otrok. Ta pravica se lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov.«
Tudi pri nas je bila dejavna oseba, ki je s svojim domačim in mednarodnim delovanjem odločilno vplivala na takratne razmere in sprejetje napredne zakonodaje na tem področju – to je bila Vida Tomšič.
Kot je natančno v svojem članku z naslovom Geneza pravice do umetne prekinitve nosečnosti v nekdanji Jugoslaviji popisala Sara Rožman, je bil pri nas abortus že leta 1960 dovoljen iz socialnih razlogov in takratna oblast je pred pravico do abortusa postavljala preventivo na tem področju. Tako je bil že leta 1963 na zvezni ravni oblikovan koordinacijski odbor, ki naj bi se ukvarjal z vprašanjem načrtovanja družine, 1967. leta pa je Jugoslavija vstopila v Mednarodno organizacijo za načrtovano starševstvo (International Planned Parenthood Federation – IPPF).
Po leta 1974 sprejeti resoluciji o načrtovanju družine in družbenih prizadevanjih za njen nastanek in varnost je bil leta 1977 sprejet še Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Zakon je določal zdravstvene ukrepe v zvezi s preprečevanjem zanositve, umetno prekinitvijo nosečnosti in ugotavljanjem in zdravljenjem zmanjšane plodnosti. Na tem področju je svoj pečat zagotovo pustila pred nedavnim prezgodaj preminula mag. Dunja Obersnel Kveder, ki ji dolgujemo priznanje za njen prispevek k razvoju, razumevanju in popularizaciji reproduktivnih pravic žensk.
Pravica, ki jo je že bilo treba braniti
V Sloveniji nam je kljub močnim poskusom (re)tradicionalizacije družbe in ob močni podpori civilnodružbenih organizacij v državnem zboru leta 1991 uspelo toliko poenotiti stališča in s skoraj enotno podporo vseh takratnih poslank, z izjemo ene (kar je zelo pomemben podatek), uspelo ohraniti to pravico in svoboščino ter jo, še več, tudi zapisati v 55. členu nove ustave.
Ob vsem tem je treba povedati predvsem to, da čeprav imamo v Sloveniji zakonsko pravico do umetne prekinitve nosečnosti na zahtevo ženske, so usmeritev v preventivo, ozaveščenost in dvig vednosti na tem področju ter dostopnost kontracepcijskih sredstev prispevali k temu, da je pravica do abortusa ostala tista pravica, ki se je ženske ne poslužujejo neozaveščeno in »kar tako«, »rekreativno«, kakor želijo nekateri prikazati, ampak kot skrajno premišljeno odločitev. Široko pa je sprejeta tudi kot civilizacijska pridobitev, ki si je ženske nikakor ne bomo dovolile vzeti, ne glede na »pobožne želje« katerekoli politične ali javne osebnosti, gibanja ali organizacije v Sloveniji.
Pri tem se je treba vprašati tudi, zakaj si danes nekateri želijo, da bi se vrnili v čase, ko abortus ni bil dovoljen in so ga opravljali na črno, največje žrtve pa so bile prav ženske, ki so ga bile iz različnih razlogov prisiljene opraviti.
Pa še pobožna želja ob vstopu Ljudmile Novak v bitko za predsedniški mandat, ki je ob tem med drugim dejala, da Slovenija potrebuje »zmernega, vendar aktivnega predsednika vseh državljanov, ki bo s svojim vplivom in delovanjem pripomogel k temu, da se bodo stvari v naši državi hitro in učinkovito reševale ter tudi premikale v pravo smer in seveda na bolje« (vir: MMC, 4. avgusta 2017).
Gospa Ljudmila Novak, če bi res hotela biti zmerna predsednica vseh državljanov, ne bi smela pozabiti tudi na državljanke. To pa bi dokazala tudi s tem, ko niti za trenutek ne bi pozabila na besedilo 55. člena naše ustave in njegovo civilizacijsko moč, na katero bi Slovenija morala biti upravičeno ponosna, vsaj tako ponosna, kot je Francija na svojo Simone Veil. Z njenim pozitivnim odnosom do te ustavne svoboščine bi se gospa Ljudmila Novak (tako kot je nekoč Simone Veil, kljub močnim kritikam politikov njene ideološke usmeritve uveljavila napredno rešitev za vse ženske) močno približala želeni vlogi predsednice vseh državljank in državljanov.
Problematizacija te že 40 let delujoče zakonodajne rešitve, izražajo jo nekatere organizirane skupine in posamezniki, ter javna neobsodba takšnih dejanj namreč ne pomeni nič drugega kot sodelovanje pri reproduciranju takšnih stališč. To je pred tem počel tudi zgoraj omenjeni profesor, ki se menda 40 let ni upal oglasiti zoper njo. Le zakaj se to stanje ni nadaljevalo?
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
