Tiskane izdaje
Slovensko družbo za ohranjanje oblasti obvladujeta dvoličnost in sprenevedanje. Tisti, ki so na oblasti, govorijo eno, delajo pa drugo, in ne urejajo zadev, za katere so bili izvoljeni, nato pa to izkoriščajo za zvračanje krivde na »kršitelje«. S preusmerjanjem pozornosti tako prikrivajo svojo nedelavnost, nesposobnost ali pohlepne (tudi finančne) cilje. Ker to vzbuja pri ljudeh jezo, je to škodljiv in nevaren proces, kar se konec koncev odraža tudi v slabem mnenju o politiki in politikih ter slabi udeležbi na volitvah.
Dvoličnost in sprenevedanje
Zdravnikom, zaposlenim v državnem sektorju, se očita sedenje na dveh stolih, če občasno delajo v zasebnem sektorju. V odnosu do nas je dvoličnost presegla vse razumne meje. Zaslužiti denar z delom se obravnava malodane kot kriminalno dejanje. O zaslužkih v zdravstvu se zganja skrajna demagogija, ko se izpostavlja zelo redke posameznike kot velike zaslužkarje, resnica pa je povsem drugačna. Zdravniške plače za redno delo so od 900 evrov (za začetnike) do največ 2400 evrov neto za zdravnike z vsemi napredovanji in nazivi. Vsi dodatni prejemki pa so plod večinoma obveznega dodatnega dela in ne zaslužkarstva.
Na tem temelji velik del gneva, ki ga razni akterji (tudi mediji) usmerjajo proti zdravnikom. Dvojno delo zdravnikov pri svojem delodajalcu in občasno pri drugem – za to uporabljajo žaljiv izraz dvoživke – je bila tudi osrednja tema poročila, ki ga je pripravila »slovita« protikorupcijska komisija (KPK).
Ta je v resnici ugotovila, da je pravega »zaslužkarstva« zelo malo. V isti koš so vrgli tiste, ki delajo povsem zakonito, in tiste, ki delajo nezakonito. Mediji so poročali o nekaj posameznikih, ki služijo na goljufiv (ali morebiti koruptiven) način. Od skoraj osem tisoč zdravnikov, kolikor jih dela v javnem sistemu, jih le peščica skupaj s plačo in dodatnimi zaslužki (dežurstva, izvedenstva, vabljena predavanja, zasebno delo in še kaj) zasluži toliko kot tako rekoč večina direktorjev (tudi propadajočih) državnih podjetij. Pa se zdi to večini normalno, kot tudi to, da so malo višji državni uradniki uvrščeni v višje plačne razrede kot najbolje plačani zdravniki.
Priča smo neizmernemu sprenevedanju, saj zdravstvo v tej dvojnosti ni nobena posebnost. Celoten sistem družbenih dejavnosti precej temelji na zasebnem delu, ko na primer zaposleni v javnih ustanovah predavajo v zasebnih izobraževalnih ustanovah, svetujejo državnim ustanovam itd. Poglejmo samo ugledne pravnike in ekonomiste, koliko zaslužijo s svojimi zasebnimi posli, v javnosti pa radi govorijo o težavah zdravstva, ki naj bi bile posledica »zaslužkarstva« zdravnikov, in s tem preusmerjajo pozornost na povsem trivialno raven.
Dvojno delo ni nič posebnega tudi na drugih področjih. Imamo denimo igralce in druge umetnike, pa novinarje, da ne naštevam drugih zaposlenih v javnem sektorju, torej so javni uslužbenci, ki delajo vsepovsod. In s tem ni nič narobe in jih nihče ne preganja. Toda zdravnike se zaradi dela zunaj matičnega zavoda intenzivno blati.
Namesto spremembe sistema pljuvanje po zdravnikih
Dokler bodo v zdravstvu (pre)dolge čakalne dobe in dokler zdravstvena zavarovalnica ne bo mogla plačati vsega, kar zdravniki lahko naredimo, je zato toliko bolj nesmiselno preganjati dopolnilno delo zdravnikov, pa četudi v raznih oblikah zasebnega dela, dokler je vse zakonito ter se plačujejo vsi davki in prispevki. Nedavno je bil ponovno objavljen podatek, koliko ambulantnih in hospitalnih obravnav zavarovalnica ni plačala samo UKC Ljubljana. Ali ni celo v interesu UKC, da višek bolnikov, ki to hočejo in zmorejo, pregledamo zdravniki iz UKC v drugih zavodih oziroma ambulantah, saj bi sicer mnogi od njih tako ali tako prišli v UKC in bi ta imel še večjo izgubo? Če je delo zdravnikov zunaj svojega zavoda glavni problem zdravstva, potem kritiki nimajo pojma, kako to v resnici deluje in kateri so pravi problemi. Predvsem v predvolilnem času smo poslušali floskule o strogi ločitvi javnega od zasebnega zdravstva, samo nihče ne zna povedati, kako to storiti in kakšne posledice bi oz. bo to imelo za dostopnost do zdravstvenih storitev. Narobe! Zasebno delo je treba čim bolj povezati z javnim, tudi tako, da bomo vsi zdravniki nekako participirali pri zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva.
KPK je opozorila na korupcijska tveganja pri zasebnem delu zdravnikov, toda dvojno delo se dogaja predvsem zaradi pomanjkanja zdravnikov. In ob takih razmerah v zdravstvu to ni korupcija, če je javno zdravstvo insuficientno. Neprekinjenega zdravstvenega varstva se pri sedanji organizaciji dela in zakonski ureditvi sploh ne da izvesti brez zasebnega dela. Zaradi preskakovanja čakalnih vrst, kar je res sistemska anomalija, ne moremo kriminalizirati dodatnega dela vseh zdravnikov. Če bi imeli sodoben informacijski sistem in dovolj denarja, ne bi bilo čakalnih vrst, prav tako ne preskakovanja vrst. To vedo vse vlade in vsi politiki in sistem bi že davno lahko spremenili, a ga ne, ker očitno večini ustreza. Raje vedno znova pljuvamo po zdravnikih. Zopet dvojna morala.
Težko je biti devica v javni hiši
Zdravniki so že več let dežurni krivci za slabosti našega zdravstva, kot so predolge čakalne dobe, korupcija, preveliki stroški za zdravstvo, predolge in nepotrebne bolniške odsotnosti, zgrešene in predrage investicije. Zdi se, da s(m)o zdravniki sovražniki bolnikov, ne pa njihovi zavezniki. S tem se povzroča bolnikom neprecenljiva škoda. Zakaj bi ljudje sovražili zdravnike? Zato ker smo jim na voljo dan in noč vse dni v letu? Vsakdo zdravniku zaupa svoje težave in pričakuje pomoč in uspešnost zdravljenja je pogosto odvisna prav od zaupanja med bolnikom in zdravnikom. Ko gre kaj narobe zaradi sistemskih pomanjkljivosti, takrat pa »hop« po zdravnikih, medtem ko si politiki, ki kreirajo zdravstveno politiko, pilatovsko umijejo roke.
V nekaterih javnih ustanovah (zlasti bankah) je nastala večmilijardna luknja. Ta denar je bil dobesedno ukraden ali ni bil pametno investiran. Politiki so zadolžili nas in naše potomce za več desetletij, ko bomo vračali te dolgove. In kaj? Nikomur nič! Pogosto so glavni protagonisti takih zgrešenih potez še nagrajeni z boljšimi službami. Ali je kdo ocenil korupcijska tveganja, kaj tveganja, korupcijo v bankah in pri posojilih tujih kreditodajalcev za sanacijo naših bank? Ali se dogajajo diskreditacije vseh bančnikov in njihovih nadzornikov, tako kot pri zdravnikih, ki morda v prostem času nudijo svoje znanje in izkušnje za dokaj skromno plačilo? Marsikdaj prav v dneh, ko se zgodi kaj pomembnega na finančnem polju, izbruhne kakšna afera v zdravstvu, bodisi zaradi napačnega zdravljenja bodisi zaradi kakšnega razmeroma majhnega javnega naročila. Mediji nato prve strani namenijo zdravstvu, pozivajo tako rekoč na linč, snemajo hišne preiskave in druge akcije policije oziroma kriminalistov. Seveda vsak evro šteje, toda zdravstveni očitno drugače kot bančni, četudi gre za isti denar.
Leta 1990 se je Slovenija odločila, da zamenja družbeni sistem, a kljub temu mnogi v javnosti propagirajo miselnost, da bi morali razmerja med plačami zmanjšati ne glede na izobrazbo, odgovornost, delovno učinkovitost, kakovost in uspešnost. Taka demagogija se uporablja za »delanje megle in izgubljanje časa«.
Pravzaprav smo lahko srečni, da smo zdravniki pripravljeni še marsikaj narediti zunaj rednega delovnega časa, toda dovolj nam je očitkov, da smo tako rekoč dežurni krivci za težave zdravstva. Težko je biti v »javni hiši« devica, saj prej ali slej postaneš žrtev sistema, v katerem je denar sveta vladar.
––––––
prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik
