Tiskane izdaje
Po množičnem pokolu v Nici se ponovno postavljajo stara vprašanja v zvezi z varnostjo, kakršna so se porajala ob številnih prejšnjih tragičnih dogodkih v Evropi in drugod v svetu. Ko se je predsednik François Hollande ob 4. uri zjutraj – komaj nekaj ur po množičnem zločinu – bled in skrušen pojavil na televiziji, je že z osebnim videzom razkril ne le svojo nemoč, ampak tudi nemoč držav(e) pri (ne)učinkovitem spopadanju z valovi terorja in terorizmom, ki smo mu priča v zadnjem desetletju in pol.
Past islamske države
Predsedniku Hollandu, ki uživa najmanjšo podporo med svojimi državljani med dosedanjimi predsedniki v času pete republike, nasprotujejo tako na desnici kot na levici, da je njegova protiteroristična strategija, če jo je sploh mogoče tako imenovati, anemična oziroma neučinkovita. Na desnici mu očitajo, da pomeni podaljšano izredno stanje kozmetični ukrep z namenom umirjanja javnosti. Na levici po drugi strani opozarjajo, da uvedba izrednega stanja ni preprečila zadnjega terorističnega napada. Še več, poleg dajanja lažnega občutka varnosti, kot se je to tragično pokazalo na primeru Nice, imamo opraviti še z omejevanjem državljanskih svoboščin, to je pravice do demonstracij, hišnimi preiskavami ter pripori ljudi brez sodne odredbe in še posebno z militarizacijo javnega prostora, kjer je oblast ohromila delovanje civilne družbe, ki je nepogrešljivi dejavnik pri spopadanju s terorizmom.
Skrajni (nacionalistični) desnici, tako kot je to na primer tudi v drugih državah, ki se spopadajo s terorizmom (Evropa, ZDA in drugod), gre vse to seveda na roko in jo krepi, kar v primeru Francije potrjujejo napovedi, da se bo voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen na naslednjih predsedniških volitvah zanesljivo uvrstila v drugi krog. Paradoks je, da ne ta stranka in ne levi ali desni politični mainstream ne ponujata prepričljivih kratkoročno in dolgoročno usmerjenih predlogov, s katerimi sicer ne bi bilo mogoče povsem izkoreniniti terorizma, lahko pa bi se ga omejilo. Pri Nacionalni fronti pa je še huje, ker v vlogi »uporabnega idiota« skupaj z drugimi skrajnimi strankami in gibanji po Evropi in prek nje naseda(?) spretno nastavljeni smrtonosni pasti islamske države, to je, da se v Evropi zaneti neobvladljiv (rasni, civilizacijski?) konflikt med »krščansko« oziroma sekularno večino in muslimanskimi manjšinskimi skupnostmi, ki v Franciji šteje več kot šest milijonov(!).
Muslimani del rešitve
Izjave evropskih politikov, da je šlo pri posameznih terorističnih dejanjih za »napad na Evropo«, k čemur je ameriški predsedniški kandidat Donald Trump prispeval še trditev, da »Belgija in Francija razpadata«, so vsekakor pretirane in so jih komentatorji upravičeno prepoznali za ceneno pridobivanje političnih točk, hkrati pa tudi v vlogi »megafona« islamske države. Statistiki, ki jim moramo v tem pogledu bolj verjeti, so nasprotno postregli z izračuni, da je bilo v zadnjih osmih terorističnih napadih v Franciji ubitih 247 ljudi, kar pomeni, da ima 66 milijonov Francozov dve deset tisočinki od enega odstotka možnosti, da bi lahko bili sami žrtev terorističnega napada. Kaj naj na to porečejo na Bližnjem vzhodu, Afriki in Aziji, kjer so po podatkih Washington Posta našteli 50-krat več žrtev terorizma, kot v Evropi in ZDA?
Namesto podžiganja strahu o muslimanih kot »peti koloni« v njihovih družbah, je spopadanje s terorizmom lahko uspešnejše, če so muslimani obravnavani kot del rešitve in ne problema. Varnostne službe in strokovnjaki resno opozarjajo na nevaren pojav vse več pogromov skrajne desnice nad temi skupnostmi v Evropi, ki v veliki večini nasprotujejo poskusom islamske države, da se jih (u)porabi za »talce« njihovih zločinskih zamisli, in zavračajo, da so kolektivno odgovorni za kriminalna dejanja posameznikov iz njihovih vrst. Za učinkovitejše delovanje varnostnih služb bo gotovo treba veliko spremeniti, vendar, če povzamemo vodilnega francoskega strokovnjaka za radikalni islam in profesorja na pariški univerzi (Sciences Po) Gillesa Kepela, bo morala pri tem predvsem največ narediti sama francoska družba, ki se bo morala spopasti s svojimi napakami, zmotami in pomanjkljivostmi.
Eden od takih kritičnih družbenih izzivov, če povzamemo Pierra Haskija (Libération), je obstoj getov na obrobju velikih mest, kjer ostajajo mladi ljudje brez dela in vsakodnevno izkušajo, da niso zaželeni ter enakopravni člani francoske družbe. Ni treba biti sociolog, da ugotoviš, da v razmerah, kjer se mladi čutijo odtujene od družbe, prikrajšani za aktivnosti in statusne simbole, ne razvijejo in tudi ne morejo razviti čuta pripadnosti družbi, v kateri živijo, in njenim »vrednotam«. Kot je znano iz biografij teroristov, postanejo nekateri izmed njih po tistem, ko zaidejo na pota kriminala, hiter plen terorističnih skupin, ki jim moralno »odpustijo« kriminalno preteklost ter jim ponudijo priložnost v »pravičnem« boju, njihovo življenje pa, kot je to primer islamske države, opremijo z »atraktivnejšimi« smisli: s »tovarištvom«, »duhovno izpolnitvijo« in aktivno (so)udeležbo pri izgradnji »islamske distopije«.
Strategija jujitsa
Omenili smo samo nekaj »notranjih«, se pravi družbenih vzrokov, ki pripeljejo posameznike na pot (množičnega) zločina. Poleg teh pa so še »zunanji«, ki jih moramo izpostaviti. Dolgoletni raziskovalni novinar in svetovna avtoriteta za Bližnji vzhod Robert Fisk (The Independent) že dolga leta opozarja Zahodni svet (najprej seveda ZDA), da prevladujoče vojaško »reševanje« problema terorizma ni rešitev, temveč ga kvečjemu le še povečuje, kot to dokazuje poldrugo desetletje neuspešne »vojne proti terorizmu«, ki spominja na mimetično povzročanje nasilja v smislu »zob za zob, oko za oko«. Joseph Nye, profesor političnih znanosti na Harvardu, pa je dodal še drugi pomembni vidik zgrešene vojne proti terorizmu, to je, da teroristi v bistvu uporabljajo strategijo jujitsa, ki je v tem, da šibkejši igralec izkoristi močnejšega z namenom, da z izčrpanjem njegovih materialnih in moralnih resursov porazi samega sebe.
Najmanj po Nici, če že ne prej, bi bil čas, da bi tako odločujoči politiki kot tudi najvplivnejši strokovnjaki na tem področju kritično revidirali ali premislili dosedanjo strategijo, če si ta sploh zasluži to ime, »vojne proti terorizmu« in spoznali, da se je Zahod znašel v začaranem krogu vojne in terorja, iz katerega bi bilo nujno izstopiti. Zahod bi se po Fisku po številnih zgodovinskih lekcijah na tem področju moral naučiti, da se, če se vojaško angažira v Iraku, Siriji, Libiji, Maliju, Jemnu in drugod, ne bo mogel počutiti varnega na domačih tleh.
Čas za razum in človečnost
Medtem ko preštevamo in obžalujemo »naše« (civilne) žrtve, za kar nimajo njihovi storilci (zločinci) navkljub vsemu prej omenjenemu, nobenega opravičila, je treba povedati, da pa ni prav tako nobenega opravičila za žrtve vojaških intervencij zahodnih držav v muslimanskem svetu. Več neodvisnih organizacij za človekove pravice (Zdravniki za družbeno odgovornost iz ZDA, Zdravniki za globalno preživetje iz Kanade in Mednarodni zdravniki za preprečitev nuklearne vojne iz Nemčije) se je v skupni raziskavi dokopalo do realnih podatkov o številu žrtev dvanajst let trajajoče neuspešne »vojne proti terorizmu« na treh vojnih območjih v Iraku, Afganistanu in Pakistanu. Njihova »konservativna ocena« je bila, da je v teh vojnah izgubilo življenje najmanj 1,3 milijona večinoma civilnih oseb, njihovo pravo število pa bi utegnilo celo preseči dva milijona. Ali naj se Zahod s tem ponaša, da zmaguje nad teroristi, ko posledično pomnožuje njihove vrste in se v moralnem ter mednarodnopravnem pogledu v resnici sam kriminalizira?
Do podobnih spoznanj se je dokopal tudi neodvisni Mirovni raziskovalni inštitut s sedežem v Oslu in sicer, da je 98 odstotkov žrtev nastalo šele po tistem, ko so v notranje konflikte držav posegle (intervenirale) zunanje sile. Navedli bi lahko še več drugih študij neodvisnih raziskovalnih ustanov na Zahodu, ki potrjujejo omenjena spoznanja ter potrjujejo, da je uspelo Al Kaidi in islamski državi pri uresničevanju njunega cilja, da potegne Zahod »čim globlje in bolj ali manj trajno v močvirje«, pri čemer bo to kritično načelo njegovo notranjo kohezijo, materialne ter kulturne resurse in občutno povečalo raven uporabljenega nasilja tako doma kot tudi v državah, kjer se bo vojaško angažiral.
Notranji in zunanji generatorji terorizma, ki smo jih omenili, sami po sebi ponujajo odgovor na vprašanje, kaj bi bilo treba narediti, da bi se države in družbe uspešno spopadle z aktualnim valom terorizma, ki sicer spremljajo evropsko (svetovno) zgodovino po francoski revoluciji, se pravi zadnjih dvesto let. Za zdaj, pri čemer mislimo na zgrešeno in kontraproduktivno (vojaško) doktrino »vojne proti terorizmu, ni videti, da bi za to obstajala potrebna politična volja. Koliko nedolžnih žrtev bo še potrebnih, preden bosta odločujoča globalna in nacionalna politika dali prednost razumu in človečnosti?
Ddr. Rudi Rizman,
profesor sociologije na Univerzi v Bologni
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
