Tiskane izdaje
Tihomir Orešković bo v petek izvoljen za novega predsednika hrvaške vlade. Treba bi mu bilo čestitati in želeti vse najboljše. Vendar je možnost za njegov uspeh omejena. Je vladar brez svoje države. Je predsednik vlade, ki pa nima stranke in poslanskih glasov, ki bodo podpirali njega in njegove predloge. Seveda tega ni treba razumeti povsem neposredno in ugovarjati, da ima nov premier zadovoljivo parlamentarno večino in pri tem tudi lojalnostne obljube obeh ključnih politikov in predlagateljev njegove izvolitve, predsednika stranke HDZ, Tomislava Karamarka in predsednika politične družbe Most, Boža Petrova.
Težave mandatarjev brez poslancev se začno šele dan po izvolitvi, ko mora vladni aparat začeti sprejemati določene zakonske predloge in z njimi povezane, tudi povsem posamezne odločitve.
Dilema delitve oblasti
Uspešen predsednik hrvaške vlade, dr. Nikica Valentić, je 22. septembra 1995 napisal pismo, ki je pomenilo tudi takojšnji konec njegovega mandata. Naslovnik je bil predsednik države in predsednik vladajoče stranke, dr. Franjo Tuđman. Pismo je povsem neposredno odprlo dilemo delitve oblasti.
Sporočilo je bilo še toliko bolj politično pogubno, ker je hrvaški sabor samo nekaj mesecev pred tem, zadnji dan junija, sprejel posebni zakon in predsednika Tuđmana odlikoval z devetimi velikimi odlikovanji. Za največje zasluge pri ustvarjanju suverenosti države in njenega ugleda v svetu, za razvoj hrvaške vojaške teorije in oblikovanje vojske, za izjemno vojaško hrabrost, za razvoj doktrine hrvaške državnosti, za zasluge v boju za socialne in nacionalne pravice, za izjemne znanstvene dosežke, za zasluge v vojni in vodenje hrvaške države.
V tem ozračju nenadomestljivosti in slave je Valentićevo pismo opozarjalo na povsem pragmatično težavo v razumevanju delovanja vlade. Tuđmanu piše, da obstajata dva možna principa delovanja vlade. Prvi, da je vladna politika, znotraj sprejetih parlamentarnih strategij, popolnoma avtonomna, in drugi princip, da ima predsednik države kot državni in nacionalni lider pravico, da iz svojega urada vodi tudi vlado in določa tudi vse gospodarske politike. Vendar, sklene Valentić, kombinacije niso mogoče, saj morajo biti pristojnosti vladanja jasno razmejene. Samo dober mesec pozneje je Tuđman kot predsednik države sprejel predlog Tuđmana, predsednika vladajoče stranke, o razrešitvi predsednika vlade, dr. Valentića, člana vladajoče stranke.
Tik pred smrtjo hrvaškega predsednika Tuđmana, leta 1999, so se začeli sestajati vplivni posamezniki njegove stranke: Mate Granić, Vladimir Šeks, Nikica Valentić, Jure Radić in varuh dvora dr. Ivić Pašalić. Tema pogovorov je bila delitev in način delovanja oblasti v dnevu po predsednikovem odhodu. Razmišljali so tudi o možni delitvi mesta predsednika stranke in predsednika vlade. Dr. Ivo Sanader na te sestanke ni bil vabljen. Je pa že takrat trdil, da je treba najprej prevzeti oblast v stranki in šele potem iti po zmago na parlamentarne volitve.
Sanader je vedel, da ni mogoča nikakršna kohabitacija na premierskem mestu in da mora zato najprej v stranki premagati dr. Pašalića – kot ključni pogoj uspešnega vladanja, in kot je takrat dejal, oblikovanja moderne konservativne stranke. Dve leti pozneje je Sanader na sedmem saboru stranke HDZ tesno zmagal z manj kot sto glasovi pred Pašalićem in za to uporabil najrazličnejša orodja; tudi takšna, ki niso povsem skladna z obče priznanimi etičnimi normami ali dobro vzgojo. Ta zmaga mu je omogočila oblikovanje nove proevropske vlade in ponudbo glavnemu tekmecu dr. Ivici Račanu, predsedniku socialnih demokratov, k vstopu v veliko vladno koalicijo.
Srbska izkušnja sovladanja
Sanader je bil dovolj dolgo na hrvaškem zunanjem ministrstvu, da je poznal tudi primer izkušnje sovladanja v sosednji državi. Rezidenco na Tolstojevi 33, na Dedinju, kjer je živel srbski predsednik, so že varovali kordoni policistov.
Milošević je enega od izhodov videl v tem, da vodstvena mesta v tretji Jugoslaviji podeli uglednemu in vplivnemu pisatelju Dobrici Čosiću ter uspešnemu ameriškemu podjetniku Milanu Paniću. Prvi naj bi bil izvoljen za predsednika države, drugi za predsednika zvezne vlade.
Dan pred uradno nominacijo je Milošević iz svoje družinske hiše v Požarevcu telefoniral Paniću ter preveril, ali sprejema kandidaturo, in dobil je pritrdilen kratek »Da«, pravzaprav »Yes«. Miloševiću se je zaradi domače javnosti ter tudi sporočila ameriški in evropskim politikam mudilo z objavo kandidatove pritrditve. Svojemu šefu kabineta Goranu Milinoviću je kot običajno narekoval sporočilo za javnost.
Toda že naslednji dan, ko je Panić imel sestanek s svojimi ameriškimi svetovalci, je dobil Milošević nov, ameriški telegram. Panić mu je sporočil, da ne more sprejeti kandidature, saj bi moral, če hoče biti uspešen, imeti podporo ne le vladajočih, temveč vseh političnih strank, ključnih posameznikov srbske Akademije znanosti, Cerkve in vodilnih gospodarstvenikov. S telegrami so sledili vsi, najprej patriarh Pavle in vodstvo srbske pravoslavne Cerkve, nato predsednik srbske Akademije, akademik Dušan Kanazira pa gospodarstveniki in številni posamezniki. Panić se je odločil ter postal predsednik zvezne vlade. Imenovanje je razumel povsem dobesedno: »Milošević je samo guverner ene od držav, jaz sem glavni šef,« je pojasnjeval. Že na enem prvih sestankov je zahteval, naj Milošević odstopi in se umakne.
Dogovor o odstopu naj bi podpisala skupaj z ameriškim državnim sekretarjem Jamesom Bakerjem. Dokument je predvideval Miloševićev odstop, njegov odhod (skupaj z družino) v Ameriko, izdajo ustreznih ameriških papirjev za bivanje, prevzem direktorskega mesta v Panićevi banki ter vse pritikline za ugoden kalifornijski vsakdan, hišo, avto, jahto in plačo v višini 150.000 dolarjev. Milošević je samo nekaj dni pozneje sporočil, da preklicuje dogovor in naj se omenjeni pogovor pozabi. Bilo je jasno, da se Panićeva misija ne bo dobro končala, pa se še začela ni. Milošević je nadziral skupščinski glasovalni aparat. Panić je poskusil še enkrat. Miloševiću je povedal, da ni samo predsednik vlade, ampak tudi minister za obrambo, da bo torej ukazal generalom, naj ga aretirajo in da bo takrat prišel z njimi tudi sam. Odgovor je bil, naj sam ne hodi, saj sta vendar prijatelja, naj pošlje samo generale, ki jih bo takoj aretiral in najverjetneje tudi dal ustreliti. Panić je kmalu potem poskusil ustanoviti lastno stranko in kandidaturo na volitvah, pa izgubil in se vrnil domov, v Ameriko.
Nov poskus
Princip dvojnosti predsednika vlade in predsednika stranke je spet preizkusil Ivica Račan. Ljubo Jurčić je bil član njegove vlade, minister za gospodarstvo. Po izgubljenih volitvah ga je Račan imenoval za predsednika sveta stranke za gospodarstvo. Račan mu je pozneje predlagal, da bi si razdelila nov morebitni vladni mandat, sam pa bi se umaknil v parlament, skrbel za vključevanje države v EU ter bil mentor mlajšim poslancem.
Račan je zaradi težke bolezni razmeroma hitro, skoraj takoj odšel. Na strankarskih volitvah junija 2007 je zmagal Zoran Milanović in spet predlagal Jurčića kot možnega mandatarja. Vendar se je tudi tu sobivanje razmeroma hitro končalo. Najprej z nestrinjanjem ob Milanovićevem predlogu o odvzemu volilnih pravic izseljenim Hrvatom, torej tudi onim iz Bosne in Hercegovine, nato zaradi Milanovičevih predlogov o sestavi vlade in številu resorjev ter povsem nazadnje zaradi Jurčićevega nestrinjanja z napadi na konkurenčni HDZ. Jurčić se je umaknil še pred morebitnim nastopom funkcije.
Na težavnost tovrstnega vodenja vlade kaže tudi sicer uspešen poskus italijanskega predsednika vlade, Maria Montija, evropskega komisarja, profesorja in predsednika prestižne univerze Bucconi. Vlado je prevzel kot neodvisni strokovnjak zaradi umiritve živčnih finančnih trgov. Njegov mandat se je razmeroma hitro končal, z odločitvijo strankarskih šefov, da želijo nove volitve, Monti pa s poskusom oblikovanja lastne stranke.
Tihomir Tim Orešković, dosedanji uspešen farmacevtski poslovnež, začenja nov poskus. Premiersko možnost je dobil predvsem zaradi izida volitev, ki je Karamarkovi koaliciji preprečil samostojno oblikovanje vlade in zahteval dogovor z stranko Most. Njegova težava bo predvsem ta: kako biti sočasno uspešen predsednik vlade in hkrati dovolj politično spreten, da bo svojo avtoriteto in avtonomijo vlade, zavaroval pred dnevnimi pritiski strank, ki so dale glasove za njegovo izvolitev. Želimo mu lahko samo veliko sreče.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Borut Šuklje
mednarodni svetovalec
Agencija za strateške študije
