Zadnja sodba haaškega sodišča
sob, 02.12.2017, 09:00
Zadnja sodba haaškega sodišča

Tuđmanov zgled je bila banovina Hrvaška.

Franja Tuđmana in Slobodana Miloševića je, tako v nasprotovanjih kot v ponavljajočem se sovraštvu in vojni, družila ključna politična misel, to je, da je razpad Jugoslavije prava priložnost za spremembe obstoječih republiških meja tako Hrvaške kot Srbije.

Ko je Milošević prevzemal oblast, odstranjeval in likvidiral svoje nasprotnike ter postajal nova politična ikona, je vedel, da mora govoriti o spremembah. Ne samo zato, ker je bil to čas ob koncu 80. let, ko so evropski komunistični režimi padali in se je napovedoval padec berlinskega zidu, temveč predvsem zaradi krepitve svoje moči.

Miloševićeva »velika Srbija«

Dobro leto pred njegovo izvolitvijo, leta 1985, je predsedstvo Srbske akademije znanosti in umetnosti imenovalo komisijo in ji naložilo pripravo posebnega memoranduma o razmerah v Jugoslaviji in še posebej o vprašanju Srbije v takratni Jugoslaviji. V času njegove izvolitve so bile ključne določitve memoranduma že znane. Da je bila Srbija v drugi Jugoslaviji vedno zapostavljena republika, da so Srbi na Hrvaškem ogroženi, da obstaja tajna republiška koalicija proti Srbiji in da je zato treba zahtevati združitev vseh Srbov v eno državo. To je pomenilo dokončno ureditev razmer na Kosovu ter teritorialno združitev Srbije z deli ozemlja Hrvaške in Bosne in Hercegovine.

Takrat Milošević Tuđmana še ni poznal. Je pa Tuđman, Titov general in kasnejši hrvaški politični zapornik in disident, beograjski politični prevrat spremljal. In se odločil. Da bo nadaljeval pobudo, sporočeno desetletje pred tem Milovanu Đilasu, o potrebi po medsebojnih pogovorih o srbsko-hrvaških odnosih. Takrat sta Đilas in Dobrica Ćosić pritrdila osnovni tezi, da lahko o usodi Jugoslavije odločata le Zagreb in Beograd.

Kakorkoli, po vrsti odločitev, ki očitno niso bile samo naključne, je vodstvo hrvaške milice in tajne policije leta 1987 dobilo odobritev zveznih jugoslovanskih oblasti, zelo verjetno Staneta Dolanca, ki je nadziral vse službe, ter Tuđmanu izdalo veljavni potni list. To je pomenilo, da je lahko odpotoval v Kanado in Ameriko na obisk k politično najvplivnejšemu delu hrvaških izseljencev, jim predstavil svoj politični načrt ustanovitve nove hrvaške politične stranke ter promoviral svojo predsedniško kandidaturo.

Tuđmanov glavni konkurent za vodenje nove hrvaške politične stranke HDZ je bil Vladimir Veselica. Tudi politični zapornik in disident. Med njunima programoma je obstajala vsaj ena razlika. Prav pri tej se moram ustaviti.

Brez tega ne moremo razumeti vsebine zadnje sodbe, ki jo je proti šesterici bosansko-hercegovskih Hrvatov pred dnevi izreklo Mednarodno sodišče za vojne zločine, storjene na ozemlju nekdanje Jugoslavije, v Haagu. Obsodbe, ki je tudi obsodba takratne hrvaške državne politike in njenih liderjev.

Tuđmanova »velika Hrvaška«

Tuđman je nekaj let pred svojo pomembno ameriško potjo napisal knjigo Nacionalno vprašanje v Evropi. V njenem tretjem poglavju, o nacionalnem vprašanju v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, najprej ugotovi, da so tako imenovane avnojske meje določene na škodo Hrvaške ter v korist Srbije in Črne gore, ter takoj zatem temu doda nesoglasje, da je postala Bosna in Hercegovina posebna republika, čeprav je bila vedno v svojem največjem delu povezana s Hrvaško, s katero tvori neločljivo povezano geografsko in gospodarsko prometno celoto.

Če Tuđman proti temu protestira, pa seveda tudi pove, katera federalna ureditev bi bila pravičnejša od tako določenih notranjih, medrepubliških meja. Tuđmanov zgled je bila banovina Hrvaška, dogovorna tvorba iz leta 1939 z vključeno zahodno Hercegovino pa tudi tistimi bosanskimi mesti, v katerih naj bi bili Hrvati večinski prebivalci. V to paradigmo je bila umeščena tudi teza o humani preselitvi prebivalstva in oblikovanju čistih nacionalnih območij. Tuđmanov predsedniški konkurent, Veselica, je promoviral nasprotno tezo, o celoviti Bosni in Hercegovini, ter tudi zato izgubil volitve.

Šestnajstega marca 1991 je Milošević prvič govoril o vojni. Na zaprtem sestanku s predsedniki občin je povedal, da državne meje vedno določajo močni. Da meni, da je pravica Srbije, da vsi Srbi žive v eni državi. In da je boj del takšne pravice. Samo nekaj dni pred tem je poslal sporočilo v Zagreb. Stjepan Mesić, takratni član predsedstva Jugoslavije, je protestiral pri srbskem članu predsedstva Borislavu Joviću zaradi Miloševićeve podpore upornim Srbom na Hrvaškem. Jović naj bi mu odgovoril, tako navajajo hrvaški vojaški viri, da jih Srbi na Hrvaškem ne zanimajo, saj da gre za njihove državljane. Da pa je njihov interes pridobiti večji del Bosne in Hercegovine.

Sprehod brez prič

Sporočilo je bilo preneseno. Tu nastane majhna nejasnost. Ali je Tuđman posredoval vabilo Miloševiću za takojšen medsebojni sestanek po svojem predstojniku predsedniškega urada, Hrvoju Šariniču, ali ponovno po Mesiću? Srečanje je bilo hitro dogovorjeno. Petindvajsetega marca 1991 sta se predsednika sestala v Karađorđevu. Po uvodnih Tuđmanovih protestih zaradi srbske vojaške pomoči upornemu Kninu je Milošević odgovoril, da se lahko dogovorita o popolnoma vsem. Nato sta se dobre štiri ure sprehajala in pogovarjala sama. Brez prič in uradnih zabeležk.

Mesić kasneje pripoveduje o Tuđmanovi evforični vrnitvi v Zagreb. Najožji sodelavci so ga čakali – priletel je s helikopterjem – v njegovih uradih na zagrebški Visoki ulici. Šarinić je takoj po vrnitvi na konferenčni mizi razprostrl vojaške mape in rekel, »poglejte, to nam ponuja Milošević«.

Bosna in Hercegovina je bila razdeljena tako, da bi Hrvaška dobila vsa ozemlja tako imenovane banovine ter Veliko Kladušo, Cazin in Bihać. Tuđman je Miloševićevi ponudbi verjel in takoj tudi imenoval državno komisijo, ki naj bi se o takšnih novih mejah med Hrvaško in Srbijo, vključujoč izdelavo ustreznih topografskih map, tudi dogovorila.

Konec julija istega leta je Tuđman sklical sejo vrhovnega državnega sveta. V resnici je šlo za njegov obračun in odstavitev generala Martina Špeglja. To je bila prva posledica njegovega razumevanja dogovora z Miloševićem. Špegelj je bil odstranjen, ker je želel ob agresiji JLA na Slovenijo spoštovati dosežen dogovor s slovenskima obrambnim in notranjim ministrom, Janezom Janšo in Igorjem Bavčarjem, ter blokirati jugoslovansko vojsko ob prehodu hrvaškega ozemlja. Tuđman je takšno sodelovanje zavrnil, saj, kot je poudarjal na omenjeni seji, je ključ do rešitve jugoslovanskega vprašanja na relaciji med Srbijo in Hrvaško.

Da je bila, govoril je »tako imenovana«, vojna v Sloveniji dogovorjena ter da je Špegelj želel Hrvaško zvleči v past in katastrofo. Sam da ima namreč nedvoumna zagotovila generala Veljka Kadijevića, da jugoslovanska vojska nikoli ne bo napadla Hrvaške. Tuđman se je pri tem zagotovilu najverjetneje skliceval na svoj zaupni pogovor s Kadijevićem v njegovi beograjski rezidenci dober mesec pred tem. Da je torej treba vztrajati pri dogovoru z Miloševićem in dokončnem sporazumu s Srbi.

... in državica v sredini

Predsednik Tuđman je vse svoje sestanke, pogovore in drobne klepete snemal. Zaradi zgodovine. Tako je bila posneta tudi njegova ocena 17. septembra 1991. Rekel sem, pravi Tuđman in se sliši z uradnega magnetofonskega traku predsednika hrvaške države, del Bosne in Hercegovine Srbiji, del Hrvaški. Lahko pa, nadaljuje, tudi muslimanska državica v sredini, tista zgodovinska Bosna, ki ne bo imela več ambicij za oblikovanje velike islamske države v Evropi.

Po koncu krvavih in brutalnih jugoslovanskih vojn je bilo ustanovljeno posebno mednarodno sodišče za sojenje vojnim zločincem v Haagu. Leta 1999 je bilo sojenje hrvaškemu generalu Tihofilu Blaškiću.

Ameriški tožilec Gregory Kehoa je v svojem sklepnem govoru obtožil hrvaškega predsednika Tuđmana kot kreatorja delitve Bosne in Hercegovine ter etničnega čiščenja Bošnjakov. Kot je bilo videti iz obrazložitve, je ameriški tožilec razumel Tuđmanove spise o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji, ki so prvič v Ameriki izdani že leta 1981, kot načrt, ki je napisan pet let pred srbskim memorandumom in vsaj leto pred Miloševićevim prihodom na oblast.

Hrvaška uradna politika je tako divjo obtožbo enostavno preslišala. V obtožnici istega sodišča 2. marca 2004 proti šesterici bosansko-hercegovskih Hrvatov, ki so bili ta teden tudi pravnomočno obsojeni, se je ponovno pojavilo ime Franje Tuđmana kot glavnega kreatorja zločinov, storjenih v hrvaško-muslimanski vojni. Obtožen je bil, skupaj z obrambnim ministrom Gojkom Suškom, generalom Jankom Bobetkom in predsednikom republike Herceg-Bosne, Matetom Bobanom, za organizirano zločinsko dejanje.

Zato sodba, izrečena ta teden, o krivdi šesterice funkcionarjev in vojakov tako imenovane Herceg-Bosne za uradni Zagreb ni mogla biti presenečenje.

Sedanje izjave najvišjih hrvaških funkcionarjev o krivičnem sojenju in spregledu agresorske vloge Miloševića so predvsem alibi zaradi zamujenega in preslišanega ter čakanja, da bodo podrejeni izvajalci, vojaški in politični, prevzeli vso odgovornost in krivdo.

Samomor generala Slobodana Praljaka med izrekom kazni je žalosten, kot je žalostna vsaka posamična smrt.

Haaško sodišče je končalo svoje delo in presodilo o krivdi.

Za priznanje odgovornosti in poklon spominu na vse žrtve v jugoslovanskih vojnah pa bo še potreben čas.

Borut Šuklje,
mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



Zadnja sodba haaškega sodišča

Foto: Petar Kujundžić/Reuters

Prijavi sovražni govor