Tiskane izdaje
Neki kmet je prišel prvič v veliko mesto. Obiskal je živalski vrt in čisto prevzet več ur stal pred kletko s kengurujem.
»Takšna žival ne obstaja!« je kar naprej vzklikal.
Moram priznati, da sem bil enakih misli, ko sem na televiziji prvič videl Donalda Trumpa in slišal, da je kandidat za predsednika ZDA.
»Nemogoče,« sem zamrmral pri sebi. »Prav gotovo gre za potegavščino!«
Američani so namreč zmožni veliko stvari in se od časa do časa prepustiti uroku kolektivne norosti. Vzemimo na primer Joeja McCarthyja. Ampak ne kaj takega! To je pa že preveč.
Kot kaže, je Donald Trump na dobri poti, da pride v Belo hišo.
Počakaj, mi pravijo, to so šele predhodne volitve. Drži, da se nekaj čudnega dogaja v republikanski stranki, vendar pa bodo Američani na dan volitev, ko se bodo zares odločali, večinoma prišli k pameti ter volili njegovega nasprotnika, pa kdor koli že bo to.
Tudi sam sem tako razmišljal.
Nič več.
Zdaj mi ni nič več jasno.
Imam hecen občutek, da se bom jutro po volitvah zbudil in bo Trump predsednik.
Nemogoče? Premislite še enkrat.
Pravijo, da je Winston Churchill izjavil, da je demokracija najslabši politični sistem, z izjemo vseh drugih.
(Churchill, ki je bil kar nekajkrat izvoljen na listah različnih strank, je tudi rekel, da je potreben za razočaranje nad demokracijo zgolj pogovor z običajnim volivcem.)
Ena od napak demokracije je, da temelji na kontradikciji. Zmožnost zmagati na demokratičnih volitvah in sposobnost voditi državo sta zelo različni in pogosto kontradiktorni nadarjenosti.
So kandidati, ki so pravi geniji za zmago na volitvah. Privabljajo volivce in preslepijo donatorje. Ko pa so izvoljeni, jim ni niti malo jasno, kaj je treba storiti.
So pa tudi kandidati, ki so rojeni za državnike, ali pa ženske, obdarjene z modrostjo in intuicijo, vendar pa nimajo niti najmanjših možnosti za izvolitev. Predsedniškemu kandidatu Adlaiju Stevensonu so nekoč rekli, da bodo zanj volili vsi inteligentni ljudje. »Toda jaz potrebujem večino,« je zbadljivo odvrnil.
Potem pa so tukaj seveda še zelo, zelo redki kandidati, ki so rojeni vodje in znajo biti izvoljeni ter z mirno roko voditi državo. Spet Churchill.
Zdi se mi, da spada Trump v prvo kategorijo. Sposoben je biti všečen množicam, a je precej dvomljivo, da bo zmožen voditi svetovno silo. Še več, menim, da je zelo nevaren človek.
Na začetku je bil videti kot klovn. Ljudje so ga podcenjevali. Menili so, da se bo kratek čas igračkal, nato pa bo izginil. Toda izginili so tisti, ki so imeli takšno prepričanje.
Zatem je bil videti kot nenačelen oportunist, kot nekdo, ki bo v nekem trenutku izrekel karkoli mu bo prišlo na misel, pa čeprav bo to v nasprotju s tem, kar je izjavil prejšnji dan. Neresen norec, ki ni izvoljiv.
Nič več. Trump, kot ga vidimo zdaj, je pretkan kandidat in zmagovalec. Kandidat, ki je izredno nadarjen za kanaliziranje dvomov, prezira, jeze in zagrenjenosti belcev iz nižjih družbenih slojev, ki menijo, da so jim korumpirani politiki, temnopolti, Latinskoameričani in druga drhal odvzeli državo.
Čakajte! Na kaj nas spominja zadnji stavek?
Na človeka, ki je bil na začetku prav tako videti kot klovn, nato pa se je spremenil v pretkanega kandidata, ki je obljubljal, da bo naredil državo ponovno veliko. Kariero je gradil na preziranju manjšin (v tem primeru Judov, levičarjev, homoseksualcev, Romov, tujcev in invalidov), izrekel stvari, ki so se jih njegovi tekmeci bali izreči, ter svoji deželi in vsemu svetu prizadejal neizmerno gorje.
Brez imen, prosim.
Donald Trump je po izvoru iz Nemčije. Njegovi predniki so se pisali Drumpf in so v majhnem mestu v Porenju obdelovali vinograde. Njegov dedek Friedrich je leta 1885 imigriral v Ameriko. Med zlato mrzlico je na zahodni obali odprl verigo restavracij, kjer je osamljenim zlatokopom nudil hrano in seksualne usluge. Takšen je izvor Trumpovega bogastva.
Toda ko se je Friedrich poročil z dekletom iz domačega mesta, se je hotel vrniti v Nemčijo. Pri tem pa je nastala težava. Nemško cesarstvo je bilo glede vojaških zadev zelo strogo. Ugotovili so, da je Friedrich zapustil Nemčijo, tik preden je bil dovolj star za vpoklic v vojsko, vrniti pa se je hotel samo dva meseca po tem, ko je bil prestar za nabornika. Česa takega pa se v cesarjevi Nemčiji ne dela, zato so ga vrgli ven, vse do Amerike.
Lahko bi seveda v prazno ugibali, kaj bi se zgodilo, če bi mu dovolili vrnitev v Nemčijo. Bi bil Donald Drumpf vodja skrajne desničarske stranke v Berlinu?
Na vrhuncu italijanskega in nemškega fašizma je ameriški romanopisec Sinclair Lewis napisal knjigo Tukaj se to ne more zgoditi. Naslov je bil ironičen, saj je bilo v knjigi natančno prikazano, da se »to« lahko zgodi tudi »tukaj«. Fašizem lahko zmaga tudi v ZDA. Toda Lewis si je zamislil kopijo fašizma v evropskem slogu, ki pa je bil Ameriki tuj. Podobno italijanski pisatelj Ignazio Silone, ki je napisal knjigo Šola za diktatorje, ki govori o ameriškem fašizmu v prihodnji dobi.
Glede fašizma ne obstaja enotna definicija. Fašisti nimajo svete knjige, kot jo imajo komunisti (Kapital). O fašistih je bilo rečeno, da »jih bom prepoznal, ko jih bom videl«. Toda vsaka država ima fašiste svoje vrste, ki se lahko drug od drugega zelo razlikujejo.
Poglejte si Trumpa. Popolna samozavest Vodje, kult brutalne sile, brezobziren nacionalizem, hujskanje proti manjšinam in preziranje politične srenje (obeh strank). Nima majhnih smešnih brkov, ima pa smešne oranžne lase.
Glede na to, da fašisti postavljajo svojo lastno nacijo nad vse druge, bi lahko sklepali, da so si fašisti iz različnih držav med seboj sovražni. A v resnici obstaja nekaj, kar je podobno fašistični internacionali. Dejstvo: francoski fašistični vodja Jean-Marie Le Pen, ki ga je njegova lastna hči zaradi njegovega brezobzirnega ekstremizma (in antisemitizma) vrgla iz vodstva stranke, je Trumpu čestital. Prav tako mu je čestital nekdanji vodja ameriške rasistične skupine Ku-Klux-Klan. Trump ni nobenega od njiju zavrnil.
Ko so ga ujeli na tem, da je citiral izrek njemu ljubega Benita Mussolinija (»Bolje je živeti en dan kot lev kakor pa sto let kot ovca.«), se Trump ni opravičil. (Mussolini, ki je bil sam lev, je prosil za življenje, preden so ga usmrtili italijanski partizani.)
Trumpovo stališče glede izraelsko-palestinskega konflikta je treba soditi v tej luči. Na prvi pogled je osvežujoče. Vsi drugi kandidati iz obeh strank z brezmejno ponižnostjo klečeplazijo pred Benjaminom Netanjahujem in prosjačijo razne Sheldone Adelsone za miloščino. Trump ne potrebuje judovskega denarja, zato govori razumno. Ostati hoče nepristranski, da bo kot predsednik lahko deloval kot nepristranski posrednik.
Sliši se dobro, toda precej drugače, če pride od simpatizerja KKK.
Vse to postavlja Benjamina Netanjahuja v kočljiv položaj. Kaj storiti?
Sovraži Hillary Clinton kakor tudi vse demokrate. Res, pred mnogimi leti se je Hillary kot prva dama zavzela za palestinsko državo, ki bi obstajala poleg Izraela. Takrat sem pred veleposlaništvom ZDA v Tel Avivu organiziral demonstracije v podporo Hillary. Marinci nam niso dovolili, da se približamo. Vendar pa je od takrat preteklo veliko vode po reki Jordan in tudi veliko denarja od Chaim Sabana in drugih judovskih milijarderjev. Danes zato tudi Hillary klečeplazi, tako kot vsi drugi.
Netanjahu je predan republikanec. Zelo bi bil zadovoljen s predsednikom Rubiom ali predsednikom Cruzom. Toda predsednik Trump? Antisemit? Ljubitelj Arabcev? No, zgodile so se tudi že bolj čudne stvari.
V Oxfordskem slovarju adut (trump) ni samo najvišja karta določene barve, ampak tudi oglušujoč zvok. Zadnja trobenta (The Last Trump) je bučanje trobente, ki bo na sodni dan obudila umrle.
Upam, da se bodo ameriški volivci še pred tem zbudili.
V šestdesetih letih 20. stoletja je pomočnik pohitel k takratnemu premieru Leviju Eškolu.
»Levi, grozljiva katastrofa,« je zavpil. »Obeta se nam huda suša!«
»Kje? V Teksasu?« je prestrašen vprašal Eškol.
»Ne! Tukaj v Izraelu!« je odgovoril pomočnik.
»Le komu je to mar!« je z olajšanjem odgovoril Eškol.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
