Zagata v švicarskih frankih

Ni treba biti finančni strokovnjak, da ugotoviš, katera stran je profitirala.

 

Objavljeno
23. avgust 2017 18.45
Ciril Ribičič
Ciril Ribičič

1. Pravijo, da je žival, ki je videti kot raca, hodi kot raca, se oglaša in leti kot raca, gotovo raca. Ni nujno. Recimo, da ste pred leti šli v eno od domačih ali tujih bank v Sloveniji, se obrnili na oddelek za potrošniške kredite, poiskali okence z napisom stanovanjski krediti in prosili za pogovor s svetovalcem, ki se ukvarja z dolgoročnimi posojili, ki jih ureja zakon o potrošniških posojilih, ter iz banke odšli prepričani, da ste podpisali pogodbo za dolgoročno stanovanjsko posojilo v stabilni valuti, ki naj bi po zagotovilih svetovalca varovala stabilnost posojila in preprečevala, da se glavnica poviša za več kot za kakšen evro, potem veste, da videz večkrat vara. V opisanem primeru je prevara, ki so jo organizirale banke, lahko vodila do dvakratnega povišanja glavnice in obresti, do finančnega zloma posojilojemalca, do prodaje njegovega premoženja in drugih posledic zato, ker vam ni uspelo pravočasno ugotoviti, da posojilo v švicarskih frankih ali z valutno klavzulo v tej valuti ni dolgoročno stanovanjsko posojilo, temveč se za njim skriva tvegan borzni posel, katerega učinek je odvisen od gibanja valutnih razmerij med švicarskim frankom in evrom. Ni težko uganiti, kaj bi si mislili o otroški trgovini, v kateri bi vam prodajalec izjavil: »Vodnih pištol, ki jih iščete, sicer nimamo, imamo pa v zalogi poceni ročne bombe iz nedavnih balkanskih vojn.« Podobno velika, kot je razlika med otroško vodno pištolo in ročno bombo, je tudi razlika med stanovanjskim kreditom in borznim poslom, ki se skriva med vrsticami pogodbe o posojilu v švicarskih frankih ali z valutno klavzulo v tej valuti. Le redki so bili sposobni pravočasno spregledati prevaro, ki se je skrivala za vsiljevanjem kreditov v švicarskih frankih, ki so jih propagirali kot idealno dolgoročno posojilo z nizkimi obrestmi. Še sreča, da so se posojilojemalci samoorganizirali in si v Združenju Frank pod vodstvom Alje Pestar in Tatjane Jug prizadevajo za popravo krivic, storjenih na podlagi opisane prevare.

2. Tisoči so prihajali v banke po stanovanjska posojila, urejena z zakonom o potrošniških kreditih, podpisali pa so pogodbo o visoko tveganem borznem poslu. Mnoge sta napačno sklepanje in zaupanje na podlagi zunanjega videza drago stali: izgubili so edino stanovanje, doživeli razpad družine, padli na rob preživetja ali celo razmišljali o tem, da bi si vzeli življenje. Enako in huje kot v Sloveniji se je dogajalo po vsej srednji in vzhodni Evropi. Kdor ne verjame, naj si prebere razpravo predstavnika združenja Švicarac v parlamentu BiH. V njej je povedal, da je najprej hotel zažgati Hypo banko, nato je hotel v njeni bližini skočiti skozi okno v sedmem nadstropju, zdaj pa v imenu združenja hodi po BiH in »skida sa vešala« obupane posojilojemalce ter jih prepričuje, naj ne naredijo samomora, temveč raje zahtevajo sprejetje zakona o konverziji posojil.

3. Narodna banka je zelo zgodaj opozorila vodstva bank, da gre pri posojilih v švicarskih frankih in posojilih, vezanih na valutno klavzulo v frankih, za tvegane bančne produkte, nihče pa ni na to opozoril potrošnikov, ki že desetletje občutijo, da je tveganje samo na njihovi strani, to je na strani posojilojemalcev.

4. Banke pa niso samo pristransko prikazovale, kaj krediti pomenijo za posojilojemalce, temveč so spregledale, da se prenašanje celotnega tveganja nanje lahko maščuje tudi bankam. Kaj pomaga, če pogodba na papirju zagotavlja velike dobičke, če posojilojemalci propadejo in kredita ne morejo odplačevati. Prav tako se tisti, ki so si zamislili ta nevarni bančni produkt, niso spraševali, ali je v skladu z načeli civilnega prava, zlasti z načelom pravičnosti, z ustavnimi načeli socialne države in socialne funkcije lastnine in s konvencijskimi pravicami in načelom sorazmernosti. Očitno jim je želja po velikih profitih preprečevala, da bi sprevideli, da se kršitev pravnega reda lahko slabo konča pred domačimi in evropskimi sodišči. Ko je ta grožnja pred meseci postala realna, pa se poskušajo reševati enako nenačelno, kot so se pri ponujanju kreditov v frankih: izterjevanje prenašajo z ogromnimi popusti brezobzirni tuji ustanovi, ki naj namesto njih opravlja izterjavo posojil, čeprav bi s temi sredstvi lahko rešili težave posojilojemalcev. Zato je sprejetje zakona tudi v interesu poštenega in stabilnega delovanja bank, ne samo v interesu posojilojemalcev.

5. Posojilo v švicarskih frankih bi bilo lahko upravičeno, kadar bi kakšen komitent banke želel graditi hišo v Švici in bi potreboval posojilo v frankih, te pa bi morala banka kupovati na finančnem trgu po tekočih tečajih. V našem primeru pa so posojilojemalci potrebovali in dobili posojilo v evrih, nominacija v frankih in valutna klavzula pa sta služili temu, da na posojilojemalca prenesejo tveganja, povezana s spreminjanjem valutnih razmerij. Vse priznanje sodnicam Višjega sodišča v Mariboru in Okrožnega sodišča v Ljubljani, prvim zato, ker so ocenile: »vezanost na tujo valuto namreč nima pomena valorizacije (ohranjanja vrednosti denarja), ampak je namenjena le zaslužku ob spremembi tečaja valut na valutnih trgih«, in drugi zato, ker je ugotovila, da so banke lahko napovedale prihodnje gibanje valutnih razmerij, česar celo dobro informiran, pozoren in preudaren potrošnik ni mogel. Pri pisanju pravnega mnenja Inštituta za ustavno pravo sva z dr. Boštjanom M. Zupančičem naletela na marsikatero sodbo, ki ni bila nič drugega kot formalistični zmazek, ki je dal prav bankam in očital posojilojemalcem, da so si za težave krivi sami. O odločitvah omenjenih sodnic pa velja priznati, da ju ne bi bilo, če ne bi pokazale smisla za razumevanje prava človekovih pravic pa tudi zdravo mero empatije in socialnega čuta pri razlagi ustavnih in konvencijskih pravic. Čestitke!

6. Opozoriti pa velja, da ima reševanje problemov posojilojemalcev od enega do drugega sodnega primera svoje slabosti in omejitve. To je trnova pot, na kateri čaka tožnike na stotine protislovnih sodnih odločitev rednih, ustavnega in evropskih sodišč, ki bodo šele čez kakšnih deset let storila tisto, kar je lahko nemudoma doseženo s sprejetjem zakona o rekonverziji kreditov v evrske. Prednost zakona je tudi v tem, da ohranja kreditne pogodbe v veljavi, iz pravnega reda pa izloča samo nepoštene pogodbene pogoje, kot sta nominacija kredita v frankih in valutna klavzula.

7. Potrošniki so bili v Sloveniji, na Madžarskem, v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in marsikje drugod prepuščeni samim sebi, da se sporazumevajo z bankami o pogojih posojil. Pri tem so bili bančni svetovalci posebej finančno stimulirani, da jih prepričajo, da so zanje najugodnejši ravno krediti v švicarskih frankih. Celo v Franciji so banke odpuščale bančne uslužbence, ki so nasprotovali prodaji takšnih toksičnih bančnih produktov, ker so ugotovili, da je obljuba o možnem povišanju glavnice samo za kakšen evro lažna in zavestno prikriva nevarnosti, ki jih kredit skriva za posojilojemalca. V navedenih državah so se potrošniške organizacije oglasile prepozno, ko so bile posojilne pogodbe že sklenjene in jih banke niso bile pripravljene na željo posojilojemalcev spremeniti v evrske.

8. Pa ni bilo povsod tako. V Avstriji je FMA opravila tisto, kar bi morali svetovalci bank, ko so pojasnjevali potencialnim posojilojemalcem, kakšne bi bile posledice morebitnih sprememb medvalutnih razmerij (številčni in shematični prikaz vpliva teh sprememb na izdatno povečanje glavnice in obresti). Na podlagi te analize je bila prodaja posojil v frankih v Avstriji ustavljena že leta 2008, kar pa ni preprečilo avstrijskim bankam ponujanja tovrstnih posojil v Sloveniji.

9. Kakšen absurd: v naših krajih je bila valutna klavzula prepovedana v času dinarja in ogromne inflacije (ki je šla v korist tistih, ki so odplačevali dolgoročna stanovanjska posojila), češ da bi pomenila nezaupanje v nacionalno valuto, zdaj, ko je v veljavi evro, ki je ne samo stabilna valuta, temveč za dolarjem druga najbolj uporabljana na svetu, pa banke uporabljajo švicarski frank, ki naj bi zagotovil stabilnost posojil. Na to bi morale biti bolj pozorne tudi Evropska centralna banka in nacionalne centralne banke, ki jih skrbi vpliv odvzemanja nepošteno pridobljenih dobičkov na finančno stabilnost, in bi se morale bolj zavedati, da se ne smejo spremeniti v institucijo, ki skrbi izključno za obrambo interesov kapitala in bank proti njihovim komitentom. V predlogu zakona je zato poudarjena vloga Narodne banke pri nadzoru nad procesom rekonverzije kreditov.

10. Bančni svetovalci so uspešno prepričevali potencialne posojilojemalce, da so zanje najugodnejši krediti v frankih, zdaj pa jim finančni strokovnjaki očitajo, da so ta posojila najeli iz špekulativnih razlogov. Očitek je absurden tudi zato, ker se nanaša na čas, ko so prav ti finančni eksperti ocenjevali, da je švicarski frank podcenjen v primerjavi z evrom. Ni treba biti finančni strokovnjak, da ugotoviš, katera stran je s temi posojili profitirala in katera je v tej zadevi resnično ravnala špekulativno.

11. Banke so poskušale s posojili v frankih zaslužiti nekajkrat več, kot so znašale najvišje dovoljene obresti za evrske kredite. Interventni zakon o rekonverziji bi jim odvzel samo nepošteno pridobljen oderuški dobiček. Na ugovore proti takšnemu zakonu je na Hrvaškem odgovorilo njeno ustavno sodišče takole: rekonverzija posojil bo zagotovila bankam dobiček v višini dovoljenih obresti, izboljšala bo redno odplačevanje stanovanjskih posojil, dobiček poslovnih bank, ki je v letih 2007–2014 znašal 30 milijard kun, pa ne bo v ničemer ogrožen. Sicer pa je zanimivo, da se je v odločbi o tem, da je interventni zakon v skladu z ustavo, hrvaško ustavno sodišče sklicevalo ravno na tiste ustavne določbe, ki izhajajo tudi iz slovenske ustave (načelo socialne države, pozitivne obveznosti v zvezi s skrbjo za blaginjo prebivalcev, enakost pred zakonom in pravna varnost posojilojemalcev ipd.).

12. Tistim, ki jih skrbi, da bi lahko zakon vodil do finančne nestabilnosti in propada bank, velja opozorilo, da jim zagotavlja najvišje dovoljene obresti, predpisane za evrske kredite. Poleg tega se nič podobnega ni zgodilo v državah, ki so podobno ureditev že sprejele, na primer na Hrvaškem in Madžarskem. Zakon ne obremenjuje državnega proračuna, temveč zavezuje banke, da plačajo razliko med obrestmi, ki jim pripadajo za evrske kredite, in dobički, ki jim pripadajo neupravičeno zaradi povišanja vrednosti švicarskega franka. Seveda pa bo, če problema ne bomo rešili sami v Sloveniji, lahko prišlo do obsodbe pred ESČP, kjer pa na zatožni klopi ne bodo banke, temveč država, ki ni znala sama sankcionirati kršitve ustavnih in konvencijskih pravic posojilojemalcev.

 

 

 

Dr. Ciril Ribičič,

profesor ustavnega prava in nekdanji ustavni sodnik