Tiskane izdaje
Slovenija ima veliko dobre vode, ki je, poleg gozdov in lepe krajine, razvojno gledano naše največje naravno bogastvo in pomembna primerjalna prednost. Ob vodnih ujmah in velikih sušah, ki jih nekako doživljamo vsakih deset let, se vedno znova vprašamo, ali država vode tudi dovolj dobro in skrbno upravlja in gospodari z njimi. Ko se posledice poležejo, pa na to hitro pozabimo.
Po besedah predstavnice Rižanskega vodovoda Sari Milenkovski v članku Borisa Šuligoja Varčevati morajo z vodo, pridelek polovico manjši, lahko Rižanski vodovod v tej suši dobi iz lastnega vodnega vira Rižane le 160 litrov vode na sekundo. Ostanek do 350 litrov na sekundo, kolikor je potrebujejo, pa dobijo:
• 90 litrov na sekundo od kraškega vodovoda,
• 60 litrov na sekundo iz hrvaške Istre,
• 40 litrov na sekundo so začeli črpati iz Bužinov in Gabrijelov.
Takšna suša kot je letos, pa ni za Rižanski vodovod nič novega. Podobna suša je bila tudi v letih 1973 in 2003.
In vendar problem pomanjkanja vode že več kot dvajset let ni rešen, čeprav je v reki Reki in v obeh akumulacijah, Moli in Klivniku, na dosegu roke dovolj dobre vode – v prvem kakovostnem razredu za pripravo pitne vode – tudi za dolgoročne potrebe tega vodovoda.
Iz vodne bilance namreč vidimo, da bi letos v obeh akumulacijah pri suši, kakršna je bila leta 2003, in pri načrtovani letni porabi vodovoda 9.175.680 kubičnih metrov ostalo še vedno 5.000.000 kubičnih metrov vode, kar pomeni za Rižanski vodovod 40- do 50-odstotno varnostno rezervo vode tudi za 50- letno načrtovano obdobje do leta 2062. To so z ekspertizo, plačano z državnim denarjem, potrdili tudi mednarodni izvedenci.
Toda ustrezne službe na MOP o teh dokazih – proti pravilom stroke in u redbe o izvajanju javnih investicij – že dvajset let ne dopuščajo nikakršne strokovno regularne obravnave. Za gradnjo novih akumulacij in dolgih cevovodov pa so za več milijonov evrov naročili že pet strokovno napačnih projektov, ki so s pogonskimi stroški vred 70 milijonov evrov dražji od uporabe Mole in Klivnika.
Iz odgovora ministra z dne 19. januarja 1996 (št. 350-03-82/93-12/01) pa sledi, da na MOP, ki upravlja vode , za soglasja k tem projektom in za takšne nepotrebne investicije, ki jih država financira, sploh niso odgovorni – citat iz dopisa: »Noben v Republiki Sloveniji veljaven predpis pa ne nalaga upravnim organom, to je tudi tukajšnjemu ministrstvu, da opravljajo revizijo tehnične dokumentacije ali da zahtevajo, da se opravi revizija.«
Zakon o vodah
To je v popolnem nasprotju s 3. členom zakona o vodah, ki pri upravljanju vod ter vodnih in priobalnih zemljišč temelji na – citiram: upoštevanju temeljnih načel varstva okolja:
1. načelu celovitosti, ki upošteva naravne procese in dinamiko voda ter medsebojno povezanost in soodvisnost vodnih in obvodnih ekosistemov na območju povodja,
2. načelu dolgoročnega varstva kakovosti in smotrne rabe razpoložljivih vodnih virov,
3. načelu zagotavljanja varnosti pred škodljivim delovanjem voda, ki izhaja iz potreb po varnosti prebivalstva in njihovega premoženja, ob upoštevanju delovanja naravnih procesov,
4. načelu ekonomskega vrednotenja voda, ki vključuje stroške obremenjevanja, varstva in urejanja voda,
5. načelu sodelovanja javnosti, ki omogoča sodelovanje javnosti pri sprejemanju načrtov upravljanja vod , in
6. načelu upoštevanja najboljših razpoložljivih tehnik in novih dognanj znanosti o naravnih zakonitosti.
Vse navedene zahteve upošteva in izpolnjuje, kot rečeno, edino s tujimi izvedenci potrjena rešitev vodovoda iz Reke, Mole in Klivnika. Z izjemo 5. točke, ker o tem MOP in Rižanski vodovod ne dovolj in korektno obveščata javnosti .
Pristojni na MOP namreč javnosti ne povedo, kar bi morali, da je ta voda po vseh potrebnih analizah, ki jih država drago plačuje, za pripravo pitne vode v prvem kakovostnem razredu in enake kakovosti, kot je voda iz Rižane ali Brestovice, ki jo zdaj pijejo. S tem pa tiho in neodgovorno podpirajo tiste, ki zaradi neznanja ali v želji po velikih investicijah neresnično in nestrokovno zavajajo javnost o slabi kakovosti te vode, na kar je javnost upravičeno občutljiva.
Da država na tem narodnogospodarsko monopolnem področju upravljanja vod in gospodarjenja z njimi in komunale ne deluje, kakor bi morala, je mogoče našteti veliko primerov. Ker smo sredi suše, naj omenim le primer namakanja v kmetijstvu.
Država je zgradila že več kot deset akumulacij, ki pa le deloma ali sploh ne služijo temu, za kar so bile zgrajene: Bukovniško jezero in Ledavsko jezero, Blaguš, Plavci, zadrževalniki Grajševci na Ščavnici, v Podlehniku, Račah, Sveta Trojica na Pesnici, Trnovec - Medvedce, Vonarje, Slivniško jezero, Šmartinsko in Slivniško jezero in, navsezadnje, Vogršček. Namakalni sistem na 400 hektarih na Apaškem polju od gradnje pred več kot 20 leti ni bil niti enkrat uporabljen. Itd. Škoda gre v desetine in desetine, po oceni v več kot sto milijonov evrov.
Negospodarno
V odo, največje naravno bogastvo in hkrati monopolno naravno dobrino, lahko odgovorno in uspešno upravljajo le skrbno izbrani in za to vsestransko usposobljeni in preizkušeni strokovnjaki.
Danes je objektivna težava, da na MOP takšnih strokovnjakov za vode ni več. Z novimi strokovnjaki brez zadostnih izkušenj in znanja pa je bila kadrovska kontinuiteta povsem prekinjena. Druga težava pa je, da je upravljanje vod znotraj MOP organizacijsko horizontalno razpršeno, zato se ne ve, kdo za končne odločitve sploh odgovarja. Posledica je, da politika in ministri ne dobijo strokovno korektnih informacij. Dvajsetletno nestrokovno in negospodarno reševanje pitne vode na O bali je le en tak tipičen primer.
Problem je, da se vlade in ministri menjava jo, strokovno nekompetentna birokracija pa ostaja.
***
Prof. dr. Mitja Rismal, upokojeni profesor zdravstvene in ekološke hidrotehnike in vodja tega inštituta na FAGG.
