Zakaj ministrstvo za zdravje ne deluje

Pred kratkim je predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina v oddaji Tarča na nacionalni televiziji izjavil: »Ministrstvo za zdravje ne deluje.« Z njim so se strinjali vsi, razen seveda predstavnika ministrstva. V isti oddaji je sindikalist Konrad Kuštrin dejal: »Ministrica se skriva.« Moji tezi sta, da ministrstvo za zdravje ne deluje, ker ignorira, in da se ministrica ne skriva, ampak, tako kot njeno ministrstvo, tudi ona ignorira.

Pred slabim letom sem na tem mestu obširno pisal o nepojmljivi ignoranci ministrstva za zdravje. Stroka si že več let prizadeva, da bi uredili sistem zgodnje zunajbolnišnične defibrilacije. Gre za vzpostavitev mreže javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev in usposabljanje laikov, ki z uporabo avtomatskega defibrilatorja ob srčnem zastoju lahko rešijo človeško življenje. Ukrepanje je nujno v prvih nekaj minutah, prihod ekipe nujne medicinske pomoči je po navadi prepozen. Temelj vsega so predpisi. Po veljavni zakonodaji zgodnja zunajbolnišnična defibrilacija sploh ne obstaja! Kdo bi moral normativno urediti področje, je jasno – ministrstvo za zdravje. Zakaj tega ne stori, je tudi jasno – ker to ignorira. Razširjeni strokovni kolegij za urgentno medicino je kot vrhovna strokovna instanca novembra leta 2012 pripravil celovit predlog sistemske ureditve uporabe avtomatskih defibrilatorjev v primeru srčnega zastoja zunaj bolnišnice. Prosili so za podporo in začetek aktivnosti ministrstva za zdravje, za pomoč pri promociji, sprejetje potrebnih pravnih podlag, medresorsko povezovanje in iskanje informacijskih rešitev. Ministrstvo za zdravje je predlog v celoti ignoriralo in nanj sploh ni odgovorilo.

»Poslane materiale bomo proučili«

Septembra 2013 je nastal pomemben mejnik. Ustanovljena je bila Iniciativa za AED, civilnodružbena organizacija, ki si prizadeva urediti sistem zgodnje zunajbolnišnične defibrilacije. V njej smo se združili prostovoljci, ki smo se do takrat vsakdo v svoji regiji trudili s postavitvijo mreže javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev in usposabljanjem prebivalstva za njihovo uporabo. Ker so se nam pridružili vodilni strokovnjaki iz Slovenskega združenja za urgentno medicino, je Iniciativa za AED tudi strokovno močna. Takoj smo začeli delo in do danes pripravili 12 konkretnih pobud za izboljšanje razmer. Večina od njih je bila naslovljena na ministrstvo za zdravje. Ker ministrstvo za zdravje ignorira tudi nas, nismo dobili niti enega odgovora. Januarja 2014 smo se obrnili na kabinet predsednika vlade in prosili, naj ukrepa. Bili smo prijetno presenečeni, ker so iz kabineta že naslednji dan ministrstvu naložili, da nam mora odgovoriti. Bili smo naivni, ker nismo vedeli, da ministrstvo ignorira tudi vlado – odgovora do danes namreč še nismo prejeli. Pred letom dni se nam je vendarle uspelo dogovoriti za sestanek na ministrstvu za zdravje. Strinjali so se, da je nujna normativna ureditev, vendar bi potrebovali več podatkov. O konkretnih predlogih, ki se prašijo v njihovih predalih, se niso hoteli pogovarjati. V nekaj tednih smo pripravili ustrezno analizo in jim jo posredovali. Julija lani smo dočakali nekaj pisnega s strani ministrstva. V nekakšnem odgovoru na zahtevo kabineta predsednika vlade izpred pol leta so napisali: »Zahvaljujemo se vam za poslani material v zvezi z ureditvijo področja sistema AED, za katerega smo se dogovorili na sestanku 23. 4. 2014 na ministrstvu za zdravje, na katerem smo hoteli predvsem prisluhniti usklajenim predlogom in možnostim uresničitve teh predlogov različnih pobud, ki se povezujete in delujete na tem področju. Poslane materiale bomo proučili. Že na samem sestanku smo skupaj odprli oziroma zaznali veliko vprašanj, ki jih moramo z zelo različnimi deležniki pretehtati in uskladiti. Le tako dela v prihodnje lahko pripelje do sistemske rešitve, ki bo koristna predvsem za ljudi, ki jim bo namenjena.« Minilo je eno leto. Ne verjamem, da so na ministrstvu kar koli proučevali, tehtali ali usklajevali. Ker smo dobili vsaj zahvalo za poslano analizo, bi lahko rekel, da gre za v celofan zavito ignoriranje.

Razočarala nas je tudi nova ministrica Milojka Kolar Celarc. Oktobra 2014 smo ji v pismu pojasnili nastalo situacijo in opozorili na popolno neodzivnost ministrstva. Izrazili smo prepričanje, da bomo z njo lahko ustvarili potreben dialog in da se bodo stvari hitro začele izboljševati. Zaprosili smo jo, da nas sprejme na pogovor. Tokrat nismo dočakali niti vljudnostnega leporečja – ignoranca brez celofana. Zavedam se, da je ministrica vsak dan zasuta z več tisoč informacijami in gotovo gara od jutra do večera. Od njenih sodelavcev je odvisno, katere in kako obdelane bodo prišle informacije na njeno mizo. Popolnoma mogoče je, da ne ve, da Iniciativa za AED sploh obstaja. Nekoč sem se o državnem sekretarju, ki je imel neke ideje, da bi premaknil problematiko poklicnih bolezni z mrtve točke, pogovarjal z visoko uradnico z ministrstva. »Politiki pridejo in grejo,« je bil njen komentar.

Nad ministrstvom za zdravje smo popolnoma obupali

Ignorance ministrstva ne razumem. Pripravili smo številne povsem izdelane, izvedljive predloge, ki v glavnem sploh ne bi zahtevali večjih finančnih sredstev. Predlogi, med katerimi so tudi čistopisi sprememb zakonov in pravilnikov, so strokovno neoporečni, saj so pri pripravi predlogov sodelovale glavne strokovne avtoritete urgentne medicine. Pobude Iniciative za AED se objavijo samo s konsenzom vseh članov, kar še povečuje njihovo verodostojnost. Vse delo opravimo zastonj. Mediji so polni zgodb o vrtoglavih zneskih, ki so jih plačale organizacije v javnem sektorju za različne svetovalne storitve, mnenja, analize. Ministrstvo pa je brezplačno v svoje predale dobilo dragoceno gradivo, ki ga samo ni sposobno ustvariti. Ignoranca ministrstva je nerazumljiva in hkrati žaljiva. Zdravniki smo pogosto v zobeh javnosti zaradi »nezaslišano visokih« plač. Če kaj naredimo zastonj pa ni nič vredno.

Nad ministrstvom za zdravje smo povsem obupali. Da bi se izvlekli iz pat pozicije, smo se odločili, da bomo pobegnili pod obrambni resor. Našli smo pravno možnost v spremembi Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, zato bi med »druge nesreče« uvrstili tudi srčni zastoj. Pripravili smo že osnutek pravilnika, ki bi na podlagi spremenjenega zakona urejal celotno zunajbolnišnično defibrilacijo. Na Upravi RS za zaščito in reševanje so nas prijazno sprejeli. Nekoliko so bili zadržani, ker se jim je zdelo nenavadno, da zdravniki bežimo k njim. Poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan je dejal: »O vsem se bomo lahko pogovorili, vendar bi bilo dobro, da je na prihodnjem sestanku prisotno tudi ministrstvo za zdravje.« Kar megla se mi je naredila pred očmi. Na podlagi dosedanjih grenkih izkušenj od njih ni mogoče pričakovati drugega, kot da »podprejo pobudo, vendar jo morajo še proučiti, pretehtati in usklajevati«.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Zdenko Šalda, dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa v Zdravstvenem domu Trebnje